Kolaboracija in propaganda (9. del): Sodelovanje partizanov z okupatorjem 6: gospodarski in vojaški sporazumi z okupatorjem (tretji del)

Nedolgo tega smo si ogledali sporazume, ki so jih partizani sklepali z Italijani v Ljubljanski pokrajini. Ugotavljali smo, da je bila italijanska okupatorska vojska pomemben del partizanske logistike. Italijansko-partizanski sporazum v Karteljevem je bil usmerjen tudi proti vaškim stražam. Čeprav so proti njim Italijani in partizani skupaj nastopili šele po italijanski kapitulaciji, pa so Italijani partizanom že prej pomagali z omejevanjem vaških straž in z vrivanjem komunističnih zaupnikov v njihove vrste.

Podobne sporazume so partizani (njihovo vodstvo, navadni partizani o tem najbrž niso vedeli kaj dosti) sklepali tudi z Nemci na Primorskem. Stikov med Nemci in partizani je bilo več. O njih precej apologetično poroča Zdenko Zavadlav v knjigi Partizani, obveščevalci, jetniki (Iz dosjeja Zavadlav, 1944–1994). Celo če si Zavadlav pri svojih poročilih ne bi prizadeval za to, da bi prikazal partizansko-nemška pogajanja in stike kot normalne stike med vojskujočimi se stranmi (in pri tem se moti, kajti partizani v Jugoslaviji niso bili ena od vojskujočih se strani!), ostaja dejstvo, da je šlo za stike, ki jih je eden temeljnih dokumentov OF (torej osnovne partizanske organizacije), Odlok o zaščiti naroda, označil kot izdajalske in je zanje predpisal smrtno kazen.

A o teh stikih obstajajo tudi druga poročila, iz katerih je razvidno, da se na Primorskem stiki med partizani in Nemci niso prav nič razlikovali od tistih na Gorenjskem in Štajerskem. Partizani so z Nemci sklenili več sporazumov o sodelovanju, ki so popolnoma izničili vsako možnost partizanskega boja zoper okupatorja. Ti sporazumi so dosegli vrhunec z vseobsegajočim sporazumom o vojaškem in gospodarskem sodelovanju na Primorskem, ki so ga Nemci in partizani sklenili v prvih dneh julija 1944. O sporazumu imamo poročila in podatke tako iz nemških arhivov kakor tudi iz arhivov britanskega ministrstva za zunanje zadeve (Foreign Office), ki je od generala Mihailovića prejelo zelo podrobno poročilo o sporazumu in njegovih podpisnikih. Mihailovićevo poročilo so Britanci potrdili še s slovenskimi viri.

Po podatkih dr. Urbanca se izvirni dokument sporazuma hrani v arhivu v Ljubljani, vendar dr. Urbanc žal o lokaciji dokumenta ne pove več od tega. Zelo podrobno pa je o tem sporazumu – in tudi o siceršnjem rednem gospodarskem sodelovanju med partizani in Nemci – pisal Matija Tratnik v koledarju Svobodna Slovenija 1951. Tratnik, ki zelo podrobno pozna dogajanje na Primorskem, je v svojem članku ohranil ukaz nemške komande, ki je povzemal bistvene točke sporazuma in so ga v slovenskem prevodu prejeli tudi pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora (tj. primorskih domobrancev). Povelje dopolnjuje obstoječe podatke arhiva britanskega ministrstva za zunanje zadeve (Foreign Office) in nemške podatke o sporazumu in jih potrjuje.

Nemci so na Primorskem dobavljali partizanom živež, zlasti sladkor, moko in tobak, v zameno pa so dobivali vino in drva.

Vino za tobak – poslovno sodelovanje med Nemci in partizani

Tratnik v svojem poročilu o kolaboraciji med Nemci in partizani na Primorskem govori o vlogi goriškega prefekta grofa Marina Paceja. Ta je vzdrževal redne stike s partizani in redno posredoval med Nemci in partizani, ki so prek njega sklepali različne sporazume. Tako beremo: »V drugi polovici leta 1944 je napetost med obema taboroma popustila. Veliko si je za to prizadeval goriški prefekt grof Pace, ki svojih zvez s partizani ni prav nič skrival. Z vednostjo Nemcev je hodil na partizansko ozemlje in je stalno posredoval, da so Nemci in partizansko vodstvo sklepali dogovore različnega značaja. Navadno je šlo za izmenjavo živeža. … To se je godilo od pomladi 1944 dalje. Nemci so dobavljali partizanom živež, zlasti sladkor, moko in tobak, v zameno pa so dobivali vino in drva.«

Kot bomo videli, je bil člen o gospodarskem sodelovanju med Nemci in partizani tudi del njihovega velikega sporazuma.

