Porast migrantskega kriminala v Ljubljani: komu koristi, če se oblast pretvarja, da teh problemov ni?

Naj si nekateri še tako zatiskajo oči, tudi Slovenijo je dohitela realnost nasilja in kriminala, ki ju povzročajo migrantski tokovi. Posilstva, pretepi, kraje, v zadnjem času pa opažamo tudi manifestacije islamskega ekstremizma, ki ga podžiga vrenje na Bližnjem vzhodu. Problematika je večplastna in težko rešljiva, skrbi pa dejstvo, da se o tem tako rekoč ne govori. Kot bi nekdo hotel izriniti te vse bolj pereče in za ljudi nevarne teme iz javnega diskurza.

Policijske statistike sleherne evropske države so, čeprav s strani vladajočih marsikdaj prikrite, vendarle kristalno jasne: največji vir ogrožanja varnosti na stari celini so ilegalni migranti. Čeprav še vedno predstavljajo majhen del prebivalstva evropskih držav, pa kot storilci kaznivih dejanj krepko prednjačijo pred staroselci. Ne vedno le v odstotkih, v nekaterih kategorijah tudi v absolutnih številkah, dejavnosti pa so se razširile od posilstev in tatvin tudi na področje organiziranega kriminala, kot je na primer razpečevanje drog, ne moremo pa niti mimo grožnje ponovnega vzpona islamskega terorizma. V imenu »svobodne Palestine« je Evropa že plačala prve nič krive smrtne žrtve.

Slovenija na to dogajanje seveda ni imuna. Že do letošnjega septembra je bilo število obravnav posilstev, ki so jih zagrešili tujci iz tretjih držav, za 170 % večje od skupnega števila v lanskem letu: po podatkih Generalne policijske uprave je bilo do konca septembra letos obravnavanih že 19 kaznivih dejanj posilstva, povzročenih s strani tujih državljanov tretjih držav, lani pa celo leto 7. A ti podatki so iz medijev izvzeti, kolikor vem, si je o tem upala pisati le Družina. Srčno upam, da še kdo. Obenem smo priča dogodkom, kot je zadnji, ko je radikaliziran državljan Slovenije v družbi migranta iz Maroka grozil, da se bo razstrelil, ter ob glasnem predvajanju muslimanske molitve vzklikal »Alah Akbar!«. Takšna dejanja ne sodijo v naš kulturni prostor, nosijo pa jasno sporočilo: Slovenija je vse manj varna.

Včasih je veljalo, da takšno obnašanje zavračajo le vzhodne članice EU, na Zahodu pa naj bi se morali ljudje temu podrediti. A ne le vzhod, tudi zahod počasi spoznava, da je popuščanje takšnemu načinu življenja nevarno. Zbudili so se Švedi, vse bolj ostri so Britanci, opogumili so se tudi Nemci. Evropa je sprevidela, da je tisto, česar se včasih zaradi nekakšne politične korektnosti ni smelo izreči, čista resnica: migranti s ciljnimi državami v splošnem niso kulturno kompatibilni, s finančno-gospodarskega vidika ne opravičujejo svoje prisotnosti, statistike kaznivih dejanj pa tudi govorijo svoje. Skratka, politika odprtih vrat prinaša več stroškov in trpljenja kot koristi.

Zato je potrebno to problematiko reševati ostro, jasno in odločno. A žal se policija sama ne more soočati z valovi ilegalnih migrantov in njihovimi kaznivimi dejanji, ker je že dolga leta kadrovsko podhranjena oziroma ima premalo ljudi na terenu (kje jih ima preveč, je že druga tema). Poleg tega učinkovitost policije drastično zmanjšujejo premajhna pooblastila ter prezapleteni birokratski postopki. Hkrati Slovenija nima ustrezne politike vračanja ilegalnih migrantov, niti ustreznega modela kaznovanja za zločine. Kot bi vse viselo nekje v zraku in čakalo na boljše čase. Oblast se pretvarja, da teh problemov ni. A zato ne bodo izginili, temveč bodo postali še večji.

Oblast se pretvarja, da teh problemov ni. A zato ne bodo izginili, temveč bodo postali še večji.

Pasivnost leve opcije ob naraščajočih problemih

Mnogokrat smo že videli, da slovenska politika tudi namenoma zavira delovanje varnostnih organov. Spomnimo se blokad levice in Levice, ki je z vsemi sredstvi blokirala aktivacijo »zloglasnega« 35. člena, s katero bi na varovanje meje v pomoč policiji napotili vojsko. Na splošno je leva politična opcija do varnostne tematike nadvse ignorantska in kmalu se ji začne sistem podirati. Najprej bi odstranili tehnične ovire na južni meji, potem pa se sprašujejo, kaj zdaj, ko rasteta kriminal in nasilje nad državljani Slovenije. A problemov ne rešijo; rajši se obrnejo stran in prepustijo lastne državljane na milost in nemilost selitvi narodov.

Na splošno je leva politična opcija do varnostne tematike nadvse ignorantska, in nenazadnje se ji začne sistem podirati. 

