Ob koncu stoletja bi nas lahko bilo na Zemlji manj kot danes

Čeprav se večinsko tega še ne zavedamo, če se v področje demografije ne poglobimo, smo priča začetku velikih demografskih sprememb na svetovni ravni. Mnogi so še pod vtisom, ki je prevladoval zadnjih nekaj generacij, da svetovno prebivalstvo nenehno narašča, pa tudi s tem povezanimi skrbmi o prenaseljenosti, bodisi planeta, bodisi določenega območja. Nova realnost človeštvo postavlja pred ravno nasproten izziv, ki bo zaznamoval politično debato v prihodnjih desetletjih.

Trendov ene generacije se ne more kar preslikati na naslednjo

V šestdesetih letih izdana knjiga »The Population Bomb« (demografska bomba) je bila ena najbolj prodajanih ter znanih knjig svojega časa in je govorila o neizbežni prenaseljenosti planeta, ki naj bi že med letoma 1980 in 1989 povzročila masovno globalno lakoto in smrt večine svetovnega prebivalstva. Danes pozabljena knjiga se bere kot šala, nekakšna kvazi-znanost, ki njenega avtorja, sicer priznanega profesorja biologije Univerze Standford Paula R. Ehrlicha, postavlja na stran histeričnih alarmistov o koncu sveta po krivdi človeka, nič kaj drugače kot se govori danes o klimatskih spremembah.

Dvajseto stoletje je videlo porast prebivalstva, kakršno bi v kateremkoli drugem zgodovinskem obdobju do zdaj lahko označili zgolj kot znanstveno-fantastično. Zgolj prebivalstvo Indije in Kitajske skupaj šteje več ljudi, kot jih je na Zemlji živelo med drugo svetovno vojno. A danes vemo, kar so nekateri z dolgim uvidom opozarjali že tekom celotnega stoletja, da gre za enkraten zgodovinski dogodek, ki se za časa kogarkoli trenutno živega človeka ne bo ponovil.

Gre za posledico tehnološkega in medicinskega napredka, ki je v izdatni meri eliminiral smrtnost otrok, porodnic in nenazadnje vseh razlogov za smrt pred starostjo. S tem in drugimi področji napredka se je močno dvignil standard življenja in tudi družbeni napredek. V prvi generaciji to povzroči demografsko eksplozijo, čemur smo v Evropi bili priča po drugi svetovni vojni, v razvijajočem se svetu pa jo vidimo danes.

Vendar izboljšan standard in družbene spremembe že v drugi generaciji pomenijo drugačen učinek, ki se potem le še stopnjuje. Vstop žensk v delovno silo, industrializacija, odhod iz podeželja v majhna mestna stanovanja ter način življenja, ki se začne bolj osredotočati na luksuz, so le nekateri od dejavnikov, ki radikalno zmanjšajo rodnost. Enak proces, celo bistveno hitrejši kot predvideno, danes vidimo tudi v državah, ki so na pot industrializacije in demografske eksplozije stopile zadnje. Bliskovita rast prebivalstva se tako zmanjšuje že odkar se je začela, demografi pa so si danes enotni, da človeštvo ne bo nikoli doseglo 11 milijard, vedno več pa ne računa niti na 10 milijard. Temu bo sledil padec. Rodnost se namreč ne fiksira na nadomestni ravni 2,1 otroka na žensko, pač pa pada naprej, kar se vidi v državah, ki so proces začele prve, najprej Japonska, kjer že leta prodajo več plenic za odrasle kot za otroke, ter večina evropskih držav.

Potencial za katastrofo

Za marsikoga se to sliši kot spodbudna novica, saj naj bi domnevna prenaseljenost pomenila enega glavnih razlogov za okoljske težave, padec pa bi lahko pomenil tudi konec krčenja naravnih okolij. Zato se mnogi okoljski aktivisti odpovedujejo otrokom in k temu nagovarjajo tudi druge. Dostikrat se navezujejo tudi na »koristnost« splava.

Vendar pa je za to romantično sliko bistveno hujša realnost. Tako globalno prisoten upad rodnosti pomeni bliskovito staranje prebivalstva, kar pomeni izdaten delež stare, upokojene populacije, ki bo živela dlje kot katerakoli generacija doslej. Ta, ki ni več ekonomsko donosna, je prisiljena računati na oskrbo mlajših generacij, nekoč neposredno v družini preko otrok in vnukov, danes pa preko pokojninskih in podobnih solidarnostnih sistemov.

Bolj kot demografska piramida dobiva obliko žare in je vse manj ali celo preprosto manj mlajših ter na drugi strani vse več ali celo več starejših, bolj ta sistem postaja nevzdržen, gospodarska rast pa v najboljšem primeru stagnira. Tak primer je Japonska, ki je že pred štirimi desetletji padla pod dva otroka na žensko in iz najhitreje rastočega gospodarstva in resne konkurenčnosti ZDA obstala na mestu vse do danes.

Ko situacijo preslikamo na cel svet, ki je v povprečju bistveno revnejši in manj razvit, se pokaže veliko tveganje za največjo humanitarno katastrofo v zgodovini. Japonska je težavo do neke mere rešila z robotizacijo, česar si večina sveta ne more privoščiti, ostalih odgovorov pa po desetletjih nimajo niti oni.