Oktobra 1942 je visoko nemško poveljstvo poročalo, da je Tito pripravljen služiti kot ekonomski »partner« Tretjega rajha.

Samo po sebi to ne bi smelo presenečati, saj je šlo za vzorec odnosov z okupatorjem, ki so ga partizani tudi v Jugoslaviji gojili že vsaj od leta 1942. Kot beremo v knjigi Partizanska vojna v Jugoslaviji, ki jo je napisal vidni nemški zgodovinar Klaus Schmider, je oktobra 1942 visoko nemško poveljstvo poročalo, da je Tito pripravljen služiti kot ekonomski »partner« Tretjega rajha. Predvsem je šlo za vprašanje neoviranega izkoriščanja surovin v Jugoslaviji s strani okupatorske sile, o čemer so razpravljali že tri mesece prej (torej že julija 1942!). 30. oktobra 1942 je glavni poveljnik poveljujočega generala zapisal naslednje vtise: »Tito je prepričan, da je ekonomsko sodelovanje Nemcev in partizanov kot enakih partnerjev na ozemlju Jugoslavije nekaj, kar je mogoče doseči.« Tito je torej Nemcem v zameno za to, da ga priznajo kot svojega človeka v Jugoslaviji, ponujal celovito gospodarsko sodelovanje.

Vino v zameno za tobak je bilo pač bleda senca Titove ponudbe – a je delovalo!

Tito je Nemcem v zameno za to, da ga priznajo kot svojega človeka v Jugoslaviji, ponujal celovito gospodarsko sodelovanje.

Vrsta vojaških sporazumov med Nemci in partizani

Toda to je bil le del sodelovanja vodstva primorskih partizanov z okupatorskimi silami. Namesto da bi se partizani bojevali zoper okupatorja (saj so se vendar hvalili, da so »osvobodilna vojska«), so bili na Primorskem v stalnem stiku z Nemci in so se z njimi dogovarjali za pogoje mirnega sobivanja.

Prvi takšen sporazum so partizani v Soški in Kanalski dolini sklenili z Nemci kmalu po nemški zasedbi Primorske septembra 1943. Sklenjeno premirje je Nemcem jamčilo varnost cestne in železniške povezave na liniji Beljak–Videm–Tržič. Po tem transportnem koridorju je šlo iz Avstrije, ki je bila takrat del nemškega rajha, 90 odstotkov vojaškega transporta za oskrbovanje nemške fronte v Italiji. Dr. Peter Urbanc razlaga pomen tega sporazuma takole: »Železniška proga med Pontebo in Vidmom je ekstremno ranljiva, ena sama bomba bi napravila dolgotrajno ogromno škodo. Dejansko so to lahko rušljivo progo zavezniki z letali rušili šele od jeseni 1944 dalje.« Partizani se proge niso dotaknili.

Podoben sporazum je bil konec septembra 1943 podpisan na sodniji v Bovcu med SS, Maksom Miklavčičem (županom Kobarida) in partizanskim politkomisarjem Skalarjem. Sporazum je določal, da lahko partizani neomejeno delujejo, če ne napadajo nemških čet.

To je bil del siceršnje politike OF. Politkomisar Boris Kraigher in general Jaka Avšič sta podpisana pod povelje partizanskega glavnega štaba 12. decembra 1943: »Nemce, pomikajoče se na sever, pustite pri miru.«

Ti dve premirji sta – skupaj s številnimi sporazumi o gospodarskem sodelovanju – samo pripravljali pot velikemu vseobsežnemu sporazumu o vojaškem in gospodarskem sodelovanju med partizani in Nemci na Primorskem. Sporazum je bil, glede na razpoložljive vire, podpisan najpozneje 5. julija 1944 (dr. Urbanc govori o obdobju od 3. do 6. julija). Podpisniki so bili za nemško stran poveljnik nemških čet v Istri in na Primorskem general Ludwig Kuebler, višji vodja SS za operativno cono Jadransko primorje Odilo Globocnik, goriški prefekt grof Marino Pace, goriški prefekt grof Alessio Coronini Cronberg in obrambni komisar operacijske cone Jadransko primorje dr. Friedrich Rainer. Za partizansko stran so sporazum podpisali predsednik OF za Primorsko France Bevk, tajnik OF za Primorsko dr. Jože Vilfan in Jožef Srebrnič, poslanec v italijanskem parlamentu leta 1928. Iz poročila gen. Mihailovića Britancem, ki je dosegljivo v arhivu britanskega Foreign Officea, so razvidne naslednje točke sporazuma:

