Putin in Erdogan v Sočiju usklajevala, kdaj sta na istem in kdaj nasprotnem bregu glede vojn v Ukrajini in Siriji

Martin Nahtigal
POSLUŠAJ ČLANEK
Ruski predsednik Vladimir Putin in njegov turški kolega Recep Tayyip Erdogan sta se sestala v južnem ruskem črnomorskem letovišču Soči na drugem osebnem pogovoru v manj kot treh tednih, in sicer v zapletenem kontekstu prepletanja in nasprotovanja interesov.

Pomočniki voditeljev so pogovore v Sočiju predstavili kot nadaljevanje pogovorov, ki sta jih 19. julija opravila v Iranu, takrat ob prisotnosti ajatole Ali Hameneja in so se nanašali na vprašanja, kot so brezpilotna letala, pošiljke žita iz Ukrajine, energijske krize in vojne v Siriji.

"Upam, da bomo danes lahko podpisali ustrezen memorandum o razvoju naših trgovinskih in gospodarskih vezi," je dejal Putin. "Verjamem, da bo današnje srečanje odprlo povsem drugo raven v turško-ruskih odnosih," je dejal Erdogan.

Turško mediatorstvo v Ukrajini


Turčija, članica Nata in dolgoletna kandidatka za članstvo v EU, je odločilno prispevala k sklenitvi sporazuma med sprtima državama o nujnem ponovnem začetku pošiljanja ukrajinskega žita po Črnem morju. Turčija je namreč v veliki meri odvisna od Rusije in Ukrajine pri preskrbi z žitom. Rusija je leta 2021 predstavljala 56% turškega uvoza žita v višini 2,24 milijarde dolarjev, medtem ko je uvoz iz Ukrajine znašal 861 milijonov dolarjev.

Mednarodni ugled turškega voditelja se je okrepil s sporazumom, s katerim se je obnovil izvoz ukrajinskih in ruskih kmetijskih proizvodov, kar je zmanjšalo grožnjo svetovni prehranski varnosti. Erdoganovo potovanje, ki je že njegovo osmo v Rusiji od začetka leta 2019, sledi tristranskemu srečanju s Putinom in iranskim predsednikom Ebrahimom Raisijem v Teheranu prejšnji mesec.

"Turčija je s svojo vlogo pri sporazumu o žitu uspela postati ruski diplomatski posrednik v mednarodni skupnosti," je dejal Eyup Ersoy, gostujoči raziskovalec na Inštitutu za bližnjevzhodne študije na King's College v Londonu.

Putin se je pred začetkom pogovora voditeljev zahvalil Erdoganu za vlogo Turčije pri posredovanju pri dogovoru o izvozu ukrajinskega žita, ki je omogočil tudi pošiljke ruske hrane in gnojil. Velik poudarek je bil na gospodarskih zadevah, pri čemer je Putin izrazil upanje, da bodo pogovori okrepili trgovinske in gospodarske vezi.

https://twitter.com/celik/status/1555534208550014980

Dogovarjanje o prihodnosti vojskovanja v Siriji


Sirska državljanska vojna, ki že več kot desetletje uničuje državo, povzroča regionalno humanitarno krizo in priteguje različne akterje, od ZDA do Rusije, se že leta nezadržno bliža koncu. Predsednik Bašar al Asad je ob podpori Irana in Rusije vojaško zmagal v konfliktu, ki se je začel, potem ko je njegova vlada leta 2011 nasilno zatrla civilne proteste.

Oborožen upor, ki je sledil, je kmalu prerasel v regionalno in globalno posredniško vojno, v kateri so na vrhuncu spopadov radikalne islamistične skupine, vključno z Islamsko državo, prevzele nadzor nad obsežnimi območji države. Pozneje so izgubile skoraj vse ozemlje, ki so ga nadzirale, zaradi nenehnih protivojnih napadov provladnih sil in koalicije zahodnih vojsk pod vodstvom ZDA.

Agencija Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je od začetka spopadov Sirijo zapustilo 5,6 milijona ljudi, kar pomeni veliko obremenitev za sosednje države in Evropo. Tudi ko se konflikt konča, ni jasno, kdaj in ali sploh se bodo lahko vrnili.

Turčija pa že dolgo grozi z napadom na kurdske skupine ob meji, vendar ne želi tvegati oboroženega spopada z Rusijo, kot se je zgodil leta 2015, ko so Turki sestrelili rusko letalo. Turčija se tako osredotoča predvsem na privolitev Moskve v turško vojaško operacijo na severu Sirije ali vsaj na to, da ji ne nasprotuje. Rusija, ključna podpornica predsednika Bašarja al Asada, namreč nadzoruje večino zračnega prostora severne Sirije.

Energetski in orožarski tokovi


Gospodarske vezi med Rusijo in Turčijo so postale še pomembnejše za obe državi, saj Ankara obupno išče tuje naložbe, Moskva pa išče načine, kako zaobiti zahodne sankcije, zaradi katerih je v veliki meri izključena iz svetovnega finančnega sistema.

Rusija je ključna dobaviteljica energije Turčiji, saj je lani zagotovila četrtino njenega uvoza surove nafte in skoraj polovico njenega nakupa zemeljskega plina. Rosatom, ruska državna jedrska korporacija, gradi jedrsko elektrarno v Sredozemlju, ki naj bi po predvidenem dokončanju leta 2026 zagotavljala 10 odstotkov turških energetskih potreb.

Turčija postaja pomembna pretovorna točka za blago, namenjeno v Rusijo, saj številna zahodna tovorna podjetja zaradi strahu pred kršitvijo sankcij ne opravljajo več prevozov v Rusijo. Država ostaja tudi priljubljena destinacija za ruske turiste. Leta 2019 je Turčijo obiskalo sedem milijonov ruskih turistov, kar je bilo največje število turistov iz katere koli države, preden je pandemija koronavirusa drastično zmanjšala število tujih potovanj.

"Vojaško-tehnično sodelovanje med državama je stalno na dnevnem redu in že samo dejstvo, da se naše sodelovanje razvija na tem občutljivem področju, kaže, da je celoten obseg naših medsebojnih odnosov na zelo visoki ravni," je v sredo po poročanju tiskovne agencije Interfax novinarjem povedal Dmitrij S. Peskov, tiskovni predstavnik ruskega predsednika.

Leta 2019 je Turčija namreč kupila ruske protiraketne baterije S-400 in predlagala, da bi jih lahko kupila še več, s čimer je razjezila Washington, ki je odpovedal prodajo ameriških bojnih letal F-35 in sankcioniral turško obrambno industrijo. Erdogan je lani dejal, da Turčija razmišlja o več skupnih korakih v obrambni industriji z Rusijo, vključno z bojnimi letali in podmornicami.

KOMENTAR: Martin Nahtigal
Šahovska igra podobnih in nasprotujočih interesov
Putin in Erdogan preteklo desetletje kažeta, da sta sposobna vzdrževati linijo komuniciranja tudi ko pride do vojskovanja med seboj. In do sedaj je kazalo, da je Rusija v tem odnosu nadrejeni igralec, ki izkorišča željo Turčije po sedenju na dveh stolih - med Vzhodom in Zahodom. Vendar pa je dogovor o ukrajinskem žitu pokazal tudi diplomatske in geopolitične sposobnosti Erdogana ter spremenil asimetrijo odnosov v korist Turčije in pričakuje se, da bo do neke mere zmanjšala ruski odpor proti turškim politikam in pobudam v zvezi z vprašanji skupnega interesa. Kajti čeprav je Turčija v določenih vidikih močno odvisna od Rusije, se zna, ko je to potrebno obrniti tudi na Zahod. Če ne drugače, ko pride do vršenja pritiska na EU s ponovitvijo begunske krize kot posledico vojskovanja v Siriji. Namreč čeprav so spopadi v zadnjih dveh letih oslabeli, so deli Sirije, kot je severozahodna regija Idlib, še vedno zunaj vladnega nadzora. V začetku leta 2020 je kampanja sirske vojske, ki jo podpira Rusija, da bi ponovno zavzela Idlib od zadnjih preostalih oboroženih opozicijskih skupin, ki so tam skoncentrirane, povzročila spopade s paravojaškimi skupinami, ki jih ščiti Turčija. Ko se bo vojna končno enkrat končala, se bo Asad še vedno soočal z izzivom obnove države, vključno z območji, kjer naj bi proti svojim državljanom uporabil kemično orožje. Vprašanje, kdo bo plačal račun, ostaja odprto. ZDA in evropske države nerade sodelujejo z Asadom, zaradi ruske invazije na Ukrajino pa je malo verjetno, da bodo z Moskvo sodelovale tudi ZDA in njihove zahodne partnerice. Poleg tega Moskva verjetno ne bo prevzela stroškov obnove, ki jih Združeni narodi ocenjujejo na 250 milijard dolarjev. Vse to pa predstavlja izziv in priložnost za Erdogana, ki bi očitno rad nadaljeval s svojo posredniško vlogo četudi si občasno s Putinom stojita na nasprotnih straneh. V Libiji je Turčija s svojim vojaškim posredovanjem zavrnila napad na mednarodno priznano vlado v Tripoliju, ki so ga izvedle sile z vzhoda, ki so jih po mnenju strokovnjakov Združenih narodov podpirali borci ruske skupine Wagner. V Azerbajdžanu je Turčija podprla vojaški napad, da bi etnične armenske sile pregnala iz večine gorate enklave Gorski Karabah na južnem Kavkazu - regije, ki jo Rusija šteje za del svojega vplivnega območja. Tako, da ni izključeno, da bi si rada Erdogan in Putin z razdelitvijo določenih con vpliva ter iskanja skupnih točk ustvarila nekakšen diplomatsko operativni odnos, ki bi jima omogočil doseganje skupnih ciljev v napetih odnosih z Zahodom. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Napad na "mater Rusijo" in Putinov lov na čarovnice: se okupatorju napoveduje temna prihodnost?
  • 28. 05. 2023
Vedno več držav si želi živeti pod okriljem Rusije in Kitajske. Zahod dokončno izgublja svoj vpliv?
  • 18. 08. 2023
Ukrajinska protiofenziva: brez hitrih in bleščečih zmag do končnega uspeha
  • 14. 06. 2023

Prihajajoči dogodki

OCT
01
Camerata Laibach
19:00 - 21:00
OCT
01
Ukrajinski nacionalni plesni ansambel Virsky prvič v Sloveniji
20:00 - 22:00
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Ogled koledarja