Slovenska Bavarska ali Romalandija

Nedavno je nekdo Dolenjsko zaradi vloge in pomena farmacevtske tovarne Krka in avtomobilske tovarne Revoz imenoval slovenska Bavarska. Zelo duhovito in tudi zgodovinsko ne povsem neutemeljeno. Velik del Dolenjske je bil namreč stoletja pod predhodnico današnje münchenske škofije Freising. Tudi srednjeveška bavarska kolonizacija našega prostora je morala biti ob dolinah Krke in Mirne ter Temenice dokaj močna. Na to kažejo vrsta krajevnih imen in nekateri priimki. 

Trenutno je Dolenjska, ki je v nekaterih pogledih že prehitela Gorenjsko, ki ji je bila vedno vzor, v hudi krizi. Krvavi. Fizični obračuni s Cigani/Romi, ki jih zalotijo pri kraji, so na dnevnem redu. Nedavno je bil eden od njih zaloten pri kraji prašiča. Motika lastnika je za las zgrešila glavo. Slovenska javnost pozna manj kot tretjino resničnega dogajanja. Samo vprašanje je, kdaj bo nek »civil« pobil Roma/Cigana. Tudi oni niso več, kar so bili stoletja. Manjka samo neki sposoben organizator iz njihovih vrst in dežela ob Krki se bo znašla v državljanski vojni.  

Za razliko od nekdaj jim je zelo porasla politična in socialna, tudi etnična samozavest. Določene politične sile so jih namreč vključile v svoje politične načrte. V njihovo škodo. Predvsem v boju proti lokalni samoupravi in županom, ki jih hoče, tako kot so osamosvojitelje, oblast kriminalizirati. Ne samo da naj ne bi skrbeli za Rome, ampak naj bi jim odtegovali za to namenjen državni denar. Okrivijo jih celo za popravila državnih cest (Mirna Peč–Novo mesto), ki jih je država (!) opravila v njihovi občini. Pri tem uživajo veliko pomoč neodgovornih »civilnodružbenih gibanj«, ki se celo oplajajo z denarjem, namenjenim Romom, in medijev, zlasti RTVS. Policije se Romi ne bojijo. Jo prezirajo in se iz nje norčujejo. 

Posamezniki na »desnici«, ki to ni, razlagajo uboj v Novem mestu kot afero, po SSKJ: »pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek«. Daleč od tega. Nič ne razumejo. Podobni so tistim, ki trdijo, da gre za rasno nestrpnost. Te po toliko stoletjih skupnega življenja na Dolenjskem enostavno ne more biti. Rasno so dejansko nestrpni tisti, ki jo Dolenjcem očitajo. Pri tem je zlasti aktiven znani profesor pravnik, ki kot Ličan nikoli ne zamudi kritiziranja slovenske osamosvojitve in Katoliške cerkve. Romov/Ciganov ti ciganofili niso nikoli poznali, predvsem pa niso živeli z njimi. Večina Dolenjcev je bila v odnosu do Ciganov vzgojena na podlagi narodne pesmi »Sirota jaz okrog blodim«. Bila je prva, ki sem jo znal zapeti. Še danes me ob njej, kot takrat, oblijejo solze. Tako smo se učili realnosti sveta. 

Določene politične sile so Rome vključile v svoje politične načrte. 

Sožitja ni bilo nikoli

Romi so že stoletja na Dolenjskem. Sožitja ni bilo nikoli, rasističnih izpadov tudi ne. Toliko, kot so jih na Dolenjskem in v Beli krajini pobili partizani, jih njihovi slovenski sosedje niso nikoli. Mešanja z njimi, sem ne štejemo zlorabe deklet, skoraj ni bilo. Danes je drugače in najdemo med njimi celo svetlolase in plavooke. Nastal je specifičen način sobivanja, nekakšna toleranca, ki jo potrjujejo skupna pokopališča. Na njih mnogokje obstaja ciganski predel, imajo svoj način krašenja, niso pa jih izločevali, čeprav so imeli za to teoretično pravico. Tolerirali so jim manjše kraje pridelkov, nedovoljeno pašo, strogo pa so pazili, da se ne bi naseljevali, bolje razseljevali po lastni volji. Cigani/Romi – moji sogovorniki iz njihovih vrst so vedno trdili, da so Cigani, Romi so »politični« – so vedno pazili, da so ohranili svojo integriteto, da so ostali to, kar so bili. Zato so napori za njihovo »integracijo« dejansko razciganjenje, svojevrsten etnocid nad njimi. Sami so in morajo odločati o svojem načinu življenja. Čeprav to povzroča stalne konflikte z okoličani. Država/skupnost mora biti v tem pogledu jasna in odločna. To pravico so jim v preteklosti vedno priznavali, a so morali zato spoštovati sosedstvo. Danes jim to pravico njihovi zagovorniki in zaščitniki jemljejo. Samo resnični rasisti jim ne dovolijo niti groba. 

Kljub stoletnemu sobivanju Slovenci malo ali nič ne vemo o Ciganih/Romih. Dragocene so vesti o njih v Trdinovih zasebnih zapiskih Podobe prednikov, ki so tiskani. Njihov jezik naj bi znal znani jezikoslovec prof. Ivan Koštial (1871–1949), z njimi se je znanstveno ukvarjala etnologinja Pavla Štrukelj (1921–2015), ki je iz njih z disertacijo Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije tudi doktorirala. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jim je precej pozornosti namenil novinar Dolenjskega lista Andrej Bartelj, posredni odmev tega je tudi film Filipa Robarja Dorina - Fiča (1940–2023) Opre Roma. Veliko je vedel o njih, posebno belokranjskih, tudi pisatelj Jože Dular (1915–2000). Zelo sta se trudila z njimi kanonik novomeškega kapitlja msgr. Franc Dular in njegov sedanji generalni vikar Peter Kokotec. Delo zdaj nadaljujejo nekateri drugi. Imajo dragocene neposredne izkušnje. Dober zgodovinski pregled o njih z bogatim navajanjem literature je nedavno prispevala zgodovinarka Darja Mihelič. Današnji ciganofili žal dela omenjenih sploh ne poznajo. Ignorirajo tudi njim bližje, sodobnejše znanstvenike, kot so Jernej Zupančič, Osolnikova in še nekateri. Ne potrebujejo znanja in poznavanja dejstev, ker zganjajo samo politiko, katere žrtve so Cigani/Romi. To potrjuje tudi angažma Dragana Petrovca, ki si privošči take barabije, da povezuje smrt dveh Rominj iz Dobruške vasi z okoličani, ki so bombni atentat nanju kolektivno obsojali. Še več! Glasno in odkrito so govorili o naročniku, ovadila ga je tudi policija, sodstvo pa ga je oprostilo. Mož si je lansko leto sam sodil. Cinizem romofilov v odnosu do Romov je neverjeten! Značilno je upravičeno zgražanje nad mladoletnimi materami, nihče pa se ne vpraša, zakaj med njimi ni mlajših s »posebnimi potrebami«! 

Nadaljujte z branjem kot naročnik ali članek kupite za zgolj 1 evro. Izvedeli boste, kaj vse je privedlo do trenutnega stanja z Romi. In kaj bi ga rešilo.