Kolektivno mrtvi

Zadnje čase se mi zdi, da smo prišli že tako daleč, da bi ljudje raje zaprli usta tistemu, ki opozarja, da se utapljamo, kot da bi sami zlezli na rešilni čoln in se odpeljali na varno. Mar je za takšno stanje duha kriva apatičnost, strah, pretirana ponižnost ali celo prepričanje, da se tako in tako ne splača upirati? 

Smo že tako utrujeni od nemoči, od nenehne prevlade zla nad dobrim, da nam je lažje gledati stran, kot pa se spopasti z realnostjo? Zdi se, da nas je obsedlo kolektivno mrtvilo glave in srca: zatiskamo si oči pred vsem, kar ne sovpada z našim udobjem. 

Kaj se zgodi, ko se prenehamo odzivati?  

Kaj bi se zgodilo, ko bi se nehali boriti tudi v našem vsakdanu? Na primer, ko zbolimo. Ko nam pogori hiša. Ko izgubimo službo, ko se nam sredi ničesar pokvari avto. Bi se tudi takrat usedli v kot in čakali na čudež? 

Smo res že tako prepričani, da naš glas ničesar ne spremeni, da obračamo glavo stran od težav, ki nam kot zrele hruške letijo na glavo? Bolj kot smo tiho, bolj so glasni oni, ki v roki držijo krepelo in nas – simbolično rečeno – poskušajo utišati že v trenutku, ko se jim zazdi, da bi radi nekaj zinili. 

Dr. Igor Muževič je na X zapisal: »Predsednik vlade Robert Golob se zlaže, da nekateri zdravniki delajo malo ali nič, umetno ustvarjajo čakalne dobe in nato preusmerjajo bolnike v svojo zasebno prakso. Zdravniška zbornica pozove Goloba, da svojo izjavo prekliče ali dokaže.« Državljani so pa kar tiho. V neki normalni državi bi šli na ulice in protestirali. Že samo namig, da se predsednik vlade laže, bi bil zadosten razlog za upor. 

Smo takšni zaradi strahu? 

Kaj pa, če smo si privzgojili debelo kožo, skozi katero nič ne prodre zato, da imamo mir? Se je zgodila reinkarnacija strahu, ki so ga občutili naši predniki takoj po drugi svetovni vojni, v času, ko so letele glave, ne da bi jim kdo obrazložil, zakaj? Se nočemo izpostaviti zato, ker s tem tvegamo, da bomo kaznovani, zasmehovani, da bomo izgubili službo? 

Morda tiči težava v dejstvu, da smo začeli verjeti, da navaden človek nima moči, da bi kaj spremenil. Če v javnosti neštetokrat vidimo, da razumen glas naleti na gluha ušesa, je pričakovano, da se bo večina raje umaknila kot tvegala. Saj se ne splača, kajne?  

Morda imajo cagavci celo prav. Leta 1991 smo se zakleli, da smo z zvezdo in ostalo jugo navlako za zmeraj opravili. Kako smo se zmotili! Gledam fotografije z nedavne proslave ob Vrnitvi Primorske k matični domovini! Jugoslovanske zastave, napisi »Tito«, nobenega slovenskega simbola! Ob videnem se lahko marsikdo vpraša: »Zakaj bi se torej trudili? Zakaj bi se upirali, ko se zdi, da Slovenija kljub prizadevanju peščice še naprej drvi v prepad?« 

V neodzivnosti nam je udobno 

Udobno nam je, ko se lahko skrijemo za debelo plastjo vsakodnevnih skrbi in težav, sedimo na kavču in se lenobno sprašujemo, zakaj za vraga je pralni prašek v italijanskih trgovinah pol cenejši kot pri nas?  

A na neki točki se moramo vseeno vprašati – kakšno ceno ima ta tišina? Koliko časa bomo še dovoljevali, da nam cepijo drva na hrbtih? Bomo res dopustili, da nas vdanost v usodo povozi, namesto da bi s kleno, jasno in glasno besedo soustvarjali tako imenovani »lepši jutri«? Tišina morda res deluje kot varno zatočišče, vendar nas dolgoročno stane več, kot smo pripravljeni priznati. Brez odziva, brez glasu smo podobni tistim, ki plujejo v megli po razburkanem morju brez kompasa.  

Tišina nas dolgoročno stane več, kot smo pripravljeni priznati. 

Še ena rak rana: ponižnost 

Ponižnost v Svetem pismu se večinoma nanaša na priznavanje človekovega položaja v odnosu do Boga, ne pomeni pa pomanjkanja dostojanstva, temveč zavestno priznavanje, da človek ni središče vesolja in da obstaja nekaj večjega od njega. V realnem življenju se ponižnost pogosto izrodi v nekaj, kar ima malo skupnega s svetopisemskim idealom. Največkrat služi kot udoben in ležeren izgovor za podrejanje. Smo ponižni zato, ker so v nas ubili samozavest? Slovenci smo še posebej nagnjeni k temu, da vztrajamo pri majhnosti, prepričani, da je trava pri sosedu bolj zelena kot naša. Ali pa: bodo že oni v Ljubljani povedali, tako in tako hočejo imeti zmeraj prav! 

Pokojni učitelj Marko Tišler mi je nekoč dejal: »V vsaki družbi je približno tretjina takšnih, ki takoj razumejo, kaj je prav in kaj narobe. Drugi tretjini je treba večkrat obrazložiti, preden jim postane jasno, za kaj gre. Obstaja pa tudi manjšina, s katero se lahko trudiš noč in dan, pa ne bodo razumeli, kaj si ji hotel povedati, niti ne bodo razumeli samih sebe, zakaj še zmeraj sedijo na ladji, ki se potaplja.« 

(D166: 47)