Peticija za spremembo šolskega sistema: starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa nič

Eva Gregorc
71

“Državljani republike Slovenije imamo dovolj. Šolstvo zadnja leta samo stagnira. Otroci postajajo preobremenjeni, snovi je preveč, prostega časa je premalo, saj je vsakdanjega dela za šolo vedno več. V večini primerov se zgodi, da se za šolo ne učijo samo otroci, ampak cele družine. Ker starši ne vidimo, da bi se stvari obračale na bolje, smo se odločili spregovoriti in upamo, da s skupnimi močmi uspemo spremeniti šolski sistem.”

S temi besedami se začne peticija, ki so jo v prvih dneh januarja na Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport poslali starši Društva Svet Staršev. Preprosto imajo dovolj obljub, da bo prišlo do prenove šolskega sistema, ki bo po meri otrok in jih bo pripravljal na realno življenje in ne samo zasičeval s podatki.

Starši predlagajo naslednje ukrepe: zmanjšanje obsega snovi in domačih nalog, ukinitev NPZ in mature ter uvedba sprejemnih izpitov, zmanjšanje številčnega ocenjevanja in uvedba formativnega spremljanja, več gibanja in športa ter medgeneracijsko in medpredmetno povezovanje, spodbujanje iskanja, vrednotenja in povezovanja informacij, redna izobraževanja za učitelje in spodbujanje iznajdljivih učiteljev, ničelna toleranca do fizičnega in psihičnega nasilja, enakovredno obravnavanje otrok s posebnimi potrebami ter številčno zmanjšanje razredov.

Zadnje čase poslušamo nejevoljo staršev, otrok in učiteljev. Vse tri stranice trikotnika kažejo na enake težave in probleme, vse tri stranice si želijo sprememb in predlagajo podobne rešitve.

Starši in učitelji na enem, ministrstvo na drugem bregu

V zvezi s šolstvom se vedno govori o trikotniku med učenci, šolo in starši. Pričakuje se, da vse strani sodelujejo, se usklajujejo in delajo vse kar je v njihovi moči, da trikotnik stoji skupaj. Zadnje čase poslušamo nejevoljo staršev, otrok in učiteljev. Vse tri stranice trikotnika kažejo na enake težave in probleme, vse tri stranice si želijo sprememb in predlagajo podobne rešitve.

Starši in učitelji se družno pritožujejo nad zbirokratiziranostjo šole, nad nerealnimi učnimi načrti, opozarjajo, da je učiteljski poklic popolnoma razvrednoten. Kljub vsemu pa v peticiji starši ne iščejo krivcev za nastalo situacijo, ampak ministrstvu predlagajo konkretne ukrepe, s katerimi naj stanje izboljšajo. Manjka le učiteljski sindikat, ki bi peticijo podprl in kdaj demonstriral ne samo zaradi političnih mahinacij, ampak zaradi lastnega interesa po izboljšanju položaja, v katerem se nahaja.

Ministrstvo, ki bdi nad našim šolskim sistemom, pa vse skupaj ignorira. Čeprav so v društvu peticijo k njim poslali že 10. januarja, do danes še niso dobili odgovora, kdaj so se na ministrstvu s starši pripravljeni sestati in pogovoriti o njihovih zahtevah. Zadnja reforma šolskega sistema pri nas je bila uvedba devetletke, ki pa do danes ni doživela še nobene resne evalvacije. Že dvajset let čakamo na oceno, ki bi povedala, kakšne učinke je uvedba imela.

Izboljšanje, za katerega se bodo morali s skupnimi močmi potruditi vsi

Zdi se mi, da je vse preveč lepo, da bi bilo res. Dvomim namreč, da so se učitelji pripravljeni odpovedati komoditeti, ki jo nudijo učbeniki in delovni zvezki, ki pridejo v kompletu z učnimi pripravami. Lažje je pač rešiti nekaj strani v delovnem zvezku, kot otroke peljati na sprehod okrog šole občudovat zasneženo naravo in iz sprehoda narediti uro naravoslovja ali glasbe ali slovenščine ali matematike. Iznajdljiv učitelj bi to namreč znal.

Z več avtonomije bi morali učitelji prevzeti tudi več odgovornosti in pokazati več znanja. So naši učitelji tega sposobni?

Z več avtonomije bi morali učitelji prevzeti tudi več odgovornosti in pokazati več znanja. So naši učitelji tega sposobni? Jih naše pedagoške fakultete, na katere se vpisujejo mladi brez sprejemnih izpitov in brez ljubezni do pedagoškega poklica, usposabljajo za odgovorno delo v razredu? Si učitelji sploh želijo varne učbenike in delovne zvezke zamenjati za svobodo v razredu?

Na drugi strani imamo starše, ki ne bodo več mogli tekmovati z drugimi starši, kako so njihovi sončki uspešni, kakšne ocene imajo in na katerih tekmovanjih so dosegli zlata priznanja. Zavoljo tega, da bodo njihovi otroci veseli in srečni, se bodo morali odpovedati lastnim ambicijam, ki jih poskušajo doseči na hrbtih otrok. Prav tako pa bodo morali pospraviti vizitko odvetnika, s katerim grozijo po šolskih hodnikih. Zveni lažje, kot je v praksi.

Peticija od ministra za šolstvo v resnici ne zahteva nič novega. Bodo staršem in učiteljem na ministrstvu tokrat prisluhnili in kaj ukrenili ali bodo učitelje utišali z zvišanjem plač, starše in otroke pa pustili na cedilu?

Peticijo za spremembo šolskega sistema lahko podpišete tukaj.

71 KOMENTARJI

  1. Naslov kolumne “Starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa nič” bi se moral pravilno glasiti “Starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa ne”.

    • Začelo se je že s Slavkom Gabrom, ki je glavni ideolog. Ko se je delala devetletka, so samo svoje ideologe strokovnjake povabili zraven, ne pa zared tapravih strokovnjakov.

  2. Ustavila sem se že pri prvem odstavku prispevka. Moja izkušnja ni tako katastrofalna: naši osnovnošolski otroci z (zame) ne veliko truda samostojno zmorejo in opravljajo vse svoje šolske (in domače) obveznosti. Seveda, prvošolčki potrebujejo nekaj več spremljanja in spodbud, da ‘zalaufa’ in pridobijo občutek ter ustrezne delovne navade. Prav tako ne vidim, da bi (naši) gimnazijci pregorevali (če jih primerjam s sabo: precej manj časa porabijo za učenje, kot sem ga sama). In oboji dosegajo dobre (nadpovprečne) rezultate. Kar pa je zame najpomembnejše: oboji so samostojni pri (svojem) delu ter prevzemanju vedno zahtevnejših nalog in odločitev.

    Res pa je, da našim otrokom ni treba opravljati dveh ‘šihtov’: v šoli niso do treh ali štirih, temveč se vrnejo domov takoj po končanem pouku. Pojedo, se relaksirajo, naredijo nalogo. In potem imajo čas tudi za ‘otroštvo’. Prav tako jih ne vpisujemo v ’tisoč in eno’ obšolsko dejavnost. Dejansko se mi smilijo otroci (starši pač ne, saj so si sami ‘zakuhali’ situacijo), ki ves popoldan in še v zgodnjih večernih urah letajo med glasbeno in športno šolo pa še kam. Ni čudno, da ‘ne zmorejo vsega’. Toda: je (vse) to res tisto, kar potrebujejo? (Pač pa potrebujejo ‘kruh’ razni učitelji in trenerji, ki nas tako subtilno prepričujejo o ‘nadarjenosti otrok’ in ‘koristih’, ki jih bodo od obiskovanja ne-vem-česa imeli . In – kolateralna škoda – pospešujejo razbijanje družine, ki niti par ur na dan ‘ne more’ preživeti skupaj … ker pač ‘ni časa’ …)

