»Nedelovanje države se vse bolj pozna«

Intervju: NEKDANJI EVROPSKI POSLANEC JELKO KACIN 

Referendumi so bili balast, ki je povzročil zmedo in škodo. – Vladimir Prebilič je napravil salto mortale, kar naenkrat je največji zeleni mirovnik v Evropi. – Zala Tomašič ima velik potencial za aktiviranje bazena mladih. – Prihaja do balkanizacije slovenske politike. – Premier Golob lastnoročno uničuje zdravstvo. – Še vedno slavimo Čebine, zato Slovenija vse bolj zaostaja. 

Gospod Kacin, ste pričakovali tako prepričljivo zmago SDS glede na nekatere zadnje javnomnenjske raziskave, ki so Svobodi napovedovale celo tri mandate? Je vladi s tremi referendumi uspelo zasenčiti evropske volitve? 

Referendumi so balast, ki je povzročil zmedo in škodo, sicer bi bil rezultat bolj transparenten. Koaliciji je uspelo preusmeriti pozornost od dela vlade na teme referendumov, sicer bi bilo kritičnosti do vlade več, kot je je bilo sicer. Mislim, da je izid nerealen, da ima desni pol bistveno večje možnosti in perspektive, če se bo tega zavedal in v prihodnje igral na prave strune. To se bo zgodilo kmalu, kajti nedelovanje države se vse bolj pozna zlasti na področju zdravstva, ki ga predsednik vlade Robert Golob lastnoročno uničuje. V relativno kratkem času se bo naše volilno telo radikaliziralo, postalo bo še bolj kritično do vlade. Ta se je nadejala več poslank in poslancev v Evropskem parlamentu, zlasti v Svobodi, pa jim kljub podpori depolitiziranih medijev ni uspelo. Zato je razmerje moči med levo in desno drugačno, kot je bilo videti na volilni večer.  

Kakšno pa je potem to razmerje? 

Desnica je še močnejša. Recimo, Slovenska ljudska stranka, ki je ne štejem za klasično desno stranko, štejem jo za perspektiven in za slovenski prostor dragocen sredinski prispevek, je nakazala upanje, da se bodo zadeve premaknile v normalno smer, da bomo vedeli, pri čem smo. Naj ponazorim to na primeru Vesne in njenega vodilnega kandidata Vladimirja Prebiliča, ki je napravil salto mortale. Pred pol leta je bil ta evropski poslanec profesor, obramboslovec in analitik strateških razmerij po napadu Kremlja na Ukrajino, danes pa je največji zeleni mirovnik v državi. Povedal je vse, kar je pomembno povedati javnosti, da so ga z velikim številom podpore ponesli v Evropski parlament. Del volivcev Svobode se je preselil k Vesni. Če bi Klemen Grošelj krenil teden ali dva prej na samostojno pot, bi Svobodi odnesel še več glasov. 

Sta Vladimir Prebilič in Peter Gregorčič dokaz, kako personalizirane so evropske volitve? Ankete kažejo, da njunih strank brez njiju v državnem zboru ni. Sta to dve novi imeni, ki bosta zaznamovali slovensko politiko v prihodnje? 

Gregorčič da, ni se uvrstil v Evropski parlament, ostaja doma. O razmerah pri nas in o odgovornosti za te razmere bo imel veliko povedati. Ima racionalen diskurz. Nastop premierja Goloba kot glasnika Svobode je izrazito ideološki, nabit z absolutno pozitivno ali pa absolutno negativno energijo. Meče ga v ekstreme. Na enem samem soočenju se je zmožen zaleteti v pet različnih smeri in biti vedno navdušen. Ljudje bodo to kmalu spoznali. Rekel bi, da bo bolj zanimivo videti, kaj se bo zgodilo tam, kjer bi leva sredina, glede na evropski način razmišljanja, lahko obstala … 

Vas čudi, da je taista Svoboda kljub vsem težavam vlade in njenega predsednika še vedno osvojila 22 odstotkov glasov? 

Ja, bom rekel, da negativno. V veliki meri je težava v Socialnih demokratih, ki ne znajo aktivirati svojega potenciala. Kadrovsko so izčrpani. V evropskih merilih so Socialni demokrati stara etablirana stranka, morali bi biti nosilci politike na levi strani. Pri nas je vedno manj prostora za Levico in Svobodo, ki se bo sesula sama vase. Če se SD ne bo etablirala kot alternativa, se bo levi prostor pri nas hitro krčil, to se dogaja po celi Evropi. Če tega ne bodo uvideli, imajo problem. Drži pa tudi, da prihaja do balkanizacije slovenske politike, to se vidi zlasti v nastopih premierja Roberta Goloba. Skoraj ne vidim več razlik med njim in nastopi Milorada Dodika. Zaletavanje zaradi zaledja, ki ga imaš. To politično vizionarstvo je napačno, kmalu bo zgrmel navzdol.  

Med nastopi Roberta Goloba in Milorada Dodika skoraj ne vidim več razlike. 

Ob priznanju Palestine v preteklih dneh smo s strani vladajočih lahko večkrat slišali, da naj se ve, kdo je na pravi strani zgodovine. So bile te vzporednice z drugo svetovno vojno, kar je želela poudariti Svoboda, uspešno vzpostavljene? 

Rojen sem deset let po drugi svetovni vojni, a je pri nas še vedno ogromno ideološke navlake. Češ, mi Jugoslovani smo zmagali v drugi vojni in premagali fašizem ter nacizem. In zato ljudje še vedno verjamejo, da nismo bili komunistična država, da smo bili kot zahodni zmagovalci socialistična, neuvrščena in samoupravna država. Nekateri še vedno sanjajo socializem, ki so ga vse druge države, ki so bile pod trdo sovjetsko roko, preprosto odvrgle. Kača, ki se levi, odvrže staro kožo. Tako so se vsi Balti, Čehi, Madžari in Romuni komunističnega bremena razbremenili in krenili naprej. Mi pa vse do danes nismo zaprli vprašanj iz tranzicije, celo povojnih pobojev. Vse to nas vleče nazaj. Svoboda se razglaša za liberalno stranko. Takšne leve liberalne stranke v Evropi ni, so samo liberalci. Deset let sem bil v Evropi član liberalcev. Ti te čudno gledajo, če pride iz tebe ta ideološka navlaka. Vsak posameznik je odgovoren za to, da si pomaga, da kaj naredi iz sebe, ne pa socialistična miselnost, da ti mora vse zagotoviti država. Liberalec razmišlja, kako bo kaj ustvaril, od kod bo vzel, da bo imel več in nekaj novega zgradil; socializem deli tisto, kar je nekdo drug ustvaril. Ravno to počne pri nas levica. Financiranje nevladnih organizacij in ideoloških projektov tipa Čebine. Še vedno slavimo Čebine, zato Slovenija vse bolj zaostaja in nas denimo Balti prehitevajo po levi in desni. Ukvarjamo se sami s seboj. Ljudje pa so navdušeni, ko se Robert Golob spet zaleti v eno od svojih neštetih smeri. 

Vsak posameznik je odgovoren za to, da si pomaga, da kaj naredi iz sebe. Socialistična miselnost pa je, da ti mora vse zagotoviti država. 

Kako gledate na nove generacije, recimo tiste, rojene po letu 1996, za katere tuje študije kažejo, da volijo vse bolj na desno? Prav ti mladi so recimo na Nizozemskem volili celo skrajno desnico … 

Tudi pri nas ni manjkalo veliko, da bi desna stran zaradi razočaranja nad Gibanjem Golob – ali pa Svoboda, kakorkoli že – premočno zmagala. Če ena stranka med devetimi poslanci dobi štiri, je normalno, da eno mesto pripade mladim. Zato je prav, da je poslanka pri SDS postala Zala Tomašič, ki izstopa in je model mlade ženske, ki lahko mlade potegne za seboj in ima velik potencial za aktiviranje njihovega širšega bazena. Druge stranke so podhranjene z mladimi … 

Ima pa levica Niko Kovač, ki je mlade množično pripeljala na tisti referendum o vodah … 

Nika Kovač ni politik, ker ne prevzema odgovornosti, zato tudi ne kandidira. Kovačeva nikoli ne bo šla na volitve. Zaradi načina, kako funkcionira, ne more doseči uspeha. Podobno kot je Gibanje Svoboda neka parastranka – na njej so samo reflektorji, sicer pa je navznoter prazna. Teh ljudi ne zanima prevzemanje odgovornosti. Zbiranje podpisov na referendumu o vodah kaže na to, kako daleč je določen del leve politike od prevzemanja politične odgovornosti. Tudi SD ne gre, ker ne zbere ljudi, ki bi bili pripravljeni garati, se izobraziti do te mere, da koga prepričajo in ga lahko peljejo naprej. Naš problem je – kar postaja tudi problem v Evropi – da nimamo novih voditeljev. To pomanjkanje voditeljev pelje nekatere stranke v popolno izginotje.  

Radi rečemo, da se Evropa pelje na francosko-nemškem vlaku. Tam je zmagala desnica. Če zraven prištejemo še Italijo, lahko rečemo, da zmagovalci v treh največjih državah EU zagovarjajo drugačne politike, kot jih je doslej zagovarjal Bruselj …  

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen prihaja iz Evropske ljudske stranke, ki je na volitvah v Evropski parlament premočno zmagala. Če bodo njeni funkciji nasprotovali socialni demokrati, bodo sami ostali brez funkcij, denimo Olaf Scholz. Morali bodo biti pragmatični in sklepati kompromise. Upajmo, da bodo imeli več modrosti kot recimo dva naša politika, ki prihajata iz bližine meje z Italijo, Matjaž Nemec in Robert Golob. Na Italijo in njeno predsednico Melonijevo gledata zviška, kot da se tam dogaja nekaj podobnega kot v Gazi. Kot da ne bi šlo za našo prvo in največjo sosedo; morali bi vendarle biti bolj zadržani do Rima. Ta intelektualna lenoba težo leve politike pri nas marginalizira in tu jim noben Janez Janša ne more narediti toliko škode, kot si jo lahko naredijo sami. Kar se tiče sestavljanja nove Evropske komisije, pa lahko v njej pričakujemo EPP, socialiste, liberalce in zelene, treba pa bo računati tudi na pomoč italijanske premierke. Evropa bo morala iskati tisto, kar jo povezuje. Trenutno je ena največjih groženj Evropi demografija. 

Trenutno je ena največjih groženj Evropi demografija. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 153, str. 28-30.