Mnogi odhajajo, saj so prišli v Slovensko vojsko, da bi se urili za boj na bojiščih in ne na sodiščih

Sredi januarja letos smo lahko na portalu MMC prebrali, da so zaposleni v Slovenski vojski po večletnih prizadevanjih končno dosegli, da se pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju šteje v delovni čas. To pomeni, da zaposlenim za ta čas pripada plačilo kot za redno delo, torej sto odstotkov urne postavke. A s tem se očitno še niso rešile vse težave. Videti je, da prihaja celo do novih.

Sindikat vojakov Slovenije (SVS) je že davnega leta 2012 na delovno in socialno sodišče vložil kolektivno tožbo, in sicer zaradi kršenja takratne kolektivne pogodbe za javni sektor. Takrat so pripadnike Slovenske vojske, ki so bili na straži, vajah ali terenskem usposabljanju, plačevali, kot da bi šlo za pripravljenost na domu. Sindikat je na to opozarjal že več let, ker bi zadeva zastarala, pa jim ni preostalo drugega kot tožba. V sindikatu so opozorili, da je za čas, ko pripadniki vojske opravljajo vojaško službo, v skladu s predpisi mogoče le plačilo nadur.

V tožbi so tako zahtevali izplačilo nadur za štiri leta in pol nazaj; tožba je bila po navedbah sindikata vredna okoli 30 milijonov evrov. Približno v istem času so vojaki dobili tožbo proti državi. SVS je namreč vložil tožbo, ker vojaki niso dobili v celoti izplačanega regresa. Delovno in socialno sodišče je razsodilo, da je država članom SVS kršila pravico do regresa in da mora v enem mesecu vsem izplačati razliko do višine 692 evrov ter obresti. Na podlagi te sodbe je država javnim uslužbencem plačala 70 milijonov evrov. Podobno je bilo pri kolektivnem sporu zaradi neizplačevanja plačnih nesorazmerij. Borba za pošteno plačilo pripadnikom Slovenske vojske ima tako že zelo dolgo brado. Zlahka ni šlo niti z (ne)izplačilom solidarnostne pomoči ob razglašeni epidemiji covida-19; Sindikat ministrstva za obrambo (SMO) se je moral po pravico obrniti celo na Evropsko sodišče, saj je v Republiki Sloveniji izčrpal vsa pravna sredstva.

Sodni spori

Plačevanje pripravljenosti na določenem kraju ali delovnem mestu je bilo predmet več nadaljnjih sodnih sporov. Julija 2021 je sindikatu (SVS) pritrdilo Sodišče EU, marca 2022 pa tudi slovensko vrhovno sodišče. V maju 2024 je bilo nato na Vrhovnem sodišču RS še potrjeno, da razlika do sto odstotkov plače pripada tudi za primere dejavnosti varovanja državne meje. Ob tem je treba omeniti, da se po novi kolektivni pogodbi za javni sektor, ki velja od 1. januarja 2025, pripravljenost na določenem kraju šteje v delovni čas. Vojaki so za varovanje meje in stražo oziroma za ure pripravljenosti od leta 2017 dobivali 50 odstotkov osnovne plače (pred tem pa zgolj 20 odstotkov, kot da so doma), zato se je več tisoč vojakov odločilo za tožbe za stoodstotno plačilo.

Po navedbah Ministrstva RS za obrambo je tožbo do zdaj vložilo 1.610 pripadnikov Slovenske vojske, rešenih pa naj bi bilo najmanj 247 tožb. Po januarskih navedbah ministrstva je okvirni znesek sodnih poravnav do zdaj skupaj znašal 786.915,37 evra. Kot navaja MMC, so na ministrstvu pojasnili, da so pri straži in varovanju državne meje do 31. decembra 2024 dolžni izplačati sto odstotkov urne postavke, kar pa po njihovih besedah ne drži za usposabljanje in vaje. Povedali so, da se je pri varovanju državne meje in varovanju objektov oziroma straži kljub njihovim pojasnilom in nasprotovanju razvila sodna praksa, da ti dve dejavnosti ne sodita pod izjeme od evropske direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Glede vaj in usposabljanj pa so po besedah ministrstva večinoma odločitve sodišč, da gre za izjemo od omenjene direktive. Tudi Sindikat ministrstva za obrambo je opozoril na sodno prakso, ki je sprejela stališče, da razlika do sto odstotkov plačila ne pripada za čas pripravljenosti, če je šlo za vojaške vaje in usposabljanja, ki predstavljajo operativno urjenje. »V določenih primerih terenskih vaj je od primera do primera odvisno, če ne gre za operativno urjenje, ali bo zahtevek uspešen ali ne, zato svetujemo, da se glede konkretnega primera obrnete na svojo odvetniško pisarno,« so sporočili pripadnikom vojske, ki so vlagali in še vlagajo tožbe.

Po navedbah Ministrstva RS za obrambo je tožbo do zdaj vložilo 1.610 pripadnikov Slovenske vojske, rešenih pa naj bi bilo najmanj 247 tožb.

Predsednik SVS Gvido Novak je poudaril, da si na ministrstvu ne prizadevajo za sklenitev poravnav, kot sami zatrjujejo. Po naših podatkih naj bi prihajalo tudi do izvensodnih poravnav, vendar nam je Novak povedal, da je eden od njihovih odvetnikov dal na državno odvetništvo predlog za poravnavo, državno odvetništvo pa je zadevo v reševanje odstopilo ministrstvu. »Kar pomeni, da jih bo preko sto vložilo tožbo še v tem tednu,« je pojasnil Novak, da bodo tožbo vložili že drugič.

Izvedeli smo tudi za primer, ko pripadnik vojske štiri mesece od dneva odločitve sodišča še vedno ni dobil nakazanih sredstev. Če se bo to nadaljevalo, bodo šli v izvršbo. Novak je pojasnil, da sicer drži, da je Sodišče EU razsodilo, da za vojake pri vajah in usposabljanju veljajo izjeme – govora je bilo o predpisanih počitkih, ki jih v primeru izjem ni treba zagotavljati. O plačilu pa po njegovih besedah niso razsojali, saj naj bi bilo to v nacionalni pristojnosti. »S sodbo so razsodili, da gre pri času pripravljenosti na določenem kraju za delovni čas, po slovenski zakonodaji pa je tak čas treba plačati kot redni delovni čas,« je poudaril Novak in dodal, da obrambno ministrstvo v sodnih postopkih vztraja, da če ni treba zagotavljati počitka, tudi plačilo ni potrebno. Zato vojake že tri leta – od prvih sodb naprej – še vedno plačuje s 50-odstotno urno postavko, vojaki pa tožbe vlagajo že drugič.

»Pri plačilu ni bistveno, za katero vrsto vojaških aktivnosti gre, bistveno je, da je vojak z ukazom na določenem kraju ali delovnem mestu in tako odrezan od svoje družine ter družbenega življenja,« je poudaril Novak. Na vpogled smo dobili ukaz za organizacijo in izvedbo vojaškega izobraževanja in usposabljanja, ki je potekalo konec januarja letos. Izvajalcem je bila odrejena pripravljenost za delo na delovnem mestu – ob tem pa so v ukazu navedli, da pripadnikom, ki so v pripravljenosti, pripada nadomestilo 50 odstotkov urne postavke osnovne plače. Po Novakovih besedah nadomestilo urne postavke osnovne plače sploh ne obstaja, celo v do 31. decembra 2024 veljavni kolektivni pogodbi je bilo določeno, da javnemu uslužbencu za pripravljenost na določenem kraju pripada dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače. Poleg tega pa se po njegovih besedah takšna pripravljenost od 1. januarja 2025 šteje v delovni čas. »Od kod zdaj, v letu 2025, nadomestilo 50 odstotkov urne postavke osnovne plače?« se sprašuje Novak. Je morda prišlo do pomote?

Opozorila Sindikata

V obeh sindikatih so ministru za obrambo in načelniku Generalštaba Slovenske vojske nedavno posredovali dopis, v katerem opozarjajo na pravno nedopustnost uporabe določbe o odrejanju bivanja brez ustreznega oz. vsakršnega plačila, ki omogoča odreditev bivanja v vojaški enoti, zavodu ali na drugem določenem mestu. Prejeli so namreč več ukazov, s katerimi se odreja bivanje brez plačila, pri čemer opozarjajo na pravno vprašljivost določbe, ki omogoča odreditev bivanja v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu (12. točka 2. odstavka 96. člena Zakona o obrambi) brez določenega posebnega dodatka. »Namenili so se delo organizirati tako in vojake plačevati tako, da za osem ur ponoči, ko bodo po ukazu morali biti v vojaškem taboru, ne bodo dobili plačanega niti enega centa – ker jim bodo ukazovali bivanje,« nam je Novak pojasnil, kaj v praksi pomeni tak ukaz, in dodal, da bivanje že po definiciji pomeni pripravljenost na določenem kraju, poleg tega pa »bivanja« drugi predpisi sploh ne poznajo. Po mnenju sindikatov gre za zlorabo instituta odrejanja bivanja v vojašnici, tako da pripravljenosti ne bi bilo treba plačati – čeprav kolektivna pogodba določa, da gre za delovni čas. Problem je namreč zakonska omejitev, ki pri neenakomerni in začasni prerazporeditvi delovnega časa dovoljuje, da delovni čas traja največ 56 ur na teden, nadurno delo pa lahko traja največ 20 nadur na teden. Vendar pa v sindikatih poudarjajo, da zakonska omejitev ne sme biti zasnovana v škodo pripadnikom vojske. Treba je poiskati ustrezne rešitve – konec koncev imajo v zdravstvu te rešitve že nakazane.

