Namesto da Kranjčane zmerjajo, bi jih morali razumeti in jim pomagati

Teden, ki je za nami, me je ne le čustveno zmedel in prestrašil, vame je naselil tudi dvome, sploh še živimo v normalni državi ali ne.

Že to, da so, meni nič, tebi nič, migrante nastanili v neposredni bližini vrtca in osnovne šole na Vrhniki, je skregano z vsako zdravo, kmečko logiko, meji pa tudi na izzivanje usode. Ko se je slišalo, da hoče vlada naseliti mladoletne migrante brez staršev v kranjski internat, sem  prav tako mislila, da ne slišim prav.

Skrbno sem sledila zapisom v medijih, toda nihče ni niti z besedico omenil, da bi imeli predstavniki vlade s starši, profesorji na bližnji gimnaziji in tudi z mladimi v internatu kakršnekoli skupne pogovore in osebna soočenja.

Je potem tako težko razumeti, da so bili v aktualnih razmerah migracijskih tokov negotovi in prestrašeni? Mar vi ne bi bili, če bi potrkali na vaša vrata in vam ukazali, da boste imeli do nadaljnjega pod streho še dva, tri neznance, ki bi jih videli prvič in bi o njih vedeli manj kot nič?

 

Skrbno sem sledila zapisom v medijih, toda nihče ni niti z besedico omenil, da bi imeli predstavniki vlade s starši, profesorji na bližnji gimnaziji in tudi z mladimi v internatu kakršnekoli skupne pogovore in osebna soočenja.

Ne gre obtoževati ''Kranjčanov'' zaradi strahu pred neznanim, morali bi jih razumeti in jim pomagati. In se z njimi pogovoriti. Iz oči v oči. ''Ljubljančani'' bi morali ''Kranjčanom'' omogočiti pravočasne, popolne in verodostojne informacije, morda (sigurno ?) bi bilo potem drugače.

In zato, ker se to ni zgodilo, se mi je zdelo prav, da so se nasilnemu obnašanju ''Ljubljane'' uprli ne le starši, temveč tudi profesorji gimnazije Franceta Prešerna.

Nič ne povedo, nič ne pojasnijo

Še potem, ko je že izbruhnila afera in so mediji in še mnogi drugi tekmovali v zlivanju govna po Kranjčanih, sem zaman čakala na informacije, da se je mladoletnim (?) emigrantom, ki so jih že zavrnili v Nemčiji oziroma v Avstriji, delalo krivico.

Nihče ni povedal, so njihove zgodbe preverili in drži tisto, kar so sami trdili. Namreč: če na govoricah, ki so prihajale iz Azilnih domov po Evropi, kjer so bivali tudi begunski ''otroci'', leži le ščepec dvoma, se mi zdi edino logično, da se to stori. In tudi na glas pove!

Saj niste pozabili, kajne, kako smo vse do izbruha begunske krize mlade in malo manj mlade v vsakdanjem življenju tako starši kot vzgojitelji nenehno svarili, naj bodo previdni do neznancev, ker živimo v čudnih časih in mladi, ki so brez izkušenj, nikoli ne vedo, kaj se lahko skriva tudi za prijetno zunanjostjo?!

Ne gre obtoževati ''Kranjčanov'' zaradi strahu pred neznanim, morali bi jih razumeti in jim pomagati. In se z njimi pogovoriti. Iz oči v oči. ''Ljubljančani'' bi morali ''Kranjčanom'' omogočiti pravočasne, popolne in verodostojne informacije, morda (sigurno ?) bi bilo potem drugače.

Sočutni do sebe

V Ameriki je zelo poznan termin self-compassion, ki pomeni ''sočutje do sebe''. Slovenci pa, tako se zdi, zanj nismo slišali ne kot posamezniki ne kot narod.

Pa ne gre za nobeno sebičnost, temveč za zavedanje in obvladovanje ''notranjega kritika''. Marsikdaj- tudi tokrat, v Kranju, bi se namesto ''ali smo dovolj dobri, da jih sprejmemo'', morali vprašati ''kaj je dovolj dobro za nas, da poslej z njimi sobivamo''.

Žal smo počeli vse kaj drugega: kričalo se je tudi, da so dotični v Kranju celo brez empatije do ubogih otrok! Pa vas vprašam dragi moji, če so vsi otroci že a priori popolnoma nedolžni, zakaj pa imamo potem Planino, Radeče, Višnjo goro, Veržej, Logatec?

Govorimo eno, delamo drugo: če moramo biti zaupljivi in odprtih rok do emigrantov, zakaj, za vraga, gospodje zvečer spustijo na dvorišče, pred hišo, ki je pod alarmom, dva krvoločna rottweilerja? Zakaj vsakega Franceljna ali Micko, ki vstopita skozi vrata parlamenta ali sodišča malodane slečejo, ker se tisti, ki tam delajo, bojijo zase?

Novi Ambrus?

''Zdaj je že jasno, da so zadnja »ljudska zborovanja« v Kidričevem, Šenčurju in drugod (pred leti smo podobne prizore gledali v Ambrusu), predvsem pa gnusno ksenofobno ravnanje tako imenovanih učiteljev kranjske gimnazije Franceta Prešerna, radikalno spremenili podobo Slovenije,'' je bilo zapisano v eni od številnih polemik na to, ''kranjsko''temo, ki smo jih v preteklih dneh prebirali v medijih.

Pa se niti ne bi spotaknila, če ne bi bil omenjen Ambrus! Veste, dragi moji, takrat sem bila tam in sem na lastna ušesa poslušala pretresljive, če že ne grozljive izpovedi domačinov, ki so jih leta in leta nasilno maltretirali člani družine Strojan.

In kaj se je zgodilo potem? Mediji so po nekem čudežnem preobratu, ki mu še danes ne morem najti logike, naredili Strojanove za žrtve, Ambrušane pa za krivce in vsega obsojanja vredne.

Se tudi tokrat, v kranjskem primeru, zgodovina ponavlja?