Legalizacija marihuane – gre morda v resnici za medgeneracijski spopad starih alkoholikov in mladih "zadetkov"?

Te dni nas bolj ali manj buri razprava o legalizaciji marihuane za rekreativne namene. Sledeče ni namenjeno zagovarjanju ali nasprotovanju, zdi se mi, da ljudje pretežno vedo, kako bodo glasovali. Kar se mi zdi mnogo zanimiveje, je naš odnos do drog in zasvojenosti na splošno. Kot tako pogosto lahko tudi na tem področju opazimo očitne dvojne standarde. 

Verjetno se nima smisla vrteti okoli najočitnejšega – našega odnosa do alkohola. Nepogrešljive substance na zabavah, praznovanjih, zmenkih, piknikih, ob kosilu in večerji, po končani službi. Ne pravi se zaman, da je del naše kulture. Mnogi si verjetno življenja brez njega niti ne morejo predstavljati. Kako pa bi se sicer sprostili oziroma zbrali pogum? 

Srečal sem že veliko izgovorov, kot je recimo, da nisi alkoholik, če ne piješ sam.

Okoli alkohola lahko zaznamo veliko opravičevanja – od tega, da je del kulture in gospodarstva, do tega, da v zmernih količinah ni problematičen. Glede zadnjega bi se celo strinjal – nedolgo nazaj sem pisal o video igrah, kjer sem poudaril pomen zmernosti. To načeloma velja za ogromno stvari – pretiravamo in posledično škodimo si lahko bolj ali manj na vseh področjih, tudi s športom, delom, hrano, vodo – in seveda opojnimi substancami. 

Srečal sem že veliko izgovorov, kot je recimo, da nisi alkoholik, če ne piješ sam. Verjetno zato toliko ljudi visi po lokalih ter ob pivu in gledanju tekem v družbi sami sebe prepričujejo, da niso alkoholiki – saj gre vendar za druženje. Prisotnost alkohola je seveda popolnoma naključna. 

Obstajajo tudi teorije, da naj bi marihuana bila t. i. »gateway drug«, torej da uporabnike vodi do uporabe trših drog. Morda, a kar se mene tiče, je največji »gateway drug« ravno alkohol – z njim se mnogokrat srečajo že otroci, pogosto v družbi staršev. Kjer dobijo svojo prvo praktično izkušnjo psihoaktivnosti in spremenjenega dojemanja.

Droge kot odraz družbe 

Zanimiva je tudi raba jezika, saj nam ta oblikuje realnost. Že v zakonih in predpisih so alkohol in droge ločeni. Se nekdo, ki v lokalu pije pivo in kadi cigareto, drogira? Gre za džankija, narkomana? Verjetno ni treba izpostavljati, kako negativno konotacijo imata ta pojma in kako njuna neuporaba v primeru uživanja alkohola to opravičuje. 

Omenil sem cigarete. Tobak je dandanes ena najbolj napadanih substanc. Številne države rabo tobaka vse bolj omejujejo, a kar je pri tem zanimivo, je, da pogosto v isti sapi delajo korake v smeri legalizacije trdih drog – lep primer tega je Kanada. Včasih se mi zdi, da sta tobak in marihuana na poti zamenjave svojih pozicij – tobak je vse manj sprejemljiv, marihuana vse bolj.  

Mimogrede, bi morda morala tudi steklenica vina priti z neizrazito embalažo, opozorili ter nagnusnimi slikami potencialnih posledic pitja alkohola?

Se nekdo, ki v lokalu pije pivo in kadi cigareto, drogira? Gre za džankija, narkomana?

Kar me privede do družbenih norm in navad. Mladi vse manj posegajo po alkoholu in tobaku, a vse pogosteje po marihuani. Se morda spreminja celotna družbena paradigma? Bo morda čez 100 let Slovenija dežela nasadov konoplje namesto vinske trte? Bomo takrat govorili, da je del naše kulture in gospodarstva ter si zato zasluži posebno obravnavo? Bodo konservativci takrat to zagovarjali? 

Ali pri odnosu do drog sploh gre za konservativnost proti liberalnosti, desno proti levemu? Glede na uokvirjanje debate glede legalizacije marihuane bi lahko dobil takšen občutek. Ali pa je vse to samo posredno povezano s prej omenjenimi generacijskimi spremembami navad? Morda pa gre pri celotni debati le za spopad med starimi alkoholiki in mladimi »zadetki«. Referendumi naj bi ob volitvah potekali ravno zato – da se mobilizira mlade volivce.  

Droge so vsepovsod okoli nas 

Ob vsem tem si ne morem pomagati, da ne bi opazil še ene zanimivosti – očitne, a pogosto ignorirane vseprisotnosti drog v vsakdanjem življenju. Odpadne vode so polne mamil, partnerka premierja v svoji diplomski nalogi piše o pogostosti uporabe teh med estradniki in obžaluje visoke cene, v parlamentu naj bi imeli polno uporabnikov. Kogarkoli boste o tem vprašali, pa bo uporabo seveda zanikal. A več kot očitno ne gre (le) za problem džankijev v parkih. Bolj za nekaj, o čemer se pač ne govori. Ste prepričani, da tega v vaši družini ni? Morda bi morali biti bolj skeptični ... 

Več kot očitno ne gre (le) za problem džankijev v parkih.

Do sedaj še nisem omenil odvisnosti. Ta je vezana na veliko več kot le na opojne substance. Omenil sem že video igre. A kot smo na Domovini pisali lani, strokovnjaki glede digitalnih naprav vse pogosteje govorijo o digitalnem kokainu. A te naprave so nepogrešljiv del našega življenja, oglaševane na vsakem koraku.  

Kje je torej problem, v zasvojljivosti, v negativnih učinkih na zdravje in družbo, v družbeni sprejemljivosti in dojemanju? Morda v vplivu na našo produktivnost? Tudi kava ima psihoaktivne lastnosti, lahko nas zasvoji, pa naša družba brez nje verjetno sploh ne bi funkcionirala ... 

Vse omenjeno lahko prepovemo ali pa dovolimo. Naš odnos je v veliki meri pogojen z našimi izkušnjami, vrednotami in prepričanji. Eni bi prepovedali to, drugi legalizirali ono. Morda pa bi kot družba lahko več pozornosti namenili temu, da bi ljudi učili, da pretiravanje nikoli ni dobro, zmernost pa je vrlina? Da niti ne govorimo o tem, zakaj se toliko ljudi sploh odloča bežati pred realnostjo in svojimi problemi ...