    Dejansko mislim, da ni (toliko) problem šola sama po sebi . Marsikdaj ugotavljam (očitno se motim …), kako je nivo znanja padel – tako v osnovni kot v srednji šoli. Gotovo pa bi imela drugačno izkušnjo, če bi od prvega šolskega dne vsakega otroka sama ‘skrbela’ za njegove obveznosti. Ne bi zmogla. Že v izhodišču sem postavila okvire: ni mogoče, da bi ‘popolnoma obvladovala’ pet osnovnošolcev (toliko jih je največkrat naenkrat) – pa tudi ni potrebno. Osnovna šola otroka ni moja obveznost – kot mama sem zgolj ‘pomoč v sili’, spremljevalka, spodbujevalka, nadzornica; tista, ki poskušam čim prej privzgojiti primerne delovne navade. In potem gre.
    Verjetno pa ne bi šlo (tako), če bi (šele) po opravljenem ‘šihtu’ ‘morala poskrbeti za vse’: taksi služba za prevoze otrok, pomoč pri nalogah (seveda otrok ne zmore sam, ker ob toliki ‘zaposlenosti’ enostavno zmanjkuje časa), gospodinjska opravila, nepredvidljive situacije … Tako da je moj pogled na problem (pre)obremenjenih otrok bolj zrcalen: zaradi preobremenjenih staršev (ki – ‘normalno’! – ne zmorejo popolnoma obvladati vseh otrokovih nalog) in preveč ‘zaposlenih’ otrok (ki jim množica (ne)potrebnih dejavnosti jemlje čas za osnovno: domače naloge in učenje) se vzbuja občutek preobremenjenosti otrok.

    Bil bi že čas, da evalviramo (ne samo šolski sistem, ampak) tudi razdružinjevanje in posledice (ne samo ‘prednosti’) zaposlenosti obeh staršev. Namreč: prepričana sem, da bi bilo veliko manj problemov (z nalogami, vedenjskih, psiho-patoloških ipd.), če bi otrokom omogočili čim bolj ‘naravno’ otroštvo, s čim manj nepotrebnimi izven-domnimi aktivnostmi in čim večjo aktivno prisotnostjo (vsaj enega od) staršev). Nenazadnje: življenje (otrok in staršev) pod stalnim stresom res ne more blagodejno vplivati na nikogar.

    • “Res pa je, da našim otrokom ni treba opravljati dveh ‘šihtov’: v šoli niso do treh ali štirih, temveč se vrnejo domov takoj po končanem pouku. Pojedo, se relaksirajo, naredijo nalogo. In potem imajo čas tudi za ‘otroštvo’. Prav tako jih ne vpisujemo v ’tisoč in eno’ obšolsko dejavnost. Dejansko se mi smilijo otroci (starši pač ne, saj so si sami ‘zakuhali’ situacijo), ki ves popoldan in še v zgodnjih večernih urah letajo med glasbeno in športno šolo pa še kam. Ni čudno, da ‘ne zmorejo vsega’. Toda: je (vse) to res tisto, kar potrebujejo? (Pač pa potrebujejo ‘kruh’ razni učitelji in trenerji, ki nas tako subtilno prepričujejo o ‘nadarjenosti otrok’ in ‘koristih’, ki jih bodo od obiskovanja ne-vem-česa imeli . In – kolateralna škoda – pospešujejo razbijanje družine, ki niti par ur na dan ‘ne more’ preživeti skupaj … ker pač ‘ni časa’ …) ”

      Tudi sama zagovarjam to, da se otrok ne posiljuje z raznoraznimi dejavnostmi po šoli. In da je otrok čim več s svojima staršema in sorojenci. In da se tudi starši ne obračajo kot po vetru, verjamejo v vse novodobne pogruntavščine in ne dajo veliko na mnenje drugih. Vendar ali imam pravico govoriti, da pa ne potrebujemo učiteljev in trenerjev, ki vidijo v otroku nadarjenost? Zakaj pa je to, da nekdo igra violino, hodi v nek krožek, npr. trenira nek šport, ali se uči igrati na inštrument, ali da pleše, ali da je v dramskem krožku narobe? Tudi pri teh dejavnostih ima neko rutino, nauči se vztrajnosti, discipline za življenje, uči se na napakah, uči se, da je treba trdo delati, da uspeš. Ali da otrok hodi k verouku- to ste pozabila Marta? So vaši otroci hodili k verouku? Ali to ni obšolska dejavnost?
      Meni je to odlično, da starši pri otroku spoznajo, kaj ga veseli. In ravno to je problem naše šole, da podaja samo znanje na pamet in znanje, ki ni več aktualno! Ne ozira pa se na nadarjenost in individualne potrebe otroka? Zakaj pa v šoli ne bi spodbujali športa, igranja na inštrumente, plesa, igre itd.? Zakaj mora biti vse plačljivo? Zakaj pa na Finskem vse funkcionira? Zakaj je pri nas v Oš še vedno tabla, učitelj za svojo mizo, otroci pa za njim in morajo biti pri miru ne vem koliko ur že? A mislite da je 5 minutni odmor dovolj, ali mislite da je polurna malica dovolj? Zakaj pa se ne bi učili zunaj?

      • Vas ne bom več obremenjevala. Mogoče se bova čez cca 20 let bolje razumeli in ne tako mimobežno, ena o jabolkih, a druga o hruškah, izpeljevali napačne ali podtaknjene izjave ali (celo: domnevni vpogled v) misli. Vse dobro želim!

    • MartaK,popolnoma se strinjam s teboj.Naša šola je daleč najboljša šola v vzgojno-izobraževalnem konceptu šole Marije Terezije iz 18.stoletja.Njen koncept je bil skrbno narejen.Pripravljen za točno določeno okolje-politično in več-narodnostno.Njen cilj je bil “poenotenje” in germanizacija.
      Ta sistem so takoj po drugi svetovni vojni z drugimi “barvami” prenesli v nov politični sistem.
      Pri nas se je samo zamenjala politična opcija ( komunizem-levičarstvo-postsocializem),indoktrinacija – levičarstvo-ateizem,in ostala je diktatura !!
      Naši “šolski ideologi” so se zelo dobro poglobili v ta koncept-sistem in ugotovili,če namesto njenih “imen in opcij” dajo svoja “imena in opcijo”,dobijo najbolj učinkovit sistem za “svoje potrebe”.In se je zgodilo.Sistem je navznoter učinkovit,lahek,išče neznanje,starše obremeni do “plafona”,jih prestraši,lepo indoktrinira,kar pa je sploh “fajn” večina učiteljev in staršev sploh ne ve za indoktrinacijo.Namerno so pustili par “problemov” za obračanje pozornosti (vzgojni,ocenjevanje,število predmetov,obseg materialov in pripomočkov..) staršev in ne “posvečene javnosti”.
      Od časa do časa,dodajo kakšen “ocvirk”.
      MartaK,to je naša šola “danes”.
      To ni šola 21.stoletja ! Je pa odlična šola 18.stoletja z dokaj modernimi sredstvi iz konca 20.stoletja in z nezavedno indoktrinacijo. Zato pa obstaja strah pred zasebnimi šolami z javnim programom.V takšni situaciji je preveč tudi ena neprava šola !!
      Zanimivo je,kako so naši šolski ideologi do ene pedagogike-zasebne pa le prizanesljivi. Zdi se,da proučujejo,kaj bi se le dalo uporabiti v “modernizaciji” obstoječe šole,kar bi jim ohranilo nadaljno “kontrolo in monopol”.
      MartaK,vso pravico imaš misliti kot misliš.Upam pa,da dopuščaš vsem nam, drugim, svoje misli o naši šoli.To je šola vseh nas,ki živimo v tej državi in družbi.Vsi imamo pravice,dolžnosti in odgovornosti.Premalo se tega zavedamo.