Ta pasivnost ima podstat v levi progresivni ideologiji, kjer je novo dobro, staro pa slabo. Staro, tudi če deluje, je potrebno zamenjati z novim, ki najverjetneje ne deluje. Učinkovitost in pragmatizem tu nista pomembna, saj je del volilnega telesa vedno nagnjen k progresivizmu, kar zagotavlja uspeh in oblast. Tako so, glede na to, da z leve ni bilo kakšnih ostrih obsodb ali zgroženosti, denimo »nove« grožnje z razstrelitvijo ob divjih islamskih vzklikih sprejemljive. Čisto legitimno izražanje stališč, bi rekel marsikdo, mirna molitev za življenje pa je »versko nasilje«, ki ne spada v javnost, saj bojda širi klerikalizem. Povedano kaže, da v Sloveniji nimamo razumsko definiranih pravil, kaj se sme in kaj ne. Niti nimamo dovolj trdnih temeljev splošne morale, da bi znali ločiti med prav in narobe.

Rešitev varnostnih težav je v teoriji sicer izvedljiva, a potrebna bi bila sprememba politike. Svoje meje je potrebno varovati in lahko bi se česa naučili od Poljakov, ki že stoletja vedo, kako se brani Evropa. Večina držav, ki so se soočile z realnostjo kriminala, nasilja in terorizma, je obupala nad sanjami, kako bodo migranti rešili evropsko gospodarstvo in demografijo. Ne bodo je. Medtem predsednik vlade razmišlja, kako bi čim več migrantov zadržali pri nas, ker je to za Slovenijo dobro, papež Frančišek pa v svojem woke zanosu poziva k popolnemu odprtju migrantskih poti. Ekstremno lepe in ekstremno leve ideje, ki peljejo v pogubo.

Nevarnosti bo vse več

Na drugi strani se spet vzpostavlja nadzor nad notranjimi mejami v EU. Pravilno in razumljivo, saj je postalo jasno, da je schengen v veliki meri propadel. Sicer lep koncept o zgolj zunanjih mejah, a EU na takšen pritisk nanje preprosto ni bila pripravljena. (Ne)delovanje schengna je pogojeno s političnimi ovirami, kadrovsko podhranjenostjo Frontexa, neenotnostjo držav k pristopu do varovanja meja in še čem. Potrebno bi bilo evropsko soglasje med državami in z Evropsko komisijo, ki bi vodilo v standardizacijo ter enotne postopke in obravnavo ilegalnih prebežnikov, a glede na živopisano sestavo in ideološko raznolikost evropskih vlad se v tem, čeprav mogoče do sedaj najbolj ključnem trenutku za varnost Evrope, to žal zdi nemogoče.

Kar je kratkovidno in neodgovorno, saj se bodo grožnje varnosti srednjeročno brezpogojno krepile. Razmere na Bližnjem vzhodu bodo prinesle močnejše migrantske tokove, neizbežno se bo ponovno okrepil islamski terorizem. Iz tega sledi vse večji strah med ljudmi, ki bodo, če bodo šle stvari predaleč, na neki točki želeli vzeti stvari v svoje roke. Tudi v Sloveniji smo že videli kaj podobnega. Tega si v demokratičnem svetu absolutno ne želimo, a če oblast ne more ali, kot se zdi v primeru Slovenije, celo noče zagotoviti varnosti, je to popolnoma razumljiva reakcija ljudi.

 Izraz krščanske ljubezni naj bo reševanje problematike v izvornih državah, in ne prinašanje trpljenja tako migrantom kot evropskim domačinom s politiko odprtih vrat. 

Varnostna problematika sicer ni nerešljiva. Migrantske tokove je nujno potrebno zaustavljati. Nujno. Izraz krščanske ljubezni naj bo reševanje problematike v izvornih državah, in ne prinašanje trpljenja tako migrantom kot evropskim domačinom s politiko odprtih vrat. Ljudem je treba zagotoviti dostojno življenje v njihovi domovini oziroma jim je treba pomagati, da si ga zagotovijo sami. Nekateri za težave, ki jih migranti povzročajo, krivijo spodletelo integracijsko politiko. Ne drži. Tisti problematični se niso prišli integrirat. Kdor se hoče, se integrira po lastni volji, kdor pa se noče, ga k temu ne bodo pripravili niti najslajši švedski bonbončki.

Prej sem omenil, da se o tej tematiki ni smelo govoriti resnice, ker je bila za nekatere boleča. Nekaterim je torej v interesu, da se resnica prikriva. Ocenil bi, da je to v interesu levega ideološkega pola, ki, kot omenjeno, s progresivizmom hoče spreminjati svet. Ko se progresivne ideje izkažejo za slabe, ko migranti posiljujejo in morijo, ko na naša vrata iz tujine potrkata nasilje in kriminal, je to treba prikriti, da se ideološka oziroma volilna baza ne obrne stran.

Žal je ta princip močno prisoten tudi v Sloveniji, kjer, na primer, »depolitizirana« RTV o varnostni problematiki poroča prikrojeno, v skladu s svojo ideologijo. Politično-medijski kompleks je tako pripravljen prikrivati resnico in izkrivljati resničnost, s tem pa žrtvovati varnost svojih ljudi na oltarju volilnega uspeha in lepe zunanje podobe svoje ideologije.