1. »Pet točk zaključnega dogovora med nemško vojsko in partizani drži samo za slovensko Primorje (Adriatisches Kuestenland).
2. Partizani so se obvezali, da se ne približajo nemškim garnizonom in komunikacijam na razdaljo manj kot deset kilometrov.
3. Nemške čete se ne bodo na več kot deset kilometrov približale partizanski coni.
4. Ta dogovor se ne nanaša na Ljubljansko pokrajino.
5. Nemška vojska je nase prevzela obveznost, da partizane oskrbuje s potrebnimi količinami orožja, živeža in sanitetnega materiala.«

Nemški ukaz, ki so ga 5. julija 1943 prejeli tudi domobranci, določa, da se partizane, ki bi se približali cestam, progam, telefonu in drugim vojnim objektom, »smatra za bandite in se z njimi postopa kot sedaj«.

Eno od določil pogodbe je partizanom dovoljevalo, da smejo občasno rušiti železniško progo (tudi progo Postojna–Trst!) pod pogojem, da Nemce vnaprej obvestijo o akciji in da bo škodo mogoče popraviti v manj kot eni uri. To je bila očitno standardna določba sporazumov med partizani in Nemci, saj smo jo srečevali tudi že v sporazumih na Gorenjskem, pa tudi v sporazumu z Italijani v Karteljevem so si partizani izpogajali podobno določbo. Partizanom je omogočala, da so ohranjali videz osvobodilnega boja, ne da bi pri tem Nemcem povzročili vojaško škodo.

Eno od določil pogodbe je partizanom dovoljevalo, da smejo občasno rušiti železniško progo (tudi progo Postojna–Trst!) pod pogojem, da Nemce vnaprej obvestijo o akciji in da bo škodo mogoče popraviti v manj kot eni uri.

Sporazum je povzročil v Ljubljanski pokrajini med domobranci in prebivalstvom precejšnje razburjenje. Zato je general Rösener v časopisju v Ljubljanski pokrajini 7. julija objavil razglas, da sporazum za Ljubljansko pokrajino ne drži – boj zoper komuniste se nadaljuje. Kljub temu pa je bil tudi v Ljubljanski pokrajini (to vemo iz ene od depeš, ki jih je prejelo od svojih agentov britansko zunanje ministrstvo) SS v stikih s partizanskimi enotami.

Sporazum je določal tudi nenapadanje med Nemci in partizani. Ta določba je bila usodna za domobransko postojanko na Črnem Vrhu nad Idrijo. Ko so namreč Črni Vrh napadli partizani, so domobranci prosili Nemce za pomoč, a ni prišla. Nemci pa so tudi domobrancem prepovedali, da bi poslali pomoč iz Ljubljanske pokrajine. Črnovrški postojanki je pohitel na pomoč stotnik Vuk Rupnik s svojim udarnim bataljonom, a so ga Nemci ustavili na nekdanji jugoslovansko-italijanski meji na Kalcah in mu z orožjem preprečili nadaljevanje poti.

Sporazum o sodelovanju med Nemci in partizani je ostal v veljavi do konca aprila 1945. 23. aprila 1945 sta se pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji, ker jima je zmanjkalo hrane in streliva. S tem je bila partizanom pot v Trst odprta.

Sporazum je določal tudi nenapadanje med Nemci in partizani. Ta določba je bila usodna za domobransko postojanko na Črnem Vrhu nad Idrijo.

Ocena partizanske kolaboracije z okupatorjem

Sodelovanje med partizani in okupatorjem v Sloveniji je dobro dokumentirano v komunističnih virih, v zavezniških arhivih, pa tudi v publikacijah protikomunistične strani in slovenske politične emigracije. O njem obstaja tudi veliko pričevanj. Pri tem ni šlo za anomalijo, ampak za sistemski pristop komunistov v Jugoslaviji in Sloveniji: sporazume o sodelovanju z okupatorjem so sklepali partizani na ozemlju celotne Jugoslavije in so se po potrebi dogovarjali za skupne nastope zoper nasprotnike, predvsem zoper vojsko Kraljevine Jugoslavije.

Kot okupatorjevi ovaduhi so komunisti z izdajanjem/ovajanjem domačega prebivalstva odstranjevali njim nenaklonjene domoljube. Za okupatorja so vohunili za pripadniki vojske Kraljevine Jugoslavije in jih izdajali okupatorju. Največja denunciantska akcija komunistov je v Ljubljanski pokrajini bistveno oslabila in zavrla nastajanje ilegalnih odporniških enot vojske Kraljevine Jugoslavije.