  3. Strinjam se z g. Marto. Tudi meni se situacija ne zdi tako zelo grozna. Ok, se strinjam da se mora prevetriti snov in dati učiteljem bistveno več svobode pri oblikovanju pouka, zmanjšati birokracijo… Vendar pa mora tudi vsak starš, ki jamra nad preobremenjenostjo otroka pri sebi razčistiti najmanj eno stvar – Kakšna ocena je dovolj dobra za mojega otroka? Kaj pričakujem od njega? Če smo starši zadovoljni le z odličnim, potem v bistvu od ministrstva želimo, da zniža kriterije, da bodo naši otroci lahko z manj truda odlični.
    Kaj pa če bi sprejeli situacijo, da je naš otrok dober ali prav dober (če to dosega z nekim normalnim trudom, ki ne preobremenjuje njegovega vsakdana) in ima bolj zadovoljno otroštvo? Da je družina več skupaj?
    Naš otrok ni samo šolar in uspeha v njegovem življenju ne bi smela določati le šola.
    Tudi ocene nižje od 5 so ocene in prav je, da jim vrnemo veljavo. Dobro je dobro in prav dobro je prav dobro! Tudi zadostno zadostuje! Ocena odlično, pa naj bo rezervirana samo za odlične (kar po nobeni logiki ne more biti pol razreda).
    Če si domišljamo, da bosta samo odličen uspeh in vpis na najboljšo šolo prinesla odlično službo in zadovoljno življenje, smo že davno izgubili stik z realnostjo. Kam so nas kot državo pripeljale množice odličnjakov in pol razreda vpisanega v gimnazije in pozneje študij…si lahko ogledamo na ZRSZ ali pa v proizvodne tovarne čez mejo…

    • Andreja, zakaj bi pa sploh morale biti ocene v šoli, en razlog zakaj je to dobro? Če se pogovarjamo o domačih nalogah, zakaj bi morale sploh obstajati? Otroka lahko delovnih navad, spoštovanja ljudi, samodiscipline naučiš tudi na drugačen način. In na bolj spodbuden, bolj otroku prilagojen. Mogoče bi morali začeti na življenje gledati na drugačen način – kvalitativno in ne vedno s številkami, pa naj bodo to ocene, IQ in podobno.

      • Ocene so učitelju vsiljene in namesto učitelja postane selektor.

        Učenje primerjajmo npr. s treningom juda pri gospodu Marjanu Fabjanu. On nima ocen, vzgaja pa nosilke olimpijskih medalj. Ampak tak sistem v javni šoli? Pa oblastniki bi tako šole takoj prepovedali!

      • Ocene so namenjene razlikovanju med ljudmi. Ocene ne poznamo samo v šoli ampak tudi v svetu odraslih in od njih so odvisne tudi naše plače. Šola pa naj bi imela poslanstvo pripraviti otroka skupaj s starši na samostojno življenje.
        Ob uvajanju devetletke so prva tri leta otroci dobili samo opisne ocene in so imeli starši kar nekaj težav z razumevanjem, kaj opisna ocena pomeni v realnem svetu. Še večji šok so doživeli, ko so se v četrtem razredu pojavile številčne ocene in kar naenkrat otroci niso bili več tako uspešni.
        Sam sem učitelj in vem, da vsi učenci z enako oceno pač niso enako dobri. Svet in narava pa sta podvržena reagiranju in razločevanju in na to moramo pripraviti naše otroke.
        Spremba sistema mora iti v smeri večje samostojnosti in odgovornosti otrok za svoje delo in tudi svoje znanje.

  4. Hvala MartaK, Andreja Bagat in Dominik Fajdiga, da ste mi povedali, da je naša šola tako dobra, da ne more biti boljša.

    Zakaj je ob tako dobri šoli potem za uspeh v življenju najbolj pomembno, da imaš vplivne starše in sorodnike iz aktualne vladajoče politične opcije?

    • Verjetno ste preskočili en (moj) poudarek: “ugotavljam, kako je nivo znanja padel – tako v osnovni kot v srednji šoli.” (Zdaj pa pobude, da bi se še bolj ‘sprostilo’…) Bi lahko še marsikaj komentirala (sem vzela samo en segment) – pa sem že tako vzela preveč prostora.

  5. V zvezi s šolstvom v Sloveniji in tudi drugod po svetu bi bilo dobro in poučno, če bi se kak razumnik posvetil študiji UN in programu Unescu. Zelo zanimivo bi bilo slišati in videti, kako Unesco vsiljuje celemu vesolnemu sveti učbene načrte.
    Zato, dragi Slovenci, ni vsega kriv Gaber. Mogoče je slednji samo izpolnjeval smernice Unesca.
    Ne recite, prosim, teorija zarote, raje se prepričajte na svoje oči in ušesa.

  6. Nekaj mojih konkretnih predlogov:
    1.Zmanjšati je treba najprej obseg ur V PRVI TRIADI (Dodali so 2 uri ang., ničesar odvzeli.)
    2. Ukinitev NPZ v 3. in 6. razredu., Ukinitev NPZ iz predmeta, ki ga določi ministrstvo (glasba, tehnika, telovadba) in preureditev NPZ v devetem razredu.
    3. Ukiniti samostojne delovne zvezke vsaj v prvi triadi, saj poslabšujejo opismenjevanje.
    4. Ukiniti ocenjevanje glasbe, lik. umetnosti ipd. prvi in drugi triadi.
    5. Zimske šol. počitnice prestaviti v konec januarja in začetek februarja (po konferenci).
    6. Zmanjšati število učencev v oddelku na vsaj 24 (danes 28).
    7. Zmanjšati obseg tujih jezikov, povečati št. ur za gospodinjstvo in tehniko – gre za deficitarne poklice.

  7. Spoštovana Martak
    Če so vaši otroci z lahkoto šli skozi šol. sistem, to ne pomeni, da velja za vse, sploh za otroke, ki imajo težave s pozornostjo, disleksijo, hipeaktivnsotjo …

    • Tako je, vsak otrok je individum zase in bi bilo treba slediti razvojnim in čustvenim potrebam otrok in mladostnikom. Ta prvo to, tako pa odrasli najbolj vedo, kaj je za otroka najboljše itd. Nihče se ne ozira na to, kaj otroci čutijo, v kaj jih silijo (tako starši, kot učitelji).

      A se sploh zavedamo, da teorija navezanosti, ki poudarja medsebojni odnos med starši in otroci od otrokovega rojstva naprej (jaz poudarjam od spočetja naprej) negira to, kar imamo mi v šolah. Teorija navezanosti pomeni, da so starši prvi, ki najbolj poznajo otroka, da bi se moralo omogočiti primarno socializacijo dlje kot 1 leto, oziroma 11 mesečni dojenčki gredo v vrtec. To je absolutno noro. In potem slišiš razne strokovnjake, ko govorijo, da je sekundarna socializacija zelo pomembna za otroka. A res? Če otrok zgradi osnovni odnos skupaj s starši, mu ne bo v življenju ničesar težko, soočal se bo lažje z vsemi udarci. Ker pa se dojenčke sili v vrtec, namesto da bi otroci ostali doma do 3. leta starosti, kar priporočajo vsi razvojni psihologi, tudi pediatri, se s tem zmanjšuje vloga družine v prvih šestih letih otrokovega življenja. Potem se to nadaljuje v OŠ, kjer so edino pomembne ocene, učenje na pamet, lahko pa povem, da je znanje zelo zastarelo, učitelji z zastarelimi metodami. Verjemite, otroci in mladostniki so zelo bistri. OŠ pa jih potlači, vzame jim sanje in domišljijo. In potem v najstniški dobi ali pa že prej preizkušajo vse, od drog, seksa, nasilja itd.
      A se še kdo sprašuje, zakaj je tako?

  8. MartaK, Andreja Barat in Dominik Fajdiga, vam priporočam, da si preberete novo knjigo avtorice Marjane Škalič, psihologinje ŠOLA, KAM GREŠ? in spremljate delo psihologa dr. Kristjana Muska Lešnika, vam dam za iztočnico

    http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.com/2016/01/kritika-devetletke.html

    http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.com/p/sola-kam-gres-knjiga.html

    Prosim začnite spremljati spletno stran Kje vas čevelj žuli. In prosim prosim preberite si knjigo avtorice Gite Mateje de Laat, pa potem javite, če se vam osnovna šola v SLO še vedno zdi tako fajn?

