Br. Eduardo Masseo Gutiérrez Jiménez je mladi mehiški frančiškan, član Kustodije Svete dežele. V Rimu na Papeškem vzhodnem inštitutu pripravlja doktorat iz cerkvene zgodovine na temo začetkov frančiškanske prisotnosti v Jeruzalemu v poznem srednjem veku.
Med nedavnim apostolskim potovanjem papeža Frančiška na Cipru in v Grčiji je bil nepogrešljiva vez med sogovorniki, saj je kot papežev osebni tolmač omogočil vse razgovore med svetim očetom ter visokimi političnimi predstavniki, verskimi voditelji in povsem običajnimi ljudmi.
V ospredju obiska papeža Frančiška sta bili postavljeni migrantsko vprašanje in vprašanje ekumenskih odnosov s sestrskimi Cerkvami. S ponovnim obiskom begunskega taborišča na otoku Lezbos, pa tudi nasploh z izbiro teh dveh držav, ki sta na robu Evrope, je sveti oče želel opozoriti predvsem na humanitarno krizo ob robu Sredozemlja. S tem je znova potrdil svoje vodilo, v skladu s katerim se resnica, središče, najbolje vidi z obrobja.
V svojih številnih nagovorih je dal vedeti, da odgovornost za humanitarno krizo leži na ramenih vseh. »Na kocki so človeška življenja, resnični ljudje! Na kocki je prihodnost vseh nas, ki bo mirna le, če bo integrirana. Uspešna bo le, če bo pomirjena z najranljivejšimi. Če zavračamo revne, zavračamo mir.«
Br. Eduardo pripominja, da je papeža med samim obiskom zelo prizadelo, ko je videl, da je njegovo prisotnost grška država želela instrumentalizirati, da bi pokazali, kako so se okoliščine izboljšale za razliko od papeževega obiska leta 2016. V nagovoru ob obisku beguncev na Lezbosu je pozval, naj namesto prepiranja okrog ideoloških idej – med varnostjo in solidarnostjo, lokalnim in univerzalnim, tradicijo in odprtostjo – začnemo z resničnostjo: »Začeti znova pomeni pogledati v oči otrok.«
Papež Frančišek in njegov tolmač br. Eduardo med begunci na Lezbosu
Br. Eduardo, papežev tolmač v in iz grškega jezika, je za Domovino povedal, da se mu je najbolj vtisnila podoba papeža, ko se je osebno srečal z begunci. »Od blizu sem lahko občudoval človeka, ki je še sposoben čustvovati s trpečim. Papež je zmožen reči, da tovrstne okoliščine niso normalne, čeprav smo se nanje v družbi že nekako navadili.« Ko je sveti oče poslušal žensko, pripoveduje Eduardo Masseo, ki mu je opisovala svojo neznosno življenjsko situacijo v begunskem taborišču, je zbrane najbolj prevzelo to, da papež ni znal niti odgovoriti, ni hotel nič odvrniti: »Prvič sem videl papeža, ki ni mogel niti odgovoriti, le molčal je, in edino, kar je lahko storil, je, da je objel to ženo. Vsi smo lahko opazovali človeka, ki se je sposoben poistovetiti z bližnjim, vstopiti v njegovo trpljenje, biti odprt in pripravljen tudi na to, da te drugi gane.«
Čeprav je papež Frančišek, v svojem neutrudnem zavzemanju za begunce, tudi na letu proti Rimu znova poudaril, da se je potrebno postaviti v kožo tujca in ga že zato sprejeti, je iz njegovih govorov v Grčiji moč razbrati tudi zavedanje o tem, kako je humanitarna vprašanja treba nasloviti v njihovem izvoru. Ostro je nastopil proti trgovini z orožjem, ozkim ideološkim interesom različnih držav, kot model sobivanja za prihodnost pa je podal pojem bratstva. Sveti oče je ob tem »brodolomu civilizacije« vse pozval, naj preprečimo, da bi morje, ob katerem je Bog v Jezusu Kristusu postal človek, mare nostrum (naše morje), prenehalo biti mare mortuum (morje mrtvih).