»Bivanje ne obstaja, če ga imajo namen uzakoniti in za to bivanje plačilo ni predvideno, pa se bo pri obračunu morala uporabljati kolektivna pogodba, ki določa, da se pripravljenost na določenem kraju šteje v delovni čas,« je dejal Novak in napovedal, da bo šel SVS v kolektivni spor zaradi kršenja kolektivne pogodbe. V SMO pa so zahtevali uradno pravno mnenje Ministrstva za obrambo in Generalštaba SV, na kateri pravni podlagi se prisotnost pripadnikov SV obravnava kot prosti čas, čeprav morajo biti fizično prisotni in podrejeni hišnemu redu in se jim le-ta odredi po odločitvi nadrejenega. Med drugim so še zahtevali, da se takšni ukazi odpravijo in da se pripadnikom ustrezno obračuna delovni čas v skladu z veljavno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in sodno prakso, zlasti ob upoštevanju sodbe Sodišča EU C-742/19.

»Ne vem, kaj bi v SVS še morali narediti, da bi MORS spoštoval predpise in začel plačevati vojake, kot je bilo po 15-letnem pravdanju že razsojeno.«

Poziv predsednika SVS k vlaganju tožb

Tolikšno število tožb po dobljenem sporu na Sodišču EU in Vrhovnem sodišču RS v 15 let trajajočem pravdanju na vseh možnih institucijah o isti zadevi po Novakovih besedah nedvomno predstavlja izčrpavanje SVS in njihovih pooblaščenih odvetniških pisarn. Vendar pa kljub temu poziva vse pripadnike Slovenske vojske k vlaganju tožb, saj po njegovi oceni sicer ne bodo dobili ničesar. »Ne vem, kaj bi v SVS še morali narediti, da bi MORS spoštoval predpise in začel plačevati vojake, kot je bilo po 15-letnem pravdanju že razsojeno. Ne vem, ali je to normalno, da mora vojak, preden gre na večdnevno aktivnost, med temi aktivnostmi in po zaključku aktivnosti zbirati še dokaze (ukaze, odredbe, evidence ur, plačilne liste ...), da bo lahko šel v tožbo za plačilo svojega dela,« je dogajanje komentiral predsednik sindikata, ki je tudi opomnil, da vzporedno v slovenski družbi in v EU poteka razprava o večjih vlaganjih v obrambo, medtem pa se morajo vojaki namesto na poligonih (in bog ne daj na bojiščih) boriti na sodiščih. »Za vojake ne znamo ali nočemo poskrbeti, kupovali pa bi vojaško tehniko, s katero – če bo šlo tako naprej – ne bo nihče več upravljal, ker imajo mnogi vojaki takšnega odnosa dovolj in zato zapuščajo vrste Slovenske vojske,« je dejal Novak in ob tem pripomnil, da se MORS sicer ves čas hvali, kako uspešno pridobivajo nov kader – mlade vojake. »Zakaj jih morajo nenehno pridobivati, pa se odgovor ponuja kar sam: ker mnogi odhajajo, saj so prišli v Slovensko vojsko, da bi se urili za boj na bojiščih in ne na sodiščih,« je bil še jasen Novak. »Tisti, ki ne gre v tožbo, ne dobi niti centa. Zastara jim tudi po 20.000 ali 30.000 evrov, ministrstvo pa na to računa in varčuje,« je Novak opozoril, da nezadovoljstvo med pripadniki vojske le še narašča.

»Za vojake ne znamo ali nočemo poskrbeti, kupovali pa bi vojaško tehniko, s katero – če bo šlo tako naprej – ne bo nihče več upravljal.« 

(D192: 28-30)