Leto dni po volitvah: Robert Golob je izpolnil vsa pričakovanja

Dan pred iztekom prvega leta od izvolitve Golobove vlade lahko rečemo, da je verjetno izpolnil vsa pričakovanja svojih volivcev. Namreč edino obljubo, ki ga je zavihtela na oblast, je izvedel – na vladi ni več Janeza Janše. Sreča zmagovalne noči je bila neizmerna in obljube o tem, da bo pa sedaj vse drugače, so deževale v manj ali bolj ambicioznih izjavah ter v bolj ali manj patetični obliki evforije. Vendar, kot je dejal že najmodrejši med njimi – bile so dovoljene sanje, danes je nov dan.

Nov dan pa se je začel predvsem z obljubami o dialogu, pogovoru s slovensko družbo, z nevladnimi organizacijami. Da je diktature in enoznačnih odločitev z vrha konec. Vse bo sprejeto v dialogu. Foto termini z raznoraznimi organizacijami, srečanja širom Slovenije – vse to je res bilo. A iz dneva v dan je postajalo bolj jasno, da gre za skrbno zgrajeno Potemkinovo vas. Nekaj, na kar s(m)o nekateri opozarjali že prej. Fasada pa je začela pokati, ko so prišli trkat vsi, ki se jim je dozdevalo, da so del zgodbe o uspehu. Da so, tako ali drugače zaslužni, da je Golob poletel tako visoko. Pa naj bo to od raznih varnostnih svetovalcev do (nekdanjih) novinarjev. Predvsem pa so si določena omrežja predstavljala, da so dobila marioneto, ki bo odigrala svojo vlogo.

Golob je hitro dojel, da je njegova prva bitka ravno z lastnimi nitkami, ki ga peljejo skozi politično analfabetstvo. Vsaka instant stranka je prenehala biti instant, če je bila sposobna stati na svojih dveh nogah. Tega je sam navajen. Namreč biti sam na vrhu in dajati ukaze. Ena izmed potez, ki pritiče lokalnim šerifom, ki jih potem državna politika hitro izuči, da to tako ne gre. Vendar za razliko od Jankovića je očitno, da Golob močneje stoji na lastnih dveh nogah. Hkrati pa, da sta ti dve nogi videli veliko manj politike, kot je je Janković pred svojim poskusom pohoda za vajeti državne oblasti.

Po enem letu časovnic, obljub ter neposrečenih izjav izgleda, da je ta vlada končno sprevidela, da je tukaj, da dela. In, da bodo za to (ne)delo ter rezultate le-tega ocenjevani.

Skozi razne javne izjave je kmalu večini postalo jasno, da je dialog všečni PR mehanizem, ki pa v resnici postaja veliko večje breme za premierja, saj je, kljub majhnosti naše države, veliko takšnih, ki bi si podajali kljuko in lovili manjše in večje drobtine na robu politične mize. Po enem letu časovnic, obljub ter neposrečenih izjav izgleda, da je ta vlada končno sprevidela, da je tukaj, da dela. In, da bodo za to (ne)delo ter rezultate tega ocenjevani. Morda so le uvideli, da kabineti ne morejo ob petkih delati do doma, kar je bila menda ena prvih želja nekaterih v premierjevem kabinetu ob prihodu na oblast.

Še vedno je za vse kriv Janša

Pred praznovanjem prvega leta od izvolitve pa je bila Golobova vlada deležna prve interpelacije, ki je izzvenela predvsem v tem duhu – ne časovnic, rezultatov se želi. In Golob je, v svoji stari maniri absolutizma, naredil prav to – napovedal je, da ne bodo več komunicirali, ampak seznanjali z rezultati. Lahko bi rekli, da je interpelacija delovala. Vendar glede na njegova dosedanja nagnjenja k javnim izjavam, ki negirajo lastno vladno ekipo ter posegajo v strokovne kompetence posameznih ministrov ter njihov ekip, priča bolj o tem, da bo premik v neznosno lahkost menedžerskega absolutizma še kako ustrezal tej vladni sestavi. Odsotnost javnega diskurza o njihovih idejah in kritičnost do teh je očitno edino "normalno" stanje, ki naj bi obstajalo le v času levih vlad. Sedaj je vsak protest političen in vsaka kritika Janševo maslo – takšno javno tožarjenje spominja na določene elemente komuniciranja izpred kakega leta. Pa čeprav je bilo obljubljeno, da bo sedaj vse drugače.

Ta vlada in njihovo omrežje si v resnici želita odsotnosti potrebe po polaganju računov javnosti

V kombinaciji zapisa levega ljubljanskega svetnika na temo prejšnjega sistema, ki naj bi bil po njegovih besedah demokratični enopartijski sistem, in udeležbe ministrice za kulturo na obletnici ustanovitve komunistične partije na Čebinah si verjetno ta vlada in njihovo omrežje v resnici želita prav tega – odsotnosti potrebe po polaganju računov javnosti. Celotni javnosti, ne samo njim všečnim delom. Pa ko bi bila vsaj ta ideja originala, pa ni. Je preveč skupna vsakokratni oblasti, ki ne zmore osnovnega pravila za zmagovalce – v zmagi je treba znati biti milosten. No, pa seveda tudi tega, da če si zmagovalec, je to najprej odgovornost in delo ter šele potem slava, čast ter protokolarni dogodki.