    Naše osnovno šolstvo je zastarelo, rabi korenite spremembe, naši vrhovi vodstev vsepovsod so socialistični, nihče ne prevzema odgovornosti.
    Odgovorite mi, zakaj je potem toliko in toliko otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, se sooča s pritiski, ker ne zmore?

    • Nič ne svetujem, nič ne priporočam, še manj napadam. Zgolj povem svoje mnenje in opažanja. (Smem?) Ne-strokovno, pač pa na podlagi 20-letnega spremljanja svojih otrok (pa še nekaj let me čaka). Mi je pa zanimivo oz. me čudi, da smo se kljub ‘zastarelim metodam in pristopom’ nekoč več (uporabnega) naučili kot dandanašnji. Pa čeprav smo v povprečju dosegali slabše ocene kot dandanes – pač ni bila še v modi Gaussova krivulja ali prilagajanje kriterijev ali napovedano spraševanje ali ‘poskusni testi’ (oz. t. i. preverjanje znanja pred testom) ali seznam možnih vprašanj … Da ne govorim o avdio-vizuelnih pripomočkih (kdo še ve, kaj je grafoskop? In matrice?). Mogoče smo se premalo ‘smilili’ staršem (in učiteljem)? Danes sem jim hvaležna, da nas niso preveč zavijali v vato, čeprav je bilo kdaj hudo. Kajti: tudi kasneje, v življenju, ni vate nikjer. Voda in čof! In plavaj! (ali potoni).
      In ponavljam: navezujem se na prvi odstavek prispevka. Tretjega (in naslednjih) se ne bom (še) lotila – bi bilo preveč. Čeprav se z marsikaterim predlogom (ne pa vsemi!!) strinjam.

      • Draga martaK, kako lahko primerjate pretekle čase in sedanje. Preteklih časov ni več, nihče se noče več vrniti v preteklost, razen vas in seveda tistih, ki se jim toži po ranjki Jugoslaviji, ko je bilo itak najboljše.

        Vam dam primer iz knjige Jesperja Juula, ki je zame daleč najbolj kompetenten glede tega, kaj se v družinah in na šolah dogaja, saj dela z družinami po celem svetu, nobenemu ne pametuje, ampak samo predlaga in poiskuša iskati boljše rešitve. Takole pravi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Vodja krdela. Vodenje družine z ljubeznijo:

        “Naj ponazorim s primerom svojega hrvaškega soseda iz vasice, kjer preživljam polovico leta. Sosed je približno moje starosti, ima okoli šestdeset let. Približno štirikrat na leto pijeva skupaj kavo in se vsakič pogovarjava tako rekoč isto. Vedno začne rekoč: Veš, Jesper, življenje pod Titom je bilo dosti lepše. Jaz odvrnem: Kako moreš reči kaj takega? On pa odgovori. Kaj pa! Danes je treba o vsem razmišljati, takrat nam pa sploh ni bilo treba misliti. In to drži. Človeku, ki živi v avtoritarnem sistemu, ni treba razmišljati – ne sme razmišljati! Osebna odgovornsot je politično zelo neprijetna.

  9. Zakaj so slovenski šolski ideologi tako proti spremembam, proti konkurenčnim šolam -zasebnim? Zakaj jih je tako strah, da se razve, kaj se po OŠ dogaja? Njihova vest ni čista, njim so pomembni samo interesi. Tudi če gredo preko trupel. Ni jim mar ne za otroke, ne starše, ne za učitelje. Zato nujno učitelji rabijo nekoga kompetentnega, ki jih bo zastopal, ne pa kompromitirani Štrukelj.

      • Igor, iz tvojega primera si vidi,kaj pomeni,ko “gaber” izključi iz šolskega koncepta vzgojo.Vsi ti in podobni eksperimenti so na nas pustili zelo trajne posledice.Pri tebi kot kaže vzgojne.Žal,umanjkale so vrednote,posamične norme,morda tudi kaj moralnega.
        Dobil si pa v indoktrinaciji in levičarstvu.Morda si zadovoljen.Če si,je dobro!
        Kdo pa govori o financiranju zasebnih šol ? To je še ena priučena togost-namerna levičarjev.Država financira programe,ki jih izvajajo šole.Vse ostalo je breme šol,razen državnih,ki jim tudi te stroške pokrije država.
        Sam si želim še več zasebnih šol,ki bi se financirale iz ustanov (fundacij).Tako bi bistveno izboljšali našo družbo.Potrebujemo svobodo in demokracijo in enakopravnost,nikakor pa ne enakosti,levičarstva in elite.
        Tvoje javne finance so davkoplačevalski denar;tudi tisto je zasebni denar,ki se je “spremenil” s pobranimi davki, prispevki,taksami,trošarine. To ni tvoj denar! Vi levičarji imate čudno razmišljanje.

    • Barbara,cenim ljudi,ki so svobodni,odkriti in zmorejo razmišljati čez zadane okvirje.Tvoja razmišljanja so plod opazovanja in izkušenj,lastnih in drugih.Si kritična in slediš svobodi človeka in njegovi svobodni volji in uresničevanju le-te, v okvirih zlatega pravila.
      Tudi ti meniš,da se mora naša šola bistveno spremeniti,če hoče pošteno izpolnjevati svojo dejansko vlogo.
      Tvoje vprašanje,zakaj so slovenski šolski ideologi proti spremembam in zasebnim šolam ?,je povsem smiselno.
      Po mojem mišljenju,ker je naša šola postsocialistična,ker je točno določena politična opcija ne da iz rok,ker niso ključne koristi otrok,ampak “koristi” levičarjev,ker so bojijo,da bodo dolgoročno zgubili kontrolo in oblast.Brez nadzora se lahko “družba” pokvari. Otroci pa so najboljši “material” za “gnetenje družbe” v “njihovo(levičarsko) podobo”. In to imamo danes in tukaj.

  10. A je v tem šolskem sistemu prostor za resnične otrokove potrebe, a je lahko otrok iskren, a je lahko jezen, žalosten, navihan, uporniški? NE, naučiti se mora igrati vlogo, se “narejati”, se prilagajati, biti všečen drugim. To znamo odrasli zelo dobro, v to pa silimo tudi otroke, ki pa so vedno spontani in iskreni.
    Kako lahko človek živi mirno, če je vedno drugim na razpolago, če si sam ne upa priznati, da je ovca, da vedno sledi nekomu drugemu?

    • Se popolnoma strinjam, Barbara. V prvi triadi opažam popolno nenaklonjenost učiteljev otroku, popolno pomanjkanje posluha in zelo površen odnos, ki je kaznovalno naravnan. Na otroke se gleda kot na a pripori slabe, ki jih je treba kar naprej disciplinirati. Popolno pomanjkanje občutka, da je potrebno paziti na otrokovo dostojanstvo. Pa tudi nedoslednost – enkrat naj bi otrok povedal, če ima težave z vrstniki, drugič pa ga učitelj označi za “špeckahlo”. Predvsem pa je pouk popolnoma naravnan na učitelja, on ima glavno besedo in razlaga tudi to, kar otroci večinoma že vedo. Namesto tega bi moral učitelj slediti otrokovi radovednosti in jo spodbujati, namesto da jo zatira. Seveda potem ni več varnosti in učitelj ne more biti več vseved. Za otroke te zgodnje starosti je izjemno pomemben predvsem socialno čustven razvoj, na katerem se popolnoma nič ne dela. Naši učitelji znajo le posredovati neke informacije, ki so večinoma že zastarele in otrokom sporočati, da učitelj vse ve, otrok pa mora poslušati in biti čim bolj na miru, če ne, je takoj kaznovan, tudi tako, da med odmorom ne sme na dvorišče, ampak mora tičati v učilnici. Popolnoma zgrešeno. Potem pa se čudimo, da postanejo otroci nagajivi. Če se jih ne spoštuje in če ne čutijo naklonjenosti odraslega, ki naj bi jih spodbujal k učenju, namesto da jim nenehno sporoča, kako pomanjkljivi so, potem tusi otrok ne more razviti spoštovanja do učitelja.