Partizani so tudi vojaško nastopali proti vojski Kraljevine Jugoslavije in z njo povezanim organizacijam (vaške straže, domobranci). Pri tem so se usklajevali z okupatorjem, občasno pa so se z njim tudi povezali v vojaških akcijah. Sodelovanje z Nemci na Primorskem je bilo izrazito v interesu okupatorjevih geostrateških ciljev: s sodelovanjem na Primorskem so partizani Nemcem pomagali v boju zoper zaveznike.

Partizansko sodelovanje z okupatorjem je – kot smo že nekajkrat poudarili – po njihovih lastnih kriterijih izdajalsko. Odlok OF o zaščiti naroda (ki ni pravni dokument, a je bil izgovor za komunistične umore civilnega prebivalstva) je razglasil za izdajalce ne samo ovaduhe, temveč vse, ki bi bili v stiku z »oblastniki okupatorja«. Po lastnih kriterijih so vrhovi partizanskega gibanja (Komunistične partije, OF) ves čas vojne delovali kot izdajalci in bi si kot takšni zaslužili smrt.

Revolucija v času vojne je veleizdaja, saj slabi domovino v boju zoper okupatorja. Vendar pa je sodelovanje partizanov z okupatorjem to veleizdajo zoper domovino pripeljalo na novo raven.

Sodelovanje z okupatorjem, kot bomo videli v nadaljevanju, samo po sebi ni zločin. Če gre za zaščito javnega miru in varnosti ter življenj in premoženja okupiranega prebivalstva, mednarodno pravo (Haaška konvencija 1907, IV) določene oblike kolaboracije dovoljuje, priporoča in celo zapoveduje. Vendar je to sodelovanje, ki naj olajša položaj domačega prebivalstva, ne pa sodelovanje, ki naj pomaga okupatorju pri dosegi njegovih ciljev.

Sodelovanje partizanov z okupatorjem je bilo v Sloveniji (in Jugoslaviji) usmerjeno v uničevanje upravnih struktur, ki so se ohranile iz Kraljevine Jugoslavije. Zaradi revolucije so hoteli komunisti upravno kontinuiteto Kraljevine Jugoslavije oslabiti in uničiti. To je bilo tudi v okupatorjevem interesu. Okupator je zaradi mednarodnopravnih določb moral ohraniti upravne strukture Kraljevine Jugoslavije. Zato mu je prišlo prav delovanje komunistične (partizanske) pete kolone. Poleg tega so imeli partizani in okupator še en skupni cilj: uničiti vojsko Kraljevine Jugoslavije, ki se je bojevala proti okupatorjem v vojni za osvoboditev Kraljevine Jugoslavije.

Ker so se partizani bojevali za okupatorjeve cilje in so delovali zoper svojo domovino, Kraljevino Jugoslavijo, je šlo pri sodelovanju partizanov z okupatorjem za nedovoljeno kolaboracijo.

Ker so se partizani bojevali za okupatorjeve cilje, mu jih pomagali dosegati in so pri tem delovali zoper svojo domovino, Kraljevino Jugoslavijo (ki je bila po določbah mednarodnega prava na svojem okupiranem ozemlju še vedno suveren), je šlo pri sodelovanju partizanov z okupatorjem za nedovoljeno kolaboracijo. Partizani na ozemlju Jugoslavije niso bili vojskujoča se stran. Tako njihovo ovaduško delovanje kot tudi oboroženi nastopi proti vojski Kraljevine Jugoslavije in enotam, povezanim z njo (vaške straže, domobranci), je bilo veleizdaja kralja in domovine.

Če povzamemo: sporazumi med partizani in okupatorjem dokazujejo, da se partizani niso bojevali proti okupatorju. Niso se bojevali za svobodo domovine. Njihovi cilji so pogosto sovpadali z okupatorjevimi cilji. Njihovo delovanje je bilo usmerjeno zoper domovino in je okupatorja podpiralo. Zato drži ugotovitev, da so komunisti v letih 1941–1945 zagrešili veleizdajo. Partizanstvo je veleizdajalsko gibanje, ki je bilo z okupatorjem v nedovoljeni, izdajalski kolaboraciji. Partizani so kolaboranti!

Sporazumi med partizani in okupatorjem dokazujejo, da se partizani niso bojevali proti okupatorju. Niso se bojevali za svobodo domovine.

(D245: 44-47)