Zdravniki proti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, na drugi strani zavračajo pomisleke

Predstavniki zdravniških organizacij in zdravnikov so izrazili nasprotovanje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Če želimo pomagati, potrebujemo Zakon o paliativni oskrbi in ne o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja,« so poudarili. Na drugi strani pa zagovorniki zakona zavračajo pomisleke in zatrjujejo, da se paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne izključujeta, temveč dopolnjujeta – obe si namreč prizadevata olajšati trpljenje.

Predstavniki Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze ob podpori Svetovnega zdravniškega združenja, združenj za paliativno oskrbo in hospicev so izrazili nasprotovanje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Takšna ureditev bi po njihovem prepričanju povečala tveganje za zlorabe, poslabšala dostopnost paliativne oskrbe ter v slovensko zdravstvo uvedla možnost sodelovanja zdravnikov pri samousmrtitvi bolnika, kar bi pomenilo globok etični prelom s temeljnimi načeli medicine. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po njihovem prepričanju ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment.

»Zakon prihaja v času, ko 150 tisoč ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba je podhranjena, dolgotrajna oskrba starejših pa neurejena. Namesto da bi zagotovili osnovno nego, država ponuja pomoč pri samomoru,« je opozorila družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan. Urh Grošelj je predstavil stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete: »Zakon grobo krši načelo ‘primum non nocere’, kar pomeni najprej ne škodovati. V medicino vnaša dejanje, ki je nepovratno in nepopravljivo. V državah, kjer so podobni zakoni sprejeti, prihaja do zlorab, tudi neprostovoljnih smrti.« Opozoril je tudi na družbene posledice: »Ko družba sprejme smrt kot rešitev, začne izgubljati spoštovanje do življenja. Starejši in ranljivi se lahko začnejo počutiti kot breme, ne kot vredni člani skupnosti.« Sklenil je s pozivom: »Če res želimo pomagati trpečim, sprejmimo zakon o paliativni oskrbi, ne zakon o smrti.«

Da Komisija ponavlja, da morajo zdravniki bolnikom ob koncu življenja zagotoviti nebolečo in mirno naravno smrt z učinkovito paliativno oskrbo, ne pa aktivno sodelovati pri smrti, pa je izpostavil predsednik Komisije RS za medicinsko etiko Božidar Voljč. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beovič je izpostavila, da zakon ruši odnos med bolnikom in zdravnikom. »Bolnik se bo s svojo prošnjo po smrti moral obrniti na zdravnika, ki ga pozna, ta pa ga bo v večini primerov zavrnil, saj večina zdravnikov postopka ne želi izvajati,« je dejala in ocenila, da se bo s tem »pretrgalo zaupanje ravno v trenutku, ko bolnik zdravnika najbolj potrebuje.«

Zdravniki morajo bolnikom ob koncu življenja zagotoviti nebolečo in mirno naravno smrt z učinkovito paliativno oskrbo, ne pa aktivno sodelovati pri smrti.

Pravica do mirnega, nadzorovanega in dostojanstvenega konca

»Empirične raziskave v resnici kažejo nasprotno. Večina tistih, ki se odločijo za prostovoljno končanje življenja, so izobraženi, socialno vključeni ljudje, ki imajo dobro podporno mrežo. Ne odločajo se za smrt zaradi občutka bremena, temveč iz želje po ohranitvi nadzora nad lastnim življenjem,» so se v sporočilu za javnost odzvali zagovorniki zakona in zavrnili navedbe zdravnikov, da bi se bolniki čutili kot breme svojcem. Priznali so, da sicer tveganje pritiskov obstaja – prav zato bo odločitev večstopenjsko preverjena, s sodelovanjem vsaj dveh zdravnikov, psihologa in neodvisne komisije.

Koalicijske stranke in društvo Srebrna nit so v referendumski kampanji združeni v zavezništvo Moje življenje, moja pravica. V zavezništvu se zavedajo, da bodo nekateri zdravniki uveljavili ugovor vesti. Vendar so ocenili, da so navedbe, da naj bi to storilo okoli 90 odstotkov zdravnikov, pretirane. Prepričani so, da bo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja mogoče zagotoviti. Izpostavili so, da se paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, saj si obe prizadevata olajšati trpljenje. »V državah, kjer imajo ustrezno statistiko, okrog 70 odstotkov bolnikov, ki zaprosijo za pomoč pri končanju življenja, prihaja iz paliativne oskrbe. In to ni odvisno od razvitosti paliativne oskrbe,« so zatrdili.

»Zaskrbljenost, da bi zakon spremenil odnos med zdravnikom in bolnikom, prav tako ni utemeljena. Izkušnje iz držav, kjer je zakon že dolgo v veljavi, kažejo, da zaupanje med bolnikom in zdravnikom postane še večje, saj zdravnik ostane ob bolniku do konca – ne proti njegovi volji, ampak z njegovo privolitvijo,« so še zapisali in poudarili, da bi se z zakonom uveljavila nova etika, ki priznava bolniku pravico, da sam odloča o svojem življenju in smrti.