Očiščenje zgodovinskega spomina
Drugi vidik obiska Cipra in Grčije je bil zaznamovan s srečanji tako s katoliškimi skupnostmi kot predvsem tudi z voditelji lokalnih pravoslavnih Cerkva. »Očiščenje zgodovinskega spomina,« ocenjuje br. Eduardo, »je ključno, da bosta obe strani napredovali v medsebojnem poznavanju in spoštovanju. Srečanji s ciprskim nadškofom Krizostomom II. in atenskim nadškofom Hieronimom II. sta pokazali obojestransko iskrenost in željo, da se ta bratski dialog nadaljuje. Papeža sta sprejela kot brata, nisem opazil nobenega hinavstva: kot da bi bili stari prijatelji.«
Od obiska Janeza Pavla II., ki je bil leta 2001 po več kot tisoč letih prvi papež na grških tleh, se je nasprotovanje Grkov do obiska svetega očeta znatno zmanjšalo; iz skoraj polovice na okrog 20 %. Nekateri grški škofje so nasprotovali tudi obisku Frančiška, vendar, kot ocenjuje br. Eduardo, lahko opazimo določen napredek v odnosih: »V ciprskih in grških medijih je bila velika večina novic zelo pozitivnih. Še vedno sicer obstaja velika mentalna deformacija na podlagi nepoznavanja in predsodkov, vendar obenem številni pravoslavni zelo cenijo papeževo osebnost, predvsem njegovo duhovnost.«
Tako iz uradnih kot neuradnih sporočil je bilo zaznati, da vsaj s strani voditeljev Cerkva obstaja pripravljenost na nadaljevanje dialoga ljubezni in medsebojnega spoznavanja. »Dialog ljubezni in dialog resnice gresta z roko v roki,« pravi Eduardo Masseo, »vendar prvi giba drugega. S tega potovanja odhajam s podobo Cerkve, ki želi hoditi skupaj. Spominjam se, kako je bilo na enem srečanju rečeno, da smo bratje ene Cerkve, ki jo je ustanovil Kristus. Vsi pripadamo isti materi, in četudi se kregamo z brati, kar je običajno, se je potrebno srečati in si stvari povedati v obraz. Združitev, ki bi bila uvedena z vrha, ne bi dala nobenih sadov. Potrebno je začeti od spodaj, z zadnjim, najpreprostejšim kristjanom.«
Potovanje v srce pravoslavja je vatikanska delegacija zaključila v ponedeljek, 6. decembra, s povratkom v Rim. Pri tem je papež Frančišek vnovič presenetil z gesto ljubeznivosti: že med potovanjem je sveti oče osebno poklical sestro br. Eduarda, ki je praznovala rojstni dan, ob prihodu v Rimu pa je, pred obiskom bazilike Marije snežne, svojega tolmača želel sam pospremiti do njegovega samostana; vrh vsega mu je celo poslal pismo in ga vprašal, če je njegova prtljaga srečno pripela.
Preproste geste, ki odražajo koherentnost pri zavezanosti dialogu ljubezni: od krvavih obal Sredozemlja, preko obiska bratskih Cerkva, do pozornosti v rimskem vsakdanu.
NE KAPIRAM IN NE KAPIRAM.NIKAKOR NE IN NE.
Gre za vladavino in ne za zastopanje Boga na Zemlji. Druge ne najdem.
Jezusova cerkev v Evropi je v razsulu kar se tiče obsega vseh njenih funkcij. Ni duhovnikov, ni vernikov, emigraniti požigajo cerkve, napadajo in koljejo duhovnike, Vatikan napoljnjujejo pedri, v Ameriki škofje podpirajo Bidena, morilca nerojenih, Frančišek pa se vsa leta svoje vladavine na veliko ukvarja z Arabci in drugimi Muslimani in se vtika in "rešuje" problem migrantov, ki so predvsem iz muslimanskega sveta v Evropo, ki ima katastrofalno demografsko sliko in postaja Eurabija ob megalomanskem nazadovanju Krščanstva.
Po vsem arabsko muslimanskem širnem svetu pobijajo Kristjane pa gre to kar mimo kot vsakdanjost v pozabo in Frančišek se o tem oglasi le redko in še to samo lepo protokolarno...ne moreš dojeti. Nima zadržkov blagoslavljati na oltarju Jezusove bazilike sredi Rima boginjo iz Amazonije Panchamamo , ki mu jo branilci krščanstva zabrišejo v kalno Tibero, ampak Frančišek se ne ustavi in rine dalje - boginjo da zakovati še na 10 evrski bankovec Vatikana - si to predstavljate sploh?
Namesto razlag , takoj vprašam kdaj bo Frančišek obiskal Francijo, Irsko in Benelux in kaj bo predmet obravnav ?
Kdo nam bo povedal?
Zoretu se ne svita kaj povