Kje in kako so Golobovi zamočili v zdravstvu

Cel mandat so se ukvarjali z ločevanjem javnega in zasebnega zdravstva, od česar ljudje nimajo prav nič. Kljub manipulacijam s podatki in Golobovim »namišljenim čakalnim vrstam« je čakajočih na storitve več, tudi brez osebnega zdravnika ostaja 140.000 ljudi. Stroški ZZZS pa so se podvojili.

Podvojitev zdravstvenih izdatkov, tudi zaradi plač v zdravstvu

Za zdravstveno varstvo zavarovancev, zdravila, bolniška nadomestila, dolgotrajno oskrbo … bo šlo iz javne zdravstvene blagajne (ZZZS) v letu 2026 že skoraj sedem milijard evrov. To je podvojitev glede na leto 2021 (3,5 milijarde) in preden je koalicija Gibanja Svoboda, SD in Levice prevzela oblast.

Ali ima kdo ob tem, da plačujemo toliko več, občutek, da je zdravstvo zdaj dvakrat boljše, se pol manj čaka na storitve, je zlahka dobiti osebnega zdravnika? Nikakor ne.

Na izdatke so občutno vplivale višje plače vse več zaposlenih v zdravstvu. Ob tem ne vlada, ne ministrstvo za zdravje, ne direktorji v zdravstvu od zaposlenih v javnih zavodih v zameno za občutno višje plače niso zahtevali tudi sorazmerno več opravljenih storitev. Toda – bi jih zmogli?

Povprečna izplačana mesečna bruto plača v 11 mesecih 2025 za zdravnike in zobozdravnike v javnem sektorju skupaj s specializanti (ki znižujejo povprečje) je po podatkih ministrstva za javno upravo na portalu plač javnega sektorja znašala 5.654 evrov, kar je 45,5 odstotka več kot v letu 2021 (3.887 evrov). Pri najbolje plačanih zdravnikih v javnem sektorju sicer najvišje izplačane mesečne plače že presegajo 23.000 evrov bruto.

Povprečne izplačane mesečne plače medicinskih sester in babic so se v štirih letih okrepile za 45,9 odstotka – s povprečno 1.994 evrov bruto na mesec v letu 2021 na 2.909 evrov lani. Vendar medicinsko osebje odhaja ...

Na rast izdatkov ZZZS so vplivali tudi naraščanje bolniških nadomestil, vključitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, vključitev nove dolgotrajne oskrbe in drugo.

Ločevanje javnega in zasebnega zdravstva

Če analiza drži, je decembra lani v bolnišnični in ambulantni dejavnosti (brez primarne ravni) delalo 5.431 različnih zdravnikov, od tega:

• 716 zdravnikov samo pri javnih izvajalcih (87 odstotkov),
• 381 zdravnikov samo pri zasebnih izvajalcih s koncesijo (sedem odstotkov),
• 334 zdravnikov pa je delalo pri obojih, pri javnih in zasebnih izvajalcih s koncesijo (šest odstotkov).

Zdaj pa retorično vprašanje. S čim bi se morala glede na te podatke vlada oziroma zdravstvena ministrica najbolj ukvarjati: z manj kot desetino zdravnikov, ki delajo v zasebnem in javnem sektorju, ali bi bilo pač bolj nujno za dostopnost ljudi do storitev, če bi se lotili javnih zavodov, ki so togo in slabo organizirani ter vodeni? Odgovorite si sami.

V podkrepitev dva grafa – za bolnišnice in za specialistične ambulante, ki kažeta, da stroški rastejo zelo hitro, obseg storitev pa bistveno manj. Kažeta tudi, da je delež koncesionarjev majhen.

Brez osebnega zdravnika 140.000 ljudi

Če je dostop do osebnih zdravnikov pomanjkljiv, je večji naval ljudi na urgence, hkrati pa so prisiljeni plačevati več iz žepa ali za dodatna zavarovanja.

Graf kaže, da se je v času zdajšnje vlade težava pri izbiri osebnih zdravnikov (družinskih in pediatrov) še zaostrovala. Le v zadnjem letu je videti nekaj izboljšanja, a premalo, sploh pa ne povsod, v vseh občinah.

Konec januarja 2026 je bilo v Sloveniji 139.444 odraslih in otrok brez izbranega osebnega zdravnika, po podatkih ZZZS je to kar 6,7 odstotka vseh zavarovanih oseb. To je za slabih 28 odstotkov več kot konec leta 2021 ter za šest odstotkov več kot konec 2022.

V nekaterih občinah je še veliko huje: v Ljubljani denimo je brez zdravnika desetina prebivalstva, v Črnomlju petina, v Tolminu celo slaba tretjina. Naj opozorimo, da številke lahko zanihajo že, če se na novo zaposli ali pa upokoji oziroma zamenja službo zgolj nekaj zdravnikov.

»Glede na trenutno ureditev odklanjanja pacientov pri 1.348 količnikih bi potrebovali vsaj dodatnih 200 timov družinske medicine, da bi se bistveno izboljšala dostopnost do družinskega zdravnika,« pravijo na ZZZS. Kar je kratkoročno nemogoče, izobraževanje traja dolgo, iz tujine jih ni mogoče toliko dobiti.

Težave je leta 2019 zakuhala Šarčeva vlada, ki je popustila pritisku družinskih zdravnikov in drastično znižala limit, pri katerem lahko odklanjajo vpis novih pacientov. Obstoječih pacientov ne smejo izpisati, zato imamo trenutno še vedno okoli polovico zdravnikov, ki imajo nadpovprečno veliko pacientov, med novo zaposlenimi zdravniki pa so le redki, ki prostovoljno vpišejo več pacientov, kot je treba.

Očitek vladi in ministrici za zdravje Valentini Prevolnik Rupel je, da kljub nekaterim ukrepom nista posegla po edinem res učinkovitem ukrepu za to, da bi ljudje lahko našli osebnega zdravnika blizu doma: to pa je zvišanje meje za odklanjanje pacientov za zdravnike, ki so zdaj podpovprečno obremenjeni. Kaj pa bi to pomenilo za kakovost njihovega dela?

Manipulacije s čakalnimi vrstami

Še vsaka vlada je imela težave zaradi dolgih vrst in čakanja na zdravstvene storitve. Vse so obljubljale prečiščenje in točne podatke na čakalnih seznamih, dajale denar za dodatne storitve, spreminjale metodologijo in napotnice ..., upajoč, da bodo šli trendi navzdol. Večinoma iz tega ni bilo nič.

Pod Golobovim prvim zdravstvenim ministrom Danijelom Bešičem Loredanom so zdravstvo zalili z dodatnimi 140 milijoni evrov za stresni test, in sicer za plačilo vsega, kolikor je kdo zmogel opraviti. Kljub temu skrajšanja vrst ni bilo, so pa javni zavodi pričakovano zaspali.

Druga Golobova zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel pa je drastično spremenila štetje predolgo čakajočih v zdravstvu, čemur bi lahko rekli tudi manipulacija in zavajanje s podatki, poleg tega pa še primerjave za nazaj niso več možne.

Prelom je jasno razviden iz grafa o čakajočih nad dopustno čakalno dobo: septembra 2024 je v enem tednu število predolgo čakajočih upadlo s skoraj 157.000 na slabih 85.000! Seveda zgolj na papirju, v resnici niso nikamor izginili. Le da so jih prej šteli kot predolgo čakajoče takoj, ko so se naročili pri izvajalcu na storitev s preseženo čakalno dobo, po novem pa šele, ko so dejansko čakali več od dopustne čakalne dobe. Jasno je, da v obeh primerih predolgo čakajo.

Poleg tega je ministrica podaljšala rok za izvedbo storitev z zelo hitro napotnico s 14 na 30 dni, kar spet pomeni, da so pacienti pozneje postali predolgo čakajoči, slika pa se je navidezno olepšala. V resnici pa slika ni lepa:

• število vseh čakajočih na zdravstvene storitve je v zadnjih slabih dveh letih, odkar NIJZ objavlja tedenske podatke za omejen nabor storitev, zraslo za 15 odstotkov, s 304.000 na prek 350.000;
• število predolgo čakajočih je najnižjo točko v mandatu Golobove vlade – po vseh opisanih manevrih vlade – doseglo v začetku aprila lani (71.806), najvišjo pa v začetku januarja letos (91.578), ko jih je bilo 27 odstotkov več.

Veliko manipulacijo pa si je ta teden privoščil tudi premier Golob – in verjamemo, da jo bo neutrudno ponavljal v volilni kampanji. Namreč, Golob je začel govoriti o namišljenih čakalnih vrstah, in to potem, ko je šef ZZZS Robert Ljoljo dejal, da so ugotovili, da »so praviloma dejanske čakalne dobe krajše od napovedanih«. Kar ni nič novega; večina pacientov ve, da so okvirni termini, ki jih objavljajo izvajalci, le obljuba – in če imajo srečo, bo dejanski termin prej. Lahko pa je tudi veliko pozneje.

Posploševanje necelovite analize ZZZS in nekaterih izstopajočih primerov pri posameznih izvajalcih kar na vse čakalne vrste in dobe kot »namišljene« je žalitev za množice pacientov, ki predolgo čakajo na zdravstvene storitve.

Večji nadzor nad bolniškimi, absentizem ostaja visok

Naraščajoče bolniške odsotnosti in izdatki za bolniška nadomestila so veliko breme tako za delodajalce kot za javno zdravstveno blagajno, pravice pa pri nas ostajajo med najbolj velikodušnimi v državah EU. Pod Golobom so bile spremembe, ki bi zajezile problem, majhne.

Prvič, omejili so višino bolniškega nadomestila na 2,5-kratnik povprečne plače v državi, in to kljub temu, da obvezni prispevki za zdravstvo od bruto plače in navzgor niso omejeni s socialno kapico.

Drugič, ZZZS na podlagi vladnega interventnega zakona o dodatnih ukrepih v zdravstvu šele letos uvaja strožji nadzor nad bolniškimi staleži in možnost odvzema bolniškega nadomestila za največ 30 dni, če se ugotovi kršitev pisnih navodil zdravnika o režimu gibanja med bolniško. ZZZS tudi namerava omejiti zdravnikom odpiranje in zapiranje bolniškega staleža na daljavo, za zavarovance pa uvesti krajši rok za prijavo bolniškega staleža in obvezen pregled pri zdravniku četrti dan bolniške.

Drugih ukrepov za zmanjševanje bolniških odsotnosti in za hitrejšo rehabilitacijo ter hitrejšo vrnitev z bolniške na delo, na po potrebi prilagojeno delovno mesto, pa ni bilo. Bolniški stalež ostaja plačan od prvega dne, odstotki nadomestila glede na plačo ostajajo visoki, Slovenija ima kot edina v EU še vedno tudi časovno neomejeno plačano bolniško odsotnost.

Sprejetja v DZ ni dočakal pomanjkljivo pripravljen zakon o inštitutu za medicinsko izvedenstvo, ki bi poenotil kriterije za ocenjevanje delazmožnosti in povezal zdaj razdrobljene izvedenske komisije ZPIZ, ZZZS in inštituta za socialno varstvo. Ljudje na dolgotrajni bolniški tako, če se le da, odlašajo z invalidsko upokojitvijo, saj so ti prejemki kljub pokojninski reformi nizki v primerjavi z bolniškimi nadomestili. Medtem dolge bolniške naraščajo:

• več kot 45 koledarskih dni (30 delovnih) je bilo konec 2025 na bolniški 32.313 oseb; konec 2021 jih je bilo 28.268, pred desetimi leti pa 19.038;
• več kot eno leto je na bolniški trenutno 9.800 oseb, medtem ko je bilo konec 2021 takih 7.674, pred desetimi leti pa 4.589, po podatkih ZZZS.

Vzroki za visok zdravstveni absentizem so sicer številni: ne le razkošne pravice in odpiranje bolniških na daljavo ter brez pregleda pri zdravniku, ampak tudi staranje prebivalstva, večja oziroma skoraj polna zaposlenost, pa tudi posledice epidemije kovida v smislu večje občutljivosti ljudi in bolniške že zaradi manjših zdravstvenih težav.