Materinski dan - nekaj posebnega

Materinski dan je tudi zame nekaj posebnega. Misel na štiri otroke in pet vnukov me osrečuje bolj, kot lahko povem. Nekoč mi je nekdo rekel, da je njegova ljubezen do žene po tridesetih letih zakona večja kot takrat, ko sta se zaljubila.

Na prvi pogled se mi je to zdelo nenavadno; mar ni ljubezen na začetku najbolj goreča, strastna, prežeta z največ pričakovanji? Pa vendar je vztrajal pri svojem. Dejal je, da so se v letih zakona nabrali tudi težki dnevi, prepiri, razočaranja, trenutki tišine in nejevolje. A je kljub vsemu ostal z njo. Drug ob drugem sta prestajala vse viharje, si bila v oporo ter se imela zaradi preizkušenj raje kot nekoč.

Malodane vsako jutro, ko gredo v vrtec in šolo, podobno razmišljam tudi ob svojih vnukih. Včasih me vprašajo: »Babi, koliko me imaš rada?« In vedno odgovorim enako: »Tebe za 13 let, tebe za 12, tebe za 11, osem in pet let.«

Vsako leto, vsak dan, vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj, dodajo zajeten ščepec k tej ljubezni. Starejši kot so, več je je.

Padanje rodnosti

V Poljanski dolini, kjer živim, visoka rodnost in nižja povprečna starost prebivalcev kažeta na to, da je občina Gorenja vas - Poljane eno izmed demografsko bolj vitalnih območij v Sloveniji. Leta 2023 je bila stopnja živorojenih 12,4 na 1.000 prebivalcev, kar je precej nad slovenskim povprečjem, ki znaša 8,0 na 1.000 prebivalcev. Še skok v preteklost: leta 1951 se je v Sloveniji rodilo 33.567 otrok, od tega 913 na območju Škofje Loke. V letu 2023 je bilo v Sloveniji zabeleženo najnižje število rojstev doslej, in sicer 16.989 otrok. V občini Škofja Loka je bilo v istem letu 224 živorojenih otrok, kar pomeni 9,4 rojstev na 1.000 prebivalcev, kar je še zmeraj nad slovenskim povprečjem. Žal pa podatki za leto 2024 kažejo na nadaljnji žalostni upad rojstev. V Sloveniji so zabeležili 16.735 porodov, kar je 130 manj kot v letu 2023.

Madžarska je nedavno sprejela največje znižanje davkov v Evropi in celotnem zahodnem svetu. Matere z enim otrokom so oproščene plačila dohodnine do svojega 30. leta. Ženske z dvema ali več otroki ne bodo plačevale dohodnine vse življenje. Se vam ne zdi, da bi to moral storiti vsak evropski narod, če nočemo, da nas bo pobralo?

V Sloveniji imamo vsako leto manj rojstev, ženske se vedno manj odločajo ne le za otroke, tudi za partnerstvo. Kaj v teh razmerah materinski dan sploh še pomeni, kako ga izpostaviti, da se bomo začeli zavedati, da je biti mama nekaj izjemnega in posebnega? Mar ni ta dan priložnost, ko se vprašamo, kako in koliko cenimo ženske, ki nesebično, z veliko ljubezni in tudi z veliko pripravljenosti na odrekanje rojevajo otroke, jih vzgajajo, prenašajo nanje vrednote, jih varujejo pred zlom tega sveta, jim postavljajo meje tudi v trenutkih, ko se otroci grejejo v njihovem naročju?

Odraščala sem v času, ko je bilo imeti otroke nekaj najlepšega, ko je to bilo poslanstvo, nekakšen cilj vsake ženske. Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala čase, ko se bodo ženske zavestno odločale, da otrok ne bodo imele. Tudi zato gledam na materinski dan s hvaležnostjo in spoštovanjem do vseh, ki so mame in se te vloge celo radostijo.

Na materinski dan gledam s hvaležnostjo in spoštovanjem do vseh, ki so mame in se te vloge celo radostijo.

Otrok ni pravica, ampak dar

Pred 20–30 leti je moška neplodnost prizadela približno 20 odstotkov parov, danes je ta številka precej višja: 40 odstotkov. V Sloveniji se z neplodnostjo sooča že vsak šesti par. Njihove stiske so pogosto nevidne – razpeti so med upanjem in razočaranji, med tiho bolečino in glasnimi vprašanji okolice, ki se pogosto niti ne zaveda, kako lahko pripombe ranijo. Zgolj tisti, ki takšne zgodbe poznamo od blizu, razumemo, kako globoka je bolečina, kako težka bremena nalaga neplodnost partnerskemu odnosu ter koliko moči potrebujejo, da znova in znova poskušajo uresničiti svoje hrepenenje.

Ne bom pozabila dveh žensk iz iste družine: prva si je na vso moč prizadevala, tudi s pomočjo umetnih oploditev doma in v tujini, a neuspešno. Njena svakinja se je iz njenega truda norčevala z besedami, da je za sodobno žensko kariera prva in edina, za kar se mora boriti tudi na ta način, da nima otrok.

Ne idealna, ampak človeška

Mame niso pravljična bitja, zato imajo pravico do napak, utrujenosti, solz in dni, ko vstanejo z levo nogo. Enako velja za očete, ki niso le njihov »okrasek«, ampak enakovredno sodelujejo tudi pri vzgoji in odraščanju otrok. Mama in ata si delita tako družinske sladkorčke, obveznosti kot tudi dolžnosti. Naloga staršev ni, da otroke spremenijo v »princeske na zrnu graha«, temveč jih vzgojijo v osebnosti, ki bodo znale, ko odrastejo, stopiti na lastno, samostojno pot.

Mame niso pravljična bitja, zato imajo pravico do napak, utrujenosti, solz in dni, ko vstanejo z levo nogo.

Kadar sem, ker so me v to »naprosili«, povzdignila glas, me je zmeraj motilo, če so mi rekli, češ, kakšna mama pa si! Z vso gotovostjo rečem, da družina ni nikakršen poligon popolnosti, temveč prostor iskrenega sobivanja, kjer vsakdo sprejema drugega takšnega, kot je – s človeškimi pomanjkljivostmi vred, hkrati pa z ljubeznijo in predvsem z veliko potrpežljivosti. Lepo je tudi, če se vsa družina zaveda, da materinstvo ni nekaj, kar maček na repu prinese, temveč je to zelo dragocen in neponovljiv dar, kar bi morala spoštovati tudi družba.

Smo se že kdaj vprašali, koliko poznamo življenje babic in mam v zadnjih sto letih? Kolikokrat smo se z njimi usedli v želji, da slišimo njihove lastne zgodbe in zgodbe generacij, ki so jim pripadale? Ženske so rojevale, vzgajale in skrbele za otroke tudi v času vojn, hude revščine, lakote, odpovedovanj in bolezni, ko niso vedele, kaj bo prinesel naslednji dan. Njihove zgodbe niso zgolj pripovedi o trpljenju, temveč predvsem pričevanja o neizmerni notranji moči, vztrajnosti in ljubezni, s katero so kljub težavam ohranjale upanje, da bo nekoč bolje. Tisoče takšnih resničnih zgodb žensk, ki so materinstvo doživljale v zadnjih sto letih, nam odstira dokumentarna knjižna zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače. Te izpovedi so danes še posebej dragocene, saj se iz njih učimo življenja, hkrati pa spoznamo, da je bilo življenje mam marsikdaj po eni strani preveč idealizirano, po drugi strani pa se je hote molčalo o vsem hudem, kar se jim je dogajalo tako znotraj družine kot izven nje.

Materinstvo ni nekaj, kar maček na repu prinese, temveč je to zelo dragocen in neponovljiv dar, kar bi morala spoštovati tudi družba.

Javno priznanje za nevidno delo

Materinski dan je priložnost, da osvetlimo nevidno, pogosto spregledano in premalo cenjeno delo mater. Gre za delo, ki nima urnika, dopusta ali bolniške. Je delo, ki ga ne spremljajo plačilne liste, priznanja ali povišice, kljub temu pa predstavlja temelj družbe, brez katerega bi se naše življenje hitro ustavilo. Ne gre samo za skrb in vzgojo otrok, ampak tudi za nenehno čustveno oporo, ki jo nudijo za številna, na videz neopazna gospodinjska opravila. Če bi družba malo drugače priznala in cenila takšno, tudi nevidno delo, bi to nedvomno vplivalo tudi na odločitve žensk, da bi z večjo predanostjo in srčnostjo lažje načrtovale materinstvo, saj bi čutile, da jih okolje razume in podpira.

Teči z volkovi ter slediti sebi in moči, ki jo nosimo v srcu, ali se podrediti toku pričakovanj družbe je za številne sodobne matere temeljno življenjsko vprašanje. Mame se pogosto znajdemo na razpotju med osebnimi željami, ambicijami in sanjami ter tistim, kar od nas pričakujeta družba, družina – zlasti ko gre za materinstvo. Biti dobra mama pogosto pomeni tudi odrekanje lastnim željam ali celo njihovo odlaganje v neko nedoločeno prihodnost. Pogosto se sprašujemo, ali se moramo tudi zares odpovedati samim sebi, da bi zagotovile dobrobit družine in otrok. Odgovor ni enoznačen. Čeprav mame z ljubeznijo pristajamo na določene žrtve, je prav, da se zavedamo, da imamo tudi pravico biti to, kar si želimo. Morda je največji izziv današnjega časa prav ta: najti pravo ravnovesje med pričakovanji okolja in tistim, kar si mama želi sama. Mož in žena sta dva samostojna svetova, a njune poti so tako prepletene, da se včasih zdi, kot da sta eno – v dobrem in slabem.

Naloga staršev ni, da otroke spremenijo v »princeske na zrnu graha«, temveč jih vzgojijo v osebnosti, ki bodo znale, ko odrastejo, stopiti na lastno, samostojno pot.

(D192: 40-42)