Pesnik Balantič iz groba dokazuje, da smo nesposobni svobodnega sobivanja

Slovenska srčna kultura je - kar se omike tiče- kot švicarski sir. S pretečenim rokom.

Letošnji prejemnik nagrade Saharov za svobodo misli za leto 2015 je Raif Badavi, bloger, pisatelj in aktivist iz Savdske Arabije, ki je bil zaradi kritike islama obsojen na deset let zapora in na 1000 udarcev z bičem. Z izborom prvonagrajenca so v Evropskem parlamentu dali Evropi in svetu jasno sporočilo, da pravice do svobode izražanja ne smemo odreči ali kratiti nikomur.

Znana marksistična politična teoretičarka, socialistična filozofinja in revolucionarka judovskega rodu, Rosa Luxemburg je pred več kot 120 leti zapisala:''Svoboda je vedno svoboda drugače mislečih.’'

Žal so svobodo drugačnega razmišljanja najbolj pogosto kršili prav njeni nasledniki. Ne bom naštevala, kaj se dogaja po svetu, dovolj je zaskrbljujoče že to, kar počnejo doma, v Sloveniji.

Izbruhi nestrpnosti v Sloveniji

Svetlana Makarovič je, na primer, na knjižnem sejmu o Branku Cestniku, Jožefu Horvatu in Alešu Primcu zaničljivo izjavila: »Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.« Kombinatke pa so ''samoiniciativno'', brez sleherne omike, s ''spontanim'' prepevanjem revolucionarne pesmi prekinile okroglo mizo, za katero so se omenjeni pogovarjali,

Ko je Salman Rushdie, pisatelj indijskega rodu, avtor romana Satanski stihi, pred dnevi nastopil na literarnem večeru, je med drugim ostro kritiziral verski fanatizem, ob koncu pa je dejal:'' "Zgolj sledi denarju! Ko ugotoviš, kdo plačuje, veš, kaj se dogaja."

Kamničani se bojijo jeze ideoloških "stricev"

Imam občutek, da so nam njegove besede kot nalašč pisane na kožo, saj odslikavajo tudi marsikatero slovensko resničnost. Recimo tisto v Kamniku. Ko gre za pesnika Franceta Balantiča. In za knjižnico, ki bo, kot kaže, zaradi pritlehnih igric ideoloških skrajnežev izgubila poimenovanje po njem.

Močno dvomim, da so svetniki, če se motim, naj mi oprostijo, sploh vedeli, kdo je Balantič in kaj je sploh napisal. Za svoje pesniško delo bi lahko dobil tudi Nobelovo nagrado, pa ne bi izbrisalo tega, da je bil med 2. svetovno vojno domobranec.

Občina Kamnik je – tako jih razumem - dala na tehtnico gmotne koristi: če ustrežejo večini, ki želi pesniku Balantiču vrniti častno mesto, ki ga ima v slovenski literaturi, bodo zanetili divjo jezo ideoloških ''stricev'', kar si pa ne morejo privoščiti. Vsaj ne, zato ker bi lahko- hipotetično rečeno- zaradi te jeze splavalo po vodi veliko projektov, ki bi občini prinašali denar…

Seveda lahko na moje besede gledate kot na zlobna namigovanja, vendar … bi Salman Rushdie v primeru ''Kamnik'' razmišljal kako drugače? Da imam verjetno prav, mi je potrdil eden od svetnikov, ko je obrazložil svoj glas proti, rekoč, da ''morajo z največjo resnostjo vzeti pozive na ulične proteste Socialistične partije Slovenije in njenega predsednika, zato je hvaležen županu Šarcu, da je Socialistični partiji Slovenije prisluhnil in s tem Kamnik obvaroval, da bi se mu zgodila ulica in odnesla župana.''Mejdun, si predstavljate škandal, da bi zaradi pesnika v Kamniku padla oblast?!

Močno dvomim, da so svetniki, če se motim, naj mi oprostijo, sploh vedeli, kdo je Balantič in kaj je sploh napisal. Za svoje pesniško delo bi lahko dobil tudi Nobelovo nagrado, pa ne bi izbrisalo tega, da je bil med 2. svetovno vojno domobranec. Pred pesnikovim imenom jim je zato bingljala rdeča cunja, kar je pomenilo, da je treba reči ''ne'', pa naj stane kar hoče.

Zakaj me njihovo dejanje ni prav nič presenetilo? Prvič zato, ker sem ga pričakovala, ker sem nagonsko slutila, da bi bila kakršnakoli druga odločitev podobna čudežu Vodiške Johance. Me je pa, priznam, presenetilo, da je bilo celo Slovensko društvo pesnikov in pisateljev temu, da knjižnico poimenujejo po Balantiču, naklonjeno.

Usodna "napaka" pesnika Balantiča

Pesnik France Balantič je bil star komaj 22 let, ko je umrl. Bil je krhkega zdravja, lirična duša brez bojevitosti, imel je eno samo napako: boril se je na napačni strani. Svojih stihov ni le živel, po njih je tudi umrl: pod partizanskim ognjem je dobesedno zgorel v obstreljevani stavbi. A človeška zloba, ko je treba nekoga umazati in ponižati še takrat, ko se ta ne more braniti, je šla tako daleč, da so v lokalnem glasilu zapisali, da ''še živijo pričevalci, ki trdijo, da je med vojno počel grozne stvari''. Menda kar spotoma, ko je k nekemu dekletu zahajal v vas.

Če bi želeli ljudje, ki jim je mar za svobodo lastnih misli in nazorov, kaj spremeniti, bi že zdavnaj šli na ulice in na ves glas povedali, da knjižnice z imenom Franceta Balantiča ne dajo.

Resnično mi je žal in boli me srce, ko nam mora pesnik, ki je s svojo poezijo postal nesmrten že pri rosnih dvajsetih letih, danes, ko se piše že 21. stoletje, iz groba dokazovati, kako razdvojen narod smo. Tak, ki ni sposoben, da se sanje o svobodnem sobivanju, o svobodi različnosti, enkrat že uresničijo.

Bo kdaj bolje? Ne bo. Pa ne zaradi tistih, ki svobodo zatirajo, temveč zaradi onih drugih, ki si nič ne upajo. Če bi želeli ljudje, ki jim je mar za svobodo lastnih misli in nazorov, kaj spremeniti, bi že zdavnaj šli na ulice in na ves glas povedali, da knjižnice z imenom Franceta Balantiča ne dajo.

Vseeno je tudi mladim. Navadili so se na to, da jih nič ne briga. Da jim ni mar. o, ko bi le imeli v sebi nekaj svobodomiselnega duha Parižanov! Ste videli na desettisoče čevljev, s katerimi so se uprli globalnim vremenskim spremembam?! Si predstavljate, kako neponovljivo ganljivo bi bilo, če bi se pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani, na Glavnem trgu v Kamniku iz protesta zbrali ljudje in na glas brali Balantičeve pesmi?

Večjega upora proti nasilni ideologiji, ki še zmeraj rovari tod okoli celo proti pesnikom, si ne bi mogli zamisliti.