Predstojnik potrdil: p. Rupnik je bil leta 2019 zaradi prestopka izobčen. Razkrivamo pismi nekdanjih redovnic

Foto: Vid Ponikvar/SPORTIDA
V zadnjih tednih so na dan prišle različne obtožbe zoper svetovno znanega slovenskega jezuita in umetnika p. Marka Ivana Rupnika. Da je bila o njem vodena preiskava, so odgovorni že potrdili, včeraj pa so katoliško javnost razburkale besede vrhovnega predstojnika jezuitov, ki je razkril, da je p. Rupnik leta 2019 v resnici bil zaradi prestopka po cerkvenem pravu izobčen iz Cerkve, kasneje pa zaradi priznanja in kesanja rehabilitiran.


P. Arturo Sosa, vrhovni predstojnik jezuitskega reda, čigar člana sta p. Rupnik in tudi papež Frančišek, je v sredo med sestankom z novinarji potrdil, kar so pred tem pisali mediji – da je bil slovenski umetnik leta 2019 obtožen enega najresnejših prestopkov v Katoliški cerkvi, podelitve odveze sokrivcu, kar se kaznuje s samodejnim izobčenjem. Šlo je za dogodek iz leta 2019, ko naj bi odvezo pri spovedi podelil ženski, ki se mu je spovedala, da je z njim imela spolno razmerje, kar je po besedah Sose potrdila Kongregacija za doktrino vere.

Izobčenje je v takem primeru lahko razveljavljeno, če krivec spozna svoj greh in se spokori, kar je Rupnik, kot pravi njegov predstojnik, storil.

Sosa je pred včerajšnjim razkritjem sicer vztrajal, da jezuiti o Rupniku ničesar ne skrivajo – na vprašanje, zakaj niso javnosti obvestili tudi o obtožbah v zvezi s spovedjo, je odgovoril, da "je šlo za dva različna trenutka z dvema različnima primeroma", s čimer je imel v mislih drugi del obtožb – tistega glede domnevnega psihičnega in fizičnega nasilja do redovnic skupnosti Loyola v devetdesetih prejšnjega stoletja.

Predstojnik je nato prišel v nasprotje s predhodno izjavo jezuitov: dejal je, da so omejitve Rupnikovega dela pravzaprav izvirale iz obtožb v zvezi s spovedjo, ne pa v zvezi s preiskavo o domnevnih zlorabah, glede katerih je Vatikan leta 2021 odločil, da so primeri zastarali.

Kot piše Associated Press, so Soso vprašali tudi, kaj, če sploh, je o Rupnikovem primeru vedel papež Frančišek in ali je vanj posegel – odgovoril je, da bi "si lahko predstavlja", da bi prefekt dikasterija, kardinal (in prav tako jezuit) Luis Ladaria, papeža obvestil o dotični odločitvi.

Druge obtožbe


Še pred poročanjem medijev o obtožbi v zvezi s "podelitvijo odveze sokrivcu" pa se je razširila vest o tem, da naj bi bil Rupnik v začetku devetdesetih let "psihično, fizično in duhovno" nasilen do redovnic skupnosti Loyola, ki jo je pomagal ustanoviti.

Vodstvo jezuitov je po medijskih objavah podalo izjavo, v kateri so potrdili, da je Dikasterij za nauk vere (DNV) leta 2021 prejel pritožbo in družbi naročil, naj začne s predhodno preiskavo primera, kar so tudi storili. Končno poročilo je bilo predano DNV, ki pa je sklenil, da so zadeve zastarale, in oktobra primer zaprl. Kljub temu so »previdnostni ukrepi« Družbe Jezusove tudi po zaprtju ostali v veljavi, tako da ima p. Rupnik prepoved spovedovanja, duhovnega vodenja in vodenja duhovnih vaj ter javnih aktivnosti brez dovoljenja lokalnega superiorja. Glede na veljavne omejitve, ki jih ima p. Rupnik, italijanski mediji postavljajo vprašanja, kako da je njim navkljub nadaljeval z vodenjem duhovnih vaj in objavljanjem pridig na internetu. 

Škof Daniele Libanori, ki je leta 2019 zaradi nenavadnih razmer pri sestrah skupnosti Loyola opravil vizitacijo, naj bi tedaj prejel poročila o zlorabah vsaj devetih sester. Na Domovini smo pridobili pismi, ki sta ju v zvezi s p. Rupnikom v Vatikan junija letos poslali nekdanji redovnici – prva z neposredno izkušnjo s patrom in druga, posredno vpletena s strani sester. Vsebino zapisanega povzemamo v članku za naročnike.

Preberite še: Razkrita vsebina pisem dveh nekdanjih redovnic o p. RupnikuČlanek za digitalne naročnike in bralce tednika Domovina - na prodajnih mestih za 3,6 €.


Jezuiti o sobratu


Arturo Sosa, generalni predstojnik jezuitov, je v prvem intervjuju glede afere dejal, da Družba Jezusova neposredno ni prejela obtožb, ampak je bila o tem obveščena s strani DNV, previdnostni ukrepi pa da so bili takoj vzpostavljeni in ostajajo tudi po zaprtju primera, ker želijo »globlje pogledati v primer, da vidimo, kako lahko pomagamo vsem vpletenim«. Ta izjava se zdi v kontradikciji s Sosovimi sredinimi besedami, da so se ukrepi nanašali na drug prestopek.


Za portal National Catholic Register se je odzval tudi p. Hans Zollner, eden najvidnejših predstavnikov Cerkve, ki se ukvarja z duhovniškimi zlorabami, ki je dejal, da dvomi, da bi bilo s strani Družbe možno storiti kaj več, da pa pričakuje od nje enako kot od vseh drugih v Cerkvi: da je tako transparentna, kot je mogoče. 

»Cunami krivic«


Ostreje se je na to, kako se je ravnalo z obtožbami, odzval še en jezuit, p. Matarazzo, bivši provincial evropsko-sredozemske province: »Primer Rupnik je cunami krivice, pomanjkanja transparentnosti, dvomljivega upravljanja, nedelujoče aktivnosti, personaliziranega dela, apostolske skupnosti, ki je bila žrtvovana vodji, in neenake obravnave,« je zapisal na Twitterju in bil kritičen tudi do izjave, ki jo je njegov red objavil 2. decembra. Namesto tega bi morali po njegovem sprejeti polno odgovornost in posledice, ponuditi podrobno rekonstrukcijo vsega, kar se je dogajalo, pripraviti novinarsko konferenco in transparentno odgovoriti na vsa vprašanja ter široko odpreti arhive.

Sobrata Hansa Zollnerja, ki je »avtoritativen glas na področju zlorab in je vedno zahteven do škofov, kar se tiče upravljanja te tragedije«, je pozval, naj zavzame stališče glede svojega reda. 

KOMENTAR: Uredništvo
Čigav ni p. Marko Ivan Rupnik?!
Kot izhaja iz dovolj verodostojnih virov, je pater Rupnik kot kaže zagrešil precej močan prestopek po cerkvenem pravu; ali pa ga je tudi po laičnem, pa je že drugo vprašanje; zgolj informacija o domnevnem intimnem spolnem razmerju med dvema odraslima, opravilno sposobnima osebama, moškim in žensko, ni dovolj za uporabo izraza »zloraba«. Za uporabo tega bo potrebne več konkretizacije, kot je zaenkrat ponujata pismi, ki smo ju pridobili na Domovini. A tudi mi raziskujemo naprej. Kot v primerljivih primerih želimo priti do konkretnih oseb, morebitnih žrtev, da neposredno slišimo njihovo zgodbo. Domovina si je med drugim ustvarila ime tudi ob odstiranju skrbno zagrnjene zavese spolnih zlorab znotraj slovenske Cerkve. To smo počeli z vso potrebno afiniteto in temeljitim preverjanjem dejstev. In kljub temu smo bili predvsem iz dela cerkvenih struktur obtoženi, da to počnemo prenagljeno, brez končanih kazenskih postopkov pred državnimi sodišči. Tokrat se srečujemo z drugačnim fenomenom. Komajda se je zgodba pojavila na za povprečnega Slovenca povsem neznanih italijanskih portalih, že so na naš e-naslov prihajali anonimni pritiski domnevnih duhovnikov, naj se o obtožbah na račun patra Rupnika čim prej poroča, brez resne novinarske preverbe. Takšna ihta nas je po svoje presenetila, saj smo v Sloveniji prej vajeni ravno nasprotnega odnosa. In ker smo si vzeli nekaj dni časa za preverbo, so prileteli že novi očitki, češ da o zadevi ne pišemo, ker gre za »našega človeka« ter da imamo dvojna merila. A v resnici ima Domovina enaka merila kot pri vseh primerih, ki smo jih do sedaj medijsko obravnavali. Spreminja se le zorni kot nekaterih, ki naše delo spremljajo in se jim včasih zdi, da preveč, spet drugič pa, da premalo hitimo. V teh primerih je šlo za preverjene vire, znane žrtve, poznano njihovo identiteto ter njihova konkretna pričevanja, obtožbe na račun posameznih duhovnikov. Brez tega ni bilo objav, čeprav smo poznali še veliko zgodb; in vsega tega ni bilo, in tudi ta trenutek v takšni meri še vedno ni, ko gre za patra Rupnika. Zato o tem sicer pišemo, a ne sklepamo preuranjeno. Ter kopljemo naprej. Poznavajoč razmere v slovenski Cerkvi pa si v naših komentarjih dovolimo izraziti mnenje, ki opisuje širši kontekst. In da gre za frakcijske »naše« in »vaše«, navsezadnje z uporabo te dihotomije posredno priznavajo »anonimni duhovniki«, ki od Domovine od prvega dne tako vneto zahtevajo obelodanjenje in obsodbe Rupnikovega početja. In logično sklepanje nam pove, da se sami ne pripisujejo k »našim«, temveč k »njihovim«, kdorkoli že so, eni in drugi. In paradoksalno prav to pritrjuje naši tezi iz prvega članka, da tajminga javnih objav obtožb na Rupnikov račun ne moremo razumeti izven konteksta frakcijskih razčiščevanj odnosov v slovenski Cerkvi. In to velja neodvisno od tega, kako težki so Rupnikovi prestopki, za katere kaže, da so škofom znani že desetletja, a so po nekem čudnem naključju na plano izbruhnili prav zdaj. Tudi prav, bolje pozno kot nikoli, je naša pozicija, in na Domovini jih bomo raziskali, kolikor bo mogoče. Seveda pa zelo pozorno tudi okoliščine, v katerih so se pojavili. (urednika portala Rok Čakš in tednika Tino Mamić)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike