Pot sprejemanja zakona o psihoterapevtski dejavnosti ne bo lahka

»Strah, da bi psihoterapevti kar naenkrat množično vdrli v zdravstveni sistem, je povsem odveč,« je na znanstveni konferenci pomirila svetovalka za duševno zdravje v kabinetu ministrice za zdravje, prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Opozorila je, da je psihoterapija v Sloveniji trenutno dostopna le izbrancem, saj zdravstveni sistem nima dovolj kapacitet v sedanji organizacijski obliki. Poslanci so danes na redni seji DZ opravili splošno razpravo o vladnem predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki že od samega začetka buri duhove. 

Svetovalka za duševno zdravje v kabinetu ministrice za zdravje prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je na znanstveni konferenci, ki jo je pripravila Nova univerza, pojasnila, da se na področju duševnega zdravja stvari dogajajo izredno počasi. Spomnila je, da smo dolgih 19 let potrebovali, da smo leta 2008 dobili zakon o duševnem zdravju. In nato nadaljnjih 10 let, da smo dobili resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja. 14 let smo potrebovali, da smo dobili prvo novelo zakona o duševnem zdravju, vsaj 20 let pa trajajo prizadevanja za zakon o psihoterapevtih. Implementacija zakona bo skoraj takoj uredila psihoterapijo na trgu – to je od vsega še najlažje. V javni zdravstveni sistem pa bo lahko umeščena šele po nujnih korakih – med drugim bo treba opredeliti novo vrsto zdravstvene dejavnosti, opredeliti storitve in cene, vsako leto določiti obseg dejavnosti v splošnem dogovoru oz. uredbi pri posameznih nosilcih. Čaka jih torej še zelo veliko dela, preden bo prišlo do zaposlovanja psihoterapevtov v javnem zdravstvenem sistemu. »Strah, da bi psihoterapevti kar naenkrat množično vdrli v zdravstveni sistem, je povsem odveč,« je pomirila Dernovškova.

Iz lastne izkušnje je psihiatrinja povedala, da ji je psihoterapevtsko znanje, ki ga je pridobila tekom specializacije in tudi tekom kasnejšega izobraževanja, koristilo pri vsakodnevnem delu. Vendar pa je urnik dela psihiatra tako natrpan z nujnimi primeri, diagnostiko in urejanjem farmakoterapije, da se psihiatri po večini psihoterapiji ne morejo zares posvetiti. Le redki strokovnjaki znotraj ambulantnega in bolnišničnega okolja so lahko razvijali svoje psihoterapevtske potenciale v polni meri.  Tudi normativ ambulantnega psihiatra je po njenih besedah sestavljen tako, da psihoterapija praktično ni opcija. »Ne, da je pacienti ne potrebujejo, ampak enostavno ni mogoče v teh časovnih okvirih delati psihoterapevtsko,« je pojasnila. Dernovškova je opazila, da se je samoniklo vzpostavilo učinkovito sodelovanje nekaterih psihiatrov in psihoterapevtov. »Ki pa pogosto o tem svojem sodelovanju modro molčijo, ker se bojijo napadov s strani lastne stroke,« je dejala. »Vrstijo se medsebojna obtoževanja o nestrokovnosti, ki presegajo mero dobrega okusa,« je bila kritična, hkrati pa je opozorila, da se v vseh 20 letih ni naredilo niti ene raziskave, ki bi dokazala škodljivost in nevarnost psihoterapevtov na trgu. Pa tudi raziskav o koristnosti sodelovanja in njegovi učinkovitosti nimamo. »Videti je, kot da bi se vsi izogibali tega področja, saj je že ves čas nabito z zelo močnimi čustvi,« je ocenila. Pot sprejemanja zakona po njenih besedah ne bo lahka, ključno je sodelovanje med različnimi strokami. Je pa vzpostavitev zakonodajnega okvira za psihoterapijo pomemben korak v smeri izboljšanja duševnega zdravja prebivalstva in večje dostopnosti kakovostne psihoterapevtske pomoči.

»Obstoječi predlog zakona še zdaleč ni tisto, kar smo si psihoterapevti želeli. A zdaj, ko vidimo ta pogrom proti relativno skromnim novostim, ki jih prinaša ta zakon, smo pragmatično rekli ja,« je psihiater in psihoterapevt prof. dr. Miran Možina dejal in dodal, da zakon podpirajo, saj je nekje potrebno začeti. V reviji za psihoterapijo je Možina lani decembra napisal uvodnik, ki mu je dal naslov »O belih haljah in vdoru barbarov«. Opozoril je na dolgotrajno negotovost glede zakona o psihoterapevtski dejavnosti v Sloveniji in bil kritičen do odpora ortodoksnih zdravstvenih krogov proti vključitvi psihoterapije kot samostojnega poklica v javni zdravstveni sistem. »Prišli smo tako daleč, da smo izzvali velikega brata,« je profesor na slovenski fakulteti dunajske Univerze Sigmunda Freuda spomnil na zanj pomemben dogodek takoj po koncu javne obravnave, ko so se oglasili klinični psihologi. »Sedaj se podpisi množijo, tudi peticijo proti zakonu imamo,« je dejal Možina, ki je opozoril, da za to dobro orkestrirano javno polemiko stojijo tudi razne agencije, ki za visoke zneske denarja spretno promovirajo. »Kaj ostane nam, ki smo navadni zemljani, ki smo več kot 20 let trkali na vrata ministrstva za zdravje,« je retorično vprašal. Sam je namenil veliko let mednarodnim primerjavam – kar se dogaja v Sloveniji, ni nekaj posebnega, dogaja se tudi drugje. Le v šestih evropskih državah so psihoterapevti dosegli nekako enakopraven položaj. Ideja samostojnega poklica je še relativno nova ideja in še nekaj časa bo potrebnega, da se to uveljavi. A zakaj je tako? »Priča smo neverjetno močnemu uveljavljanju tega bolezenskega, biomedicinskega modela na področju duševnega zdravja,« je ocenil in dodal, da je resnica neprijetna – zdravljenje z zdravili mnogim namreč ne pomaga, klinična psihološka diagnostika lahko stvari še dodatno poslabša. »Če bi bili pošteni, bi rekli: izziv duševnega zdravja je tako velik in zahteven, da je še dolga pot do tega, ko bomo lahko rekli, rezultati so dobri,« je dejal Možina in poudaril, da se sama od sebe ponuja rešitev – iskanje nečesa boljšega, skupaj.

Ministrstvo:  Zdravstveni delavci, ki psihoterapijo opravljajo v okviru javnega zdravstva, znanje pridobivajo v okviru nereguliranih zasebnih inštitutov 

Na ministrstvu za zdravje so dan pred prvo obravnavo predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti v DZ poudarili, da predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti v najboljši možni meri zajema ureditev področja, ki je popolnoma neregulirano. Psihoterapija bi ob sprejetju postala zdravstvena dejavnost, kar bi po besedah ministrstva omogočilo regulacijo kakovosti in varnosti njenega izvajanja. Na trgu se poleg znanstveno podprtih pristopov trenutno izvajajo tudi pristopi, ki nimajo znanstvene podlage in so zato lahko škodljivi. Po predlogu bi psihoterapevtske pristope sprva določil zakon, kasneje pa minister na predlog zbornice. »Na ministrstvu se strinjamo, da mora obravnava duševnih motenj temeljiti izključno na znanstveno utemeljenih in preizkušenih strokovnih metodah,« so zapisali. Če bo zakon sprejet, pa bo psihoterapija kot zdravstvena dejavnost podvržena slovenski zdravstveni zakonodaji, torej zakonu o zdravstveni dejavnosti, zakonu o pacientovih pravicah in zakonu o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu. Za pridobitev naziva psihoterapevt bodo določeni jasni kriteriji, kar vključuje tudi kriterije izobraževanja oziroma usposabljanja.

Na ministrstvu so opozorili, da zdravstveni delavci, ki psihoterapijo opravljajo v okviru javnega zdravstva, psihoterapevtska znanja danes večinoma pridobivajo v okviru nereguliranih zasebnih inštitutov oziroma društev. Te teme smo se nekoliko dotaknili v članku Kdo se boji psihoterapevtov in zakaj. 

Če bo zakon sprejet, bo omogočeno tudi koriščenje storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – torej na napotnico – kar do sedaj ni bilo mogoče. Možne načine napotitev ter druge klinične poti bodo po besedah ministrstva določili po sprejetju zakona. Brez napotnice pa bi bila psihoterapija po predlogu zakona dostopna v okviru centrov za duševno zdravje odraslih, otrok in mladostnikov ter centrov za krepitev zdravja.

Psihoterapevti zakon podpirajo, zdravniška stroka mu nasprotuje

»Prvič v zgodovini slovenskega zdravstva celotna zdravstvena stroka in številni predstavniki bolnikov soglasno in javno zavračajo zakon kot strokovno nesprejemljiv,« so izpostavili na Zdravniški zbornici Slovenije. Zapisali so, da najširši nabor strokovnjakov slovenskega zdravstvenega sistema skupaj z največjimi univerzami in predstavniki bolnikov poziva Vlado Republike Slovenije in Državni zbor k takojšnji ustavitvi obravnave predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti v njegovi trenutni obliki, saj predstavlja resno varnostno tveganje za zdravje bolnikov in razgradnjo strokovnih standardov v zdravstvu. Navedli so, da so zakon zavrnili tudi mnogi Centri za duševno zdravje na primarni ravni. Zakon so zavrnile največje terciarne ustanove v državi (Univerzitetni klinični center Ljubljana, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – URI Soča, Onkološki inštitut) in vse najpomembnejše strokovne organizacije (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu, Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo itn.) ter tri največje javne univerze, ki izobražujejo kadre s področja duševnega zdravja (Oddelek za psihologijo FF Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo FF Univerze v Mariboru, Oddelek za psihologijo Univerze na Primorskem). Pozivu k ponovni presoji vsebine zakona so se pridružila še številna društva bolnikov. Strokovnjaki opozarjajo, da zakon v zdravstveni sistem uvaja nov poklic psihoterapevta brez zahteve po predhodni medicinski ali psihološki izobrazbi, brez kliničnih izkušenj in brez odgovornosti ob morebitnem poslabšanju zdravstvenega stanja pacienta. Taka ureditev po njihovi oceni pomeni zmanjšanje varnosti pacientov in nevarno mešanje pojmov psihoterapije in zdravljenja duševnih bolezni. Sprašujejo se, kako bo psihoterapevt brez osnovnega znanja o naravi, poteku, zdravljenju in prognozi določene bolezni lahko pomagal bolniku. »Vsako zniževanje meril strokovne usposobljenosti pomeni neposredno tveganje za zdravje in resno strokovno nazadovanje zdravstvenega sistema,« so ocenili. Strokovna javnost in predstavniki bolnikov pozivajo odločevalce, da nemudoma ustavijo nadaljnjo obravnavo predloga zakona, formirajo novo strokovno delovno skupino, v katero bodo vključeni predstavniki RSK-jev za psihiatrijo, pedopsihiatrijo, klinično psihologijo, družinsko medicino, pediatrijo, nevrologijo in drugi relevantni deležniki v zdravstvu ter pripravijo zakon, ki bo dejansko uredil področje psihoterapije zunaj zdravstvenega sistema, brez ogrožanja varnosti bolnikov, pri tem naj bo osnovno vodilo zagotavljanje varne in kakovostne obravnave.

Psihoterapevtska stroka in predstavniki pacientov (več kot 40.000 posameznikov) pa spodbujajo poslance, da sprejmejo Zakon o psihoterapiji. Ta bo po njihovem mnenju končno poskrbel za dostopno, varno in strokovno psihoterapijo. Pod to oceno so se podpisali Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje (SZPS), Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialno varstvenih storitev Slovenije (ZOPS), Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta (UL TEOF), Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (SFU Ljubljana), Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (ZZDTS), Fakulteta za slovenske in mednarodne študije ter Nova univerza. 

Predlog zakona deli tudi politiko, v SD se še niso odločili, ali bodo zakon podprli

Poslanci so na redni seji DZ opravili splošno razpravo o vladnem predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Poslanci Svobode, Levice ter NSi predlog zakona zagovarjajo, v stranki SDS pa so bili kritični. Dvome so izrazili tudi v stranki SD in Demokrati – slednji naj bi se po napovedi Eve Irgl pri glasovanju vzdržali. Poslanka SDS Karmen Furman je poudarila, da je vlada, ki že dlje časa obljublja, da bo uredila področje psihoterapije, v DZ vložila predlog, ki ni usklajen z zdravstvom. Po njeni oceni je nedopustno, da ministrstvo pripravi zakon mimo strokovnih združenj in brez poskusa soglasja. »Bo predlog, ki sproža tako velike delitve, sploh primeren za nadaljnjo obravnavo, ali bo uporabnike pahnil v še večje stiske in jim otežil dostop do psihoterapevtskih storitev,« je vprašala.

Po drugi strani pa je poslanka NSi Iva Dimic izpostavila dolge čakalne dobe na področju duševnega zdravja. »Potrebe so velike, ljudje si želijo pomoči, jo iščejo, najdejo, žal pa ta ni vedno prava, zato je potrebna regulativa,« je poudarila. Izpostavila je, da predlog zakona nikomur ničesar ne jemlje in nikogar ne degradira, da pa si želi sodelovanja med vsemi, ki jih področje zadeva. O predlogu zakona bodo v DZ glasovali v petek.

Je prerekanje po godu tudi vladni strani?

Na temo zakona o psihoterapevtih so se včeraj oglasili tudi na portalu Necenzurirano, ki sicer velja za provladno usmerjen medij. Zapisali so, da bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti dostop do denarja iz javne zdravstvene blagajne omogočil tudi njegovemu soavtorju Alešu Živkoviču, svetovalcu ministrice za zdravje. Po navedbah portala obstaja sum, da je Živkovič kot svetovalec ministrice v konfliktu interesov – slabo leto dni po tem, ko je začel delati za ministrstvo, je namreč v Sloveniji odprl podjetje, ki se ukvarja s psihoterapijo in svetovanjem. Je svetovalec ministrice pomagal pisati zakon tudi zase? »Aleš Živkovič ima zasebno prakso na področju psihoterapije. Psihoterapevtske obravnave so poleg izkušenj v britanskem javnem zdravstvu tudi izkušnje, zaradi katerih je bil na ministrstvu angažiran kot svetovalec,« so na vprašanje, ali je Živkovič kot svetovalec po njihovem v konfliktu interesov, portalu Necenzurirano odgovorili na ministrstvu. Nekateri poznavalci področja komentirajo, da prerekanje okoli predloga zakona o psihoterapevtih pride prav tudi vladni strani – kar morda potrjuje ravno objava dotičnega članka.