      • Bravo, Sonja. Bolj se ne bi mogla strinjati z vami. Na otroke se je celo zgodovino gledalo kot na manjvredne, zato pa nekateri tukaj govorijo o tem, kako je šola dobra, da so starši grozni in njihovi otroci tudi. Otroci so enakovredni odraslim, nimajo pa življenjskih izkušenj, zato rabijo odrasle, da jih bodo vodili po poti v odraslost, z upoštevanjem vseh osnovnih potreb in z dostojanstvom. Ves čas se govori o tem, kako morajo biti otroci pri miru, kako morajo ubogati, biti tiho pri pouku. zV letu 2019 se pogovarjamo o kaznovanju otrok? Zakaj tega ne govorimo odraslim? Si predstavljate, da jaz moji sodelavki ves čas nabijam, naj sedi pri miru, naj bo tiho, da me ne zanima njeno mnenje, da se ne bi smeli pogovarjati? Odrasli ne spoštujejo otrokovega dostojanstva. Tukaj se odgvoornost prelaga na otroke in to je narobe. Za odnose in počutjev družini, v vrtcu in šoli so odgvoorni izključno odrasli.

        In nedoslednost ja, enkrat je otrok vredu, če pove, kaj se dogaja, drugič pa tožari. Šola je sama sebi namen, oziroma učenčev uspeh si prisvaja učitelj in se hvali s tem, ko pa je z otrokom nekaj narobe, je pa otrok kriv za to, da je avtist, da je hiperaktiven, da ne zmore, da je sramežljiv, da ima odpor do šole, da je len itd……..

    • Podobno bi se lahko vprašali: a je na delovnem mestu prostor za resnične osebne potrebe, a je lahko zaposleni iskren, jezen, žalosten, navihan …. In dalje: kaj bi se (v kateremkoli okolju, kjer sobiva več ‘naključno’ zbranih oseb) zgodilo, če bi vsak želel uveljaviti/se obnašati, kot se (trenutno) počuti? Hočem reči: določeno prilagajanje je povsod potrebno oz. upoštevanje splošnih/dogovorjenih pravil. Kar zasledim iz nekaterih komentarjev, pa me bolj spominja na težnjo k individualnemu poučevanju vsakega posameznika (individualni pristop v skupnosti 20 – 25 učencev pač ni realnost) – le tako lahko upoštevamo in se prilagajamo prav vsakemu posebej. Koliko je to uresničljivo in smiselno, pa tudi lahko debatiramo v nedogled.
      A pretvarjanje? Žal se otrok začne (prezgodaj in v lastno škodo, vendar ne po svoji krivdi) prilagajati že veliko prej: ko ga, 11-mesečnega, ‘odpravimo’ od doma. Prilagaja se (hočeš-nočeš) vsaki vzgojiteljici in varuški posebej, vsaki stari mami in staremu očetu, tetam itd. Vsakogar ima ‘naštudiranega’ in ve, kje in kaj lahko sme, do kod si lahko ‘privošči’ … Saj po eni strani postane iznajdljiv, po drugi strani pa: bo vedel, katera od teh vlog je njegova pristna? Ali drugače: mar na ta način ne ‘proizvajamo’ vetrnjakov? Ljudi brez hrbtenice?

      • Marta, na tole moram odgovoriti. Na delovnem mestu bi moral biti prostor za resnične osebne potrebe, tako za potrebe posameznika tako za potrebe kolektiva. Imam srečo, da je pri meni v službi tako. Zato bom spremembe v šolstvu z veliko vnemo podpirala. Ker če človek nima integritete, če nima samospoštovanja in občutka lastne vrednosti, se bo vedno prilagajal, tudi takrat, ko se ne bi smel. Jaz nikjer nisem napisala, da se človek ne sme prilagajati, seveda se je ob določenih situacijah treba prilagajati, včasih je to neizogibno. Vendar bi tudi ob prilagajanju človek moral imeti občutek, da ga nekdo mara, da ga nekdo upošteva. To je posebej potrebno še pri otrocih.

        Naša družba je zatajila na celi črti. Tako nekateri govorijo o tem, kako je bilo lepo včasih, vsi da so se razumeli, učenci so spoštovali učitelje in starše. A res? V preteklosti je bilo pomembno to, da ubogaš starše in učitelje, tudi če niso imeli prav. Marta, govorim resnico? Kaj se zdaj zanašamo na preteklost? Jaz živim v 2019. Preberite si obe knjigi od Milene Miklavčič, pa boste izvedeli, kako je bilo včasih. Povejte mi, Marta, koliko se je vedelo o otrocih, koliko se je upoštevalo njihove čustvene potrebe, koliko so lahko bili uporniški? Ker uporniški morajo biti. Vidimo, da so najbolj kratko odnesli tihi, sramežljivi, ranljivi otroci, ki so jih potem zlorabili. Zakaj je v SLO toliko nasilja, toliko ljudi s težami v duševnem zdravju? Ker ljudje ne smejo biti, to kar hočejo biti sami. Vedno je pomembno mnenje drugega.

        To me je zelo zmotilo, draga Marta, o pretvarjanju. Jaz sem pisala, da odrasli igramo skoz te vloge. Jaz zase lahko trdim, da vzgajam svojega otroka na drugačen način in mi ni žal. Jaz tudi ko sem se odločila za otroka, sem se zavestno odločila za terapijo, da sem zavrgla vzorce mojih staršev, ki so bili nekompatibilni z mojim mišljenjem. Čisto na novo sem morala osvojiti govor, ki ga uporabljam z otrokom. In zanimivo, moj sin pri 4 letih osvaja vsa čustva, ni ga strah o čemerkoli spregovoriti, pri nas ni tabu teme, lahko pove, kaj čuti, kaj ga boli itd. In tako bomo nadaljevali.

        S pretvarjanjem ne začne otrok in mi je hudo če tako mislite, seveda ste napisali da ne dela tega po svoji krivdi. Otrok se po vaše začne prilagajati pri 11 mesecih. Preberite si prosim del, ko pišem o teoriji navezanosti med starši in otroci. To je grozno, da se mora 11 mesečni dojenček začeti prilagajati nekomu, ki ni njegova družina. Samo starši so popolnoma odgovorni zanj in ne podpiram take sekundarne socializacije, ki prehitro jemlje otroka staršem. Otrok nima nikogar naštudiranega. kako je to grozno mišljenje. Kdo ima v družini moč in odgovornost za odnose in počutje? Starši ne pa otrok! Kdo ima v vrtcu in šoli moč in odgovornost za odnose, za dobro počutje? Vzgojiteljice in učitelji ne otrok! Dajte razumet, da so otroci bistri od rojstva, vse že obvladajo ob rojstvu, vendar nimajo izkušenj, nimajo besed, s katerimi bi operirali. Zato rabijo dobre starše, ki jih bodo naučili samospoštovanja, občutka lastne vrednosti in integritete, da bodo lahko šli v odraslost s pokončno glavo! O tem sem tudi že pisala. Na tole temo bom pa pripravila prispevek zagotovo.

      • Lojzl 24.januarja 2019 ob 17:41
        In profesor STM bo tvoj tovariš Janez Janša,ki bo otrokom pripovedoval kko, kdaj in zakaj je predlagal izključitve iz partije,za tiste,ki so bili premalo MARXISTIČNO usmerjeni.

  11. Ravno včeraj sem imel priložnost pogledat zapiske študentke iz pedagoške fakultete in nisem mogel verjeti, da je sploh mogoče prodajati skrajno levičarsko ideologijo kot znanstvena dejstva. Med drugim trditve, da je slovenski šolski in zdravstveni sistem med najboljšimi zaradi najnižjega ginijevega koeficienta in zato, ker so vse šole “javne”. To ni fakulteta, temveč pralnica možganov.

    • Pranje možganov so si izmislili desničarji, ker vedo kako se to počne! Pa aparatčike(birokrate) tudi, smo danes v demokracije, pa se do zadnje pikice držijo črke zakona, čeprav je neživljenjsko!!!!

      • Gospod Igor,
        ne smešite se. Uporabnost masovnega pranja možganov v politične namene so “odkrili” Američani, ko dobili nazaj vojake iz kitajskega ujetništva. Ti osvobojeni vojni ujetniki so namreč zelo hvalili kitajski komunistični režim.

        Seveda je pranje možganov znano že preje, vsaj metode so znane že stoletja, tisočletja … Najboljše učenje in pranje možganov se razlikujeta le v cilju: pri učenju gre za dobro, pri pranju možganov pa za slabo.

        In naša šola ima namen vzgojiti poslušnega državljana in odličnega potrošnika. In to ji kar lepo uspeva. Gospodarji Slovenije so kar zadovoljni, s šolo namreč.

      • Igor,pranje možganov najdemo v vseh časih človeške zgodovine. AlojzZ ti je lepo razložil kako je s temi metodami.In še prav ima.
        Okrog aparatčikov (baje je to ruska beseda!)-birokratov je potrebno le dodati: leva elita naravno teži v birokracijo.
        Če bi,Igor, v celoti tvoja trditev “držala”,kako je možno,da so najbolj razvite države “desničarske” ?

  12. G. MartaK, lepo,da imate takšne izkušnje z današnjo šolo.
    Predvidevam,da imate doma tako srednješolce,kot mlajše osnovnošolčke,vsaj po vašem “poznavanju” problema(oz.,po vaše neproblema). Tudi vsi vaši otroci so lepo “zdresirani”,da tu vse teče tako kot “mora”. ..
    Čestitam vam pravzaprav,čeprav ,moram priznati,da je vaš zapis kar malo “vojaški” in druge očitno sodite po sebi.
    Strinjam se seveda,da je treba na začetku vzpostaviti REDOLJUBJE in biti z otroki čimveč skupaj,ne pa,da se srečajo družine šele pri večerji, že vsi “skurjeni”od vseh možnih krožkov in “dodatnih šol”.
    In Bog nedaj,da se je takrat treba lotiti dom.nalog,učenj…plakatov(ki navadno zahtevajo več urno delo in učenje).

    Varjanja in Barbara pa podata tudi drugo plat te šolske slike,ki je še kako resnična.
    Tudi sama imam več otrok(FAX.,SREDNJA IN PRVA TRIADA OŠ) različnih starosti in različnih zmožnosti (in zelo različnih karakterjev). In upam si trditi,da sva z možem vsem dajala enake zglede,delovne navade in seveda ljubezen.
    Ne moreš si predstavljati kako različno “plujejo skozi” NAŠ ZATEGNJEN IN ZASTAREL SISTEM.
    Zato tu naglas zaploskajmo Varjanji in Barbari,ki vidita ŠIRŠE in očitno tudi bereta in dobro spremljata problematiko šolskega sistema.
    MARSIKAJ JE ZANIČ,UČITELJI PA SO POGOSTO(verjamem,da tudi po krivdi prekomerne birokracije,ki jim jemlje čas za konkretno delo z živimi bitji,ne robotki iz papirja) PRENAPETI IN VZVIŠENI,KER ONI ŽE VSE VEJO IN ZNAJO(kilometrina pa to-uhhhh)IN NA IZOBRAŽEVNJA O RECIMO DISLEKSIJI, DISKALKULIJI IN DRUGIH TEŽAVAH ZELO REDKO HODIJO.
    Ti otroci so TARČA POSMEHA SVOJIH UČITELJEV,NE RAZUMEJO SPECIFIKE TEŽAV(KER SE NE IZOBRAŽUJEJO ZADOSTI),IZTRGAJO JIM ŠE ZADNJE KAPLJICE VESELJA DO UČENJA IN ZGODI SE:TI OTROCI ČISTO ZARES ZASOVRAŽIJO ŠOLO.
    Po nepotrebnem seveda. Tudi sama sem to doživljala na svoji koži skozi celo OŠ,… In kaj je zelo značilno za te otroke,ki so dobesedno ranjeni v dno duše(veliiiiiiikanski občutek manjvrednosti),ko pridejo iz tega “matičnega šolskega gnezda”?. Začnejo LETETI-DOBESEDNO ! Že samo zato,ker ne gledajo več tistih frisov,ki so jim ugonobili samozavest. Vglavnem so v srednji šoli veliko uspešnejši kot v O.Š.,umirijo se,začnejo se spet smejati…
    O,BOG,LE ZAKAJ?
    V sloveniji imamo krasno društvo BRAVO(prav za te otroke,ki jih RAZUMEJO,ZATO NE OBSOJAJO,KOT PREPOTENTNI UČITELJI) ,ki izdaja tudi mesečno glasilo,vendar v zbornicah šol ostaja zaprto v foliji,nihče ga ne odpre,saj ONI ŽE VSE VEDO IN NIHČE JIM NE BO SOLIL PAMETI!
    Zgodbe staršev otrok in otrok samih iz tega društva so povečini ENAKE,greeeenke,žalostne,,vendar HVALA BOGU TEMU DRUŠTVU,G. MARIJI KAVKLER IN STROK.SODELAVCEM,ker obstajajo in ponovno vračajo tem otrokom vrednost(katera jim je bila kruto odgriznjena).
    Povejo jim,da so EDINSTVENI(zaradi nekih primankljajev),ne pa grdi rački..
    Vesela sem,da se omenja tudi g. Jesperja Juula,biti bi moral OBVEZNO ČTIVO NAŠIM ŠOLNIKOM.

    Pa,da nebi izpadlo to kot napad na vse–NIKAKOR! IMAMO SPOSOBNE,UČEČE,EMPATIČNE IN INTELIGENTNE VRHUNSKE UČITELJE,KI JIH GLOBOKO CENIM IN SPOŠTUJEM IN SI ZASLUŽIJO NAZIV GOSPOD UČITELJ Z VELIKO!

    • Ste zelo vljudni, gospa mala Slovenka. Pozabili ste dodati, da pa tisti vrhunski učitelji …. nimajo kakega posebnega učinka, da bi jih slavili. Delajo po načrtu gospodarjev Slovenije, le sem ter tja rešijo kako dušo. Sicer pa pridno učijo ideologijo “Darvinizem&evolucija” kot znanost. In pridno seštevajo ocene ter računajo povprečje, čeprav vedo, da med 1 in 2 ni isto kot med 2 in 3, med 3 in 4 ni isto kot med 4 in 5 …. pa še ogromno bi se našlo. Recimo, če ne boš prebral knjige, ne moreš postati strugar … Če ne znaš angleščine, ne moreš popravljati avta …

      • G. Alojzz,ti sposobni in srčni učitelji IMAJO!!! UČINEK SAMO ZATO KER SO.
        To otroku(pa najsi je v še tako gnili družbi) veliko pomeni,NE glede na vse, jim(otrokom)PRISLUHNEJO,NE OBSOJAJO(čeprav morajo tudi SODITI,ko pride do problema,seveda)IN ,KER SE ZNAJO VŽIVETI V OTROŠKO DUŠO–SODIJO POŠTENO.
        In ,če pošteno dobi otrok tudi recimo kazen,ker RAZUME,da je falil,se bo iz tega VELIKO NAUČIL,sicer pa(če ga posebej po krivem obsodimo) je užaljen,togoten in se za naprej NALAŠČ ne nauči NIČ. Postal bo” problematičen”,morda razredni kloven,ki namerno izziva,če je fant lahko postane tudi agresiven…itd.itd.
        Dober pedagog to takoj zazna in “Jesperjuulsko” ODREAGIRA.
        iN kljub strogosti jih(taki učiteljei so ponavadi MOŠKI-TA PRAVI DESCI )otroci jih hitro spoštujejo,ubogajo in imajo zelo radi. Znanje potem ni težko dati nobenemu “nevzgojenemu mulcu”.

    • Bravo, mala Slovenka. Jesper Juul bi moral biti osnova za starše, učitelje, vse strokovne delavce na katerem koli področju (sociala, zdravstvo…), ko se dela z otroki, mladostniki, starejšimi, družinami.

  13. Barbara, ob 14,oo
    Res je.
    Mislim, da se otroci morajo veliko učiti na pamet.
    Med množico podatkov, ki se jih mora naučiti – je premalo POUDARJENO kaj je najbolj BISTVENO.
    Preveliko informacij otroka včasih zmede, zato je pomembno, da se izloči NAJVAŽNEJŠE.

    Včasih smo veliko več pisali, sedaj pa so ti delovni zvezki, ki se – samo obkroši, poveže….
    In zaradi tega, imajo otroci manj “izpisano” pisavo. Kar je vzrok, da so manj pismeni, kot smo bili mi. S temi delovnimi zvezki služijo založniki in uredniki. Učencem pa povečujejo TEŽO TORBE, ki jo nosijo na hrbtu.

    Mi smo imeli veliko lažje torbe, pa smo vseeno lahko osvojilo vse znanje, ki je bilo v programu. Učbeniki so bili taki, da so imeli zajeto vso snov in delovnih zvezkov nismo imeli, ker smo si vse pisali. Pravijo, da ko otrok piše, si s tem že veliko več zapomni. Samo z obkroževanjem pa tega ni.

    V nižjih razredih OŠ smo včasih precej prepevali, sedaj pa sem pri vnuku gledala kontrolko, kjer so GLASBO obravnavana, kot bi otroci hodili SREDNJO GLASBENO. Preveč časa morajo porabiti, da se že v nižjih razredih učijo note, vrsto glasbil, vrste komponiranja …. – petja pa malo. Ko končajo OŠ, pa znajo zelo malo NARODNIH PESMI.

    Tudi pesmi so identiteta naroda, kakor tudi ples. Ko sem sama obiskovala OŠ, nismo imeli takih telovadnic, smo se pa več gibali v naravi. Med telovadbo smo večkrat plesali, tako, da ko smo končali OŠ smo znali vsi plesati. Tudi to spada h kulturi.

  14. Potrudil sem se in vse prebral:članek in komentarje.Skoraj me ne preseneča,kaj vse razmišljamo (če..!) in pišemo.
    Naša “šola” je odlična v davno preživelem izobraževalnem konceptu.Poenostavljeno naša “šola” je pedagoško in metodološko bolj podobna šoli iz časa Marije Terezije (18.stol.) kot “moderni šoli” 21.stoletja.Razlika je le v sredstvih (računalniki,komunikacijska tehnologija…).
    “Izvirni greh” je bil “spočet” z revolucijo in zmago komunistov leta 1945.Tisti čas se je zgodil katastrofalni padec intelektualnega potenciala.Po oceni za 50%. Poglejte v zgodovino in se prepričajte.To je pomenilo,da družba štarta z velikim, ogromnim zaostankom. Posledice se čutijo še danes,tudi v šolstvu.Če si hočemo ali nočemo priznati.
    Tako je tisti čas, šola dobila tudi “primerno” podstat-temelj,ki je še danes pomembna “senca” šole po letu 1990.Bistveno se ni nič spremenilo.Pedagoško,metodološko,mišljensko smo na “istem”( in v tem je vse odlično,tako pravijo!).Celo več, “Gabru” je v nekem trenutku uspelo iz šole izriniti vzgojni del šolstva,kar je absurd.
    Se vračam v tok opisa razvoja podlage,ki pogojuje današnje stanje.
    Podstat-temelj : marksistična miselnost,ki je imela in še vedno ima samo analitični del,sintetični del ni bil nikoli izdelan.Uveljavila se je miselnost “novega kolektivnega človeka” ( v ozadju elita).
    Pedagoška misel-miselnost : v učencih iščemo neznanje !! Še danes prisotno !! Namesto : iščemo znanje !! Razlika je ogromna,zaradi tega se kopiči v pedagoški proces vse mogoča “navlaka”.
    V šolski sistem-koncept je položena “sekularnost-marksizem” z vsemi posledicami ( poglejte si, recimo, našo sociologijo!!).Na teh miselnih fragmentih se še danes temelji.Tako se je v šolstvu vkoreninila indoktrinacija,ki še danes traja.Predvsem na nezavedni ravni !?!
    Iz teh izhodišč se je “rodil” znameniti trikotnik : družba(država-po letu 1990)-učenec-starši. Moral pa bi biti :država-šola-starši in učenec v sredini.Če že !
    Od tu naprej,se je “zabetonirala” miselnost,ki še kar traja.V letu 1990 se je spremenila samo “fasada”,bistvo je ostalo enako.
    Še več,a ni zanimivo,kako moč ima v našem šolstvu “sindikat”.Posega tako rekoč v vse !! Dokaz,kje smo v tem trenutku.
    Peticija,ki se je pojavila je več kot dobrodošla. Šola takšna kot je, potrebuje bistveno in temeljito prenovo.
    Nobeno “farbanje” ne pomaga.Tudi opravičevanje niti upravičevanje “kvalitete” ni dokaz kvalitete.Dokazovanje kako so naši učenci,dijaki uspešni v mednarodnih konkurencah ne zdrži. Površno izrečem misel : slepa kura tudi zrno najde !!
    Če smo demokratična družba 21.stoletja, nam ne bo težko “spoznati” in “razumeti”,kje smo in kaj se nam dogaja.Zato nam ne bo težko razumeti,da se moramo v bistvu spremeniti. Družba na more temeljiti na preživeti analitični marksistični misli iz 19.stoletja,ki jo je “oplemenitil” Lenin in pri nas Kardelj.
    Šola,če hočemo dobro mladim,mora iz tega oklepa. Spremenimo miselnost: ljudje smo duhovna in telesna bitja, izražena v vsej svoji individualni in družbeni komponenti. Tudi na ravni duhovno-materialno je potrebno ugotoviti,da dajanje prednosti materialnemu ruši koncept človeka.
    Dokler ne bomo tega razumeli in na tem gradili,bo šola imela grozne probleme.Šola tega ne bo čutila,čutila bo družba,posameznik,starši,učenci.. Zato tudi peticija !?! Jo zelo podpiram !!
    Obstoječo šolo moramo “zrušiti”,da bomo lahko imeli šolo 21.stoletja ! (upam,da se razumemo!?!).

      • Dzi nu nje ja,ja,Kardelj in Lenin sta “oplemenitila” marksizem. Marksizem ni sistem,je analiza in kritika kapitalizma.Marx je dodal revolucijo in diktaturo proletariata (lumpenproletariata) po vzgledu “francoske revolucije”.Sistema socializma in komunizma ni spisal.Kasneje so še poiskusili.Recimo,Lenin s terorjem lumpenproletariata,Kardelj pa z nam dobro znanim “samoupravljanjem”.Vse se je “sfižilo”.Izjemno hitro in zelo grobo-kruto.
        Vzrok je hudo enostaven: kdor gradi samo na materiji,ga v njej zdrobi!!
        Tvoj zadnji stavek je tvoja slika intelektualnih sposobnosti.Ti si slika in prilika po vojnega mišljenskega socialističnega koncepta in izobraževalnega sistema.O tvoji vzgoji ne morem nič reči,ker se je “ne vidi”.

    • Bravo, bravo slovenski štor, zato nujno, vsi starši ali vsi tisti, ki bodo še postali starši, nujno prebrati knjigo psihologinje Marjane Škalič ŠOLA, KAM GREŠ in tudi od psihologa Kristijana Muska Lešnika BAJKE IN POVESTI O DEVETLETKI.!