Vzhodna Azija in Evropa gresta v brezno prvi

V podobni situaciji so tudi ostale države v Vzhodni Aziji. Tako Južna Koreja kot Kitajska sta prestopili prag povratnosti, zato sta brez malo verjetne masovne imigracije že obsojeni na okoli 50 % padec prebivalstva do konca stoletja, saj se vsaka generacija dobesedno prepolovi. Pri Kitajski gre za zgodovinsko neprimerljivo množico ljudi in standard življenja, ki je bistveno nižji od Japonske. Ob vse večjem nezadovoljstvu z vladajočo komunistično partijo in z njo stopnjujočimi se nemiri se Kitajski obetajo zelo težka desetletja z veliko verjetnostjo ene hujših tragedij v zgodovini.

V podobni situaciji je tudi domala cela Evropa, v za odtenek manjši meri tudi večji del preostalega Zahoda. Pri tem se vidi posledice družbenih revolucij in politik, ki so padec rodnosti preko padca vrednot, kot so družinske in domoljubne, še pospešile. Celo nekatere države s tradicionalno visoko stopnjo imigracije, kot sta Nemčija in Francija, bosta v osmih desetletjih ostali brez danes nepredstavljivo zajetnega deleža trenutne populacije, ki že zdaj ne more biti več nadomeščen. Tudi dotok iz tretjega sveta se bo moral ustaviti z višanjem življenjskega standarda ter počasnega, a vztrajnega padanja rodnosti v državah izvora.

Še bolj kot zahodna Evropa pa sta ob tem prizadeti srednja in vzhodna. V kombinaciji s padcem rodnosti se postkomunistična Evropa sooča še z masovnim izseljevanjem, zato prebivalstvo tam pada že desetletja. Naši južni sosedje Hrvati so od osamosvojitve izgubili skoraj milijon ali približno šestino prebivalstva s 4,5 milijonov na trenutnih 3,8. Bolgarija je z 9 milijonov padla na manj kot 7. Podobno vse druge države v regiji. Tudi vojno v Ukrajini moramo delno razumeti v tem kontekstu. Rusija, ki bo po izračunih ob koncu stoletja imela populacijo iz leta 1950 (s tem, da je takrat ob rasti prebivalstva beležila tudi gospodarsko rast), si v brezizhodni situaciji želi za prihodno obdobje zagotoviti čim boljše strateško izhodišče, saj si s človeško silo in negativno ekonomsko rastjo preprosto ne bo mogla pomagati. Tovrstne vojne bi tako lahko postale bolj pogoste, kar ob mnenjih poznavalcev hitro spomni na kitajsko in tajvansko vprašanje.

Slovenija na istem vlaku

Tudi Slovenija je glede demografske situacije v nezavidljivem položaju. Po skromnem povečanju števila rojstev v letu 2021 je NIJZ lani zabeležil močan upad – 6,8 % manj kot v letu 2021. Gre za največji upad rojstev v tem tisočletju. Prebivalstvo za trenutek, tako kot recimo v Franciji in Nemčiji, zahvaljujoč imigraciji še narašča in znaša okoli 2,1 milijona. A 2,2 milijonov verjetno ne bo dosegla, 2,3 pa gotovo ne.

Države bivše Jugoslavije, ki so skoraj izključne izvoznice nove slovenske človeške sile, se praznijo, kot rečeno pa jim počasi sledi preostanek sveta, ki ga Slovenija kot ciljna država ekonomskih migrantov že zdaj niti kaj dosti ne zanima. Po izračunih Združenih narodov bomo ob koncu stoletja imeli okoli 1,7 milijona prebivalcev. To nas ne uvršča niti med predvideno najbolj prizadete, niti tiste z razlogi za optimizem. Dejansko prebivalstvo, ki od izračunov seveda lahko odstopa, bo odvisno od dejanj prihodnjih vlad in vrednot generacij, ki se šele rojevajo. Ukinitev demografskega sklada trenutne vlade sicer ne navdaja z optimizmom, prav tako ne vztrajno manjšajoča se rodnost, pogojena s kulturo in vrednotami, saj se vse več ljudi prostovoljno odloča za samskost ali življenje brez otrok.

V tem se kaže, da ne gre zgolj za matematični problem, ki bi ga lahko rešili tehnično. Državi Poljska in Madžarska sta z ugodnostmi in manjšanjem davkov naredili veliko za ponoven porast rodnosti, a bosta morali kljub opaznim uspehom še dokazati, da bo uspeh dolgoročen ter demografsko in ekonomsko pozitiven. Tudi v teh dveh državah se ljudje vedno manj odločajo za otroke. Poveča se kvečjemu število otrok tistih, ki si jih že tako želijo. Nekatere raziskave kažejo tudi srhljiv podatek, da si je do 80 % žensk, ki v življenju otrok niso imele, tega želelo. To kaže tudi na krizo osnovnih medčloveških odnosov in veliko osebnih bolečin, ki se neopazno skrivajo v družbi, a to je že tema za kdaj drugič.