Mladi katoličan v Gazi: "Morda smo vsi po vojni poklicani, da se bolj ljubimo in si bolj pomagamo, kot ena družina, tako kot je Jezus pomagal in služil drugim"

Ko slišimo ime Gaza, najprej pomislimo na palestinsko muslimansko prebivalstvo in to tudi povsem ustreza realnosti. Vendar pa tudi v Gazi živijo katoličani. Katoliška skupnost v Gazi je resnično mala čreda. V eni in edini župniji živi okoli 140 katoličanov. V njenem okviru deluje tudi šola (obiskujejo jo predvsem muslimanski otroci), ki jo vodijo sestre rožnega venca. V župniji so tudi misijonarke ljubezni, ki skrbijo za ostarele in invalide.

Število katoličanov v Gazi se stalno manjša, saj se predvsem mladi odseljujejo zaradi terorja Hamasa in stalnih nemirov. Hamasove bombe se ne ustavljajo niti pred lastnim narodom in soverniki, kaj šele pred kristjani. Latinski patriarh v Jeruzalemu nadškof Pierbattista Pizzaballa je že pred leti opozoril, da so kristjani samo nekakšna kolateralna škoda v spopadih.

Podobna situacija je v ostalih krščanskih skupnostih na tem območju. V Gazi je med dvema milijonoma prebivalcev le približno 1.300 kristjanov, edina katoliška župnija, cerkev Svete družine v severnem delu Gaze, pa običajno oskrbuje skupnost, ki šteje približno 150 katoličanov.

Župnik, argentinski pater Gabriel Romanelli iz skupnosti "Verbo encarnado" (Utelešena beseda), je pred začetkom napadov zaradi zdravljenja obtičal v Betlehemu in se ne more vrniti v svojo župnijo. V Gazi tako ostaja kot zadnji katoliški duhovnik vikar Jussef Assad kljub zaukazani evakuaciji. Z obema je bil v teh dneh na telefonski zvezi tudi papež Frančišek.

V soboto je župnik Romanelli za nemško katoliško tiskovno agencijo (KNA) povedal, da se je krščanska skupnost v Gazi kljub ukazani evakuaciji odločila ostati v svojih objektih. Pravi, da pravzaprav nimajo nikamor oditi, saj so drugod razmere na jugu Gaze še slabše, in da je več kot 700 krščanskih in muslimanskih družin pred zračnimi napadi poiskalo zatočišče v različnih katoliških ustanovah. Dvakrat dnevno obhajajo mašo in molijo neštete rožne vence za mir in zaščito. 

Zatočišče, ki ni varno

Cerkev Svete družine v zadnji preostali katoliški župniji v Gazi ima že dolgo odprta vrata in ob bombnih napadih služi kot varno zatočišče vsakomur, ki v njej poišče zavetje. Žal v zadnjem tednu tudi to zaklonišče ni bilo varno. 1. novembra je izraelska raketa zadela bližino cerkve in prekinila molitev. Posnetki, ki kažejo obstreljevanje in bombardiranje med sveto mašo, so pretresljivi.

Nisreen Antoun, vodja projektov v župniji Svete družine, je v ekskluzivnem pogovoru z ACI MENA, arabsko govorečim partnerjem agencije CNA, povedala, da je bilo zaradi izraelskega bombardiranja popolnoma uničenih 20 domov krščanskih civilistov, prav tako so bili ti delno poškodovani. Antounova je dejala, da je število krščanskih beguncev, ki so doslej prišli v cerkev, ocenjeno na približno 500 oseb, poleg drugih, ki prebivajo v grški pravoslavni cerkvi svetega Porfirija.

Antounova je opisala, kaj cerkev zagotavlja razseljenim družinam. »Odprli smo dvorane in prostore v cerkvi in šoli,« je dejala. »Razseljenim smo priskrbeli vzmetnice, blazine in prevleke. Zagotavljamo jim tudi vodo, hrano in pripomočke za osebno higieno.« Kljub krutosti vojne cerkev še naprej vsak dan odpira svoja vrata vernikom in izpolnjuje svoje duhovne dolžnosti do njih. Med podobami žalosti in smrti je bila cerkev pred kratkim priča veselju in novemu duhovnemu rojstvu med krstom otroka Daniela Alaa Shaheena.

lsraeli airstrikes interrupt prayers at Holy Family Catholic Church in Gaza Strip. pic.twitter.com/67mpr9In3K

— TIMES OF GAZA (@Timesofgaza) November 1, 2023

Tudi grška pravoslavna cerkev svetega Porfirija je bila prejšnji teden močno poškodovana v eksploziji. Umrlo je najmanj 18 ljudi, številni pa so bili ranjeni. Krščanska čreda v Gazi je čisto majhna. Žalostno bo videti, kako majhna bo šele po koncu te vojne. Kljub temu pa upanje vedno ostaja in vidi ga tudi Suhail Abo Dawod, 18-letni katoličan, ki se od izbruha vojne oglaša s pismi.

Vatican News tako navaja njegove besede, ki so sicer seveda res idealistične misli najstnika, toda v tem vojnem kaosu edine pozitivne in vsaj malo upanja vzbujajoče. Poleg tega ne bi bilo prvič, da bi Bog puščavo spremenil v namakan vrt. »Močno sem prepričan, da je ta vojna sporočilo za vse človeštvo, za nas, za vse. Mislim pa tudi, da obstaja sporočilo od Boga za našo krščansko skupnost v Gazi. Morda smo vsi po vojni poklicani, da se bolj ljubimo in si bolj pomagamo, kot ena družina, tako kot je Jezus pomagal in služil drugim. Moramo se žrtvovati, kot se je Jezus žrtvoval za nas. Živeli bomo drugačen življenjski slog. Pomagali si bomo z velikim in edinstvenim srcem, služili ljudem, kot je Jezus s svojo veliko in čedno dušo ozdravljal ljudi od številnih bolezni. Jezusa imam za svoj pravi dom. Jezus je moj dom miru in ljubezni v tem divjem svetu,« je zapisal. S pogledom na prihodnost se je Abo Dawod spomnil citata Thomasa Moora, ki pravi: »Zemlja nima žalosti, ki je nebesa ne bi mogla ozdraviti.«