    • Hvala Štor,vedno poglobljeno in modro razložiš!
      Še kako res in še bolj žalostno je,da se “išče predvsem “neznanje,namesto znanja in ustvarjalnosti. PROIZVESTI JE TREBA POTENCIJALNE ROBOTKE,KI BOJO BREZ PREVEČ RAZMIŠLJANJA USPOSOBLJENI ZA DRŽAVNI SISTEM.
      Tu (v postkomunističnem šol. sistemu) ni niti najmanjšega prostorčka za stavek Štora:ljudje(otroci) so duhovna in ne materialna bitja. Velika resnica!
      In “materialistično”znanje ,brez “duhovnega podstata”kaj kmalu( na srečo )izpuhti,je trpanje mladih glavic izguba dragocenega časa.Kar je v vsej zgodbi še najmanjša škoda….
      Hvala tudi Kraševki,ki predstavi še druge manjkote. Tudi meni je “mimo”,da otroci pri glasbi skoraj nič ne pojejo.Poznati pa morajo imena raznih glasbil iz celega sveta,pa osnove notnih zapisov…
      Za dom.nalogo,pa se morajo( skupaj s starši) naučiti pesem na pamet,da jo za oceno potem zapojejo v šoli…
      Včeraj mi je ena mamica malo jezna povedala,da je njen tamal(3.r)dobil pri telovadbi 2,ker ne zna(še zdaj)narediti prevala ponazaj.Ostale ocene ima 4 in 5,vendar je preval nazaj tako” zelo pomemben” za življenje,da mu bo morda pokvarilo uspeh.Kako bedno!
      Ja iščemo neznanje,v tem so res vrhunski!
      Kraševka spomni tudi na kilogramske torbe,ki krivijo male hrbte-pa še tooooloko teže bojo morali znositi do konca šolanja.Samo za slovenski jezik,ki je vsak dan na urniku imajo 4 zvezke(3.r.)itd…

      Tudi Martinu dam prav,da ,če bi nas poslali na test znanja iz oš.ali srednje,bi videli kako malo v resnici ostane.
      Pred leti je bil v Lj nek seminar za šolnike,psihologe..(povedal mi je prijatelj psiholog,takrat zaposlen v O.Š.).Med “modrece” so razdelili teste z vprašanji iz NIŽJIH RAZREDOV(sami tega niso vedeli) in jih potem ocenili.Zatem pa jih vpraša predavatelj(se mi zdi,da je bil iz tujine,a ni važno)kdo je pisal NEGATIVNO ALI KOMAJ UJEL DVOJKO?
      Tiste “reveže”,ki so najprej od sramu pred “neznanjem”skoraj zlezli pod stol,je poklical k sebi in JIM ČESTITAL,da so NAJINTELIGENTNEJŠI MED VSEMI(uj,kako jim je pred vso množico odleglo).
      Povedal je,da so nalašč izbrali vprašanja,ki so totalna navlaka-balast in inteligenten človek jih hitro spravi v “možganski koš”.Tistim,ki so pisali test dokaj dobro,je rekel predavatelj,da z njimi sicer sočustvuje,ker že vso večnost prenašajo s seboj popolnoma neuporabno kramo,kar je znak,da so šolo naredili samo zaradi PIFLANJA . In potem od svojih učencev zahtevajo,da se na pamet gulijo to,kar pameten takoj pozabi.
      Vsaj polovica snovi je take in kdor ni “dober piflar”(=ne preveč inteligenten)v tem sistemu ni ravno blesteč. NO,so tudi tisti,ki so z super spominom,pa se malo ali nič učijo in zato “zmagujejo”.A ti so že druga zgodba.

      Učiti bi morali tudi uporabljti navadno “kmečko pamet”,ki je zdrava logika ,ki je kreativno iskanje rešitev… vendar potem sistem guljenja na pamet ne pride v poštev,razen pri pesmicah recimo..
      Na netu sem gledala tudi nekega najuspešnejșega in hkrati najbolj priljubljenega japonskega učitelja,se mi zdi,da je bil Suzuki..učil je ravno to…in njegovi učenci postanejo res “duhovna ,ne materialna bitja”,če se sposodim od Štora.

      • Mala Slovenka, sam pripadam povojnim generacijam.Tistim,ki so bile bolj številčne.
        In če si dovolim pomisliti na vse nas,od prvih generacij pa do današnjih,kaj so komunisti naredili od nas in mi od današnjih,me “zgrabi sveta jeza”.Kako je mogoče in kdo jim je dovolil,da nas “uničijo” in da mi “uničujemo” današnje in oni bodo naslednje? To je zločin !! Niso nam dovolili uresničevati svobodno voljo.Hkrati pa so nas zavedno in nezavedno indoktrinirali. Delali so nas nevedne in “glupe”.Nam jemali svobodo,staršem omejevali vzgojo. Otroke in starše prisiljevali v procese,ki niso naravni.
        Danes so otroci bolj obremenjeni kot odrasli zaposleni.Noro.
        Lepe primere si predstavila.Dejansko in še hujše se dogaja. In prav dejstvo,da so nam “tupili” indukcijo pred dedukcijo,ne pa obe,vendar v drugem vrstnem redu,imamo danes nemogoče mišljenske probleme.
        Šolo moramo v temelju spremeniti,če hočemo normalno družbo.
        Iz tvojega primera o obsegu “potrebnega” misli: Misel in ustvarjalnost ne potrebujeta 7 kg v nahrbtniku !! Otrok-učenec se ne uči za oceno,ampak za delovanje !! Otrok-učenec za delovanje ne potrebuje oceno,temveč izkušnjo!!
        Ocena še ni nikoli naredila znanstvenika !!

  15. Mala Slovenka, 24.1. ob 19,10
    Zelo lepo ste opisali probleme, ki otrokom grenijo življenje.
    Imate prav, ker gledate človeško, kot tudi strokovno.

    Res potrebno je, da se trudimo, da bi bil ŠOLSKI sistem narejen po meri otrok in ne UČITELJEV.
    Večnemu sindikalisti Štruklju so učenci “deveta” briga. In njemu podobni so učni programi.

    Marija Terezija je uvedla obvezno šolo v prid OTROKOM in ne učiteljem.
    Pravijo, da se je uvedla 9-letna OŠ pri nas zato, da je več učiteljev dobilo zaposlitev.

    Dober učitelj je tisti, ki vidi, kaj ima otrok v sebi dobrega. Ni pa dober tisti učitelj, ki samo kaže na njegove napake.Tak otroku res vzame vse veselje do učenja.

    Slovenski štor 11,38
    Res je.

  16. VAS GOSPE IN GOSPODE BI BILO POTRBNO POSLATI NA ISPITE, DA BI UGOTOVILI, KOLIKO ZNANJA IZ OSNOVNE IN SREDNJE ŠOLE ŠE IMATE. POTEM BI SE ZGROZILI, KO BI SPOZNALI, KAKO NEUMNO JE NALAGANJE VEČINO ZNANJA ZATO, DA GA POZABIŠ!!! ŠOLA BI MORALA VZGOJITI OTROKE VODRASLE LJUDI Z VREDNOTAMI, NA PA V SPOMINSKO KARTICO!!!

  17. Se strinam Alojzz,tudi sama ne verjamem,da bo kaj sprememb.Morda bojo ukinili kak “papir” učiteljem,ki so postali birikrati,čeprav ne po svoji krivdi,vendar birokracija je zasužnjila cel narod.Tudi v zdravstvu ..je še huje..
    Več papirjev,daljșe čak.dobe,slabša obravnava človeka,še več bolnih…sklenjen krog…
    Kam plovemo,ne vem,a izgleda v brezno..

  18. Martin imate prav.
    V otroke matati samo informacije na suhoparni način, brez utjevanja pomembne snovi, gre res hitro v pozabo.

    Naj vam povem en VIC iz tega področja: “Manj, kot veš, manj pozabiš. Manj kot pozabiš – bolje je!

  19. Mala slovenka ob 18,10
    Zelo zanimiv komentar, posebno tisti o seminarju in testu za ŠOLSKE PSIHOLOGE. Take stvari se marsikdaj zgodijo in vidimo, kaj pomeni šolski načrt in zdravo razmišljanje, ki ni odraz OCEN.

    • BARBARA
      Ni potrebna nobena peticija! Najpomembnejšo peticijo morajo narediti starši s tem, da otrokom povedo, da imajo pravico do pouka in da morajo spoštovati vse dolžnosti, ki jih pouk od njih zahteva!!!! Tu pa so slovenski starši v večini (čast redkim izjemam) padli na izpitu!!! Problem so v glavnem starši, ne pa otroci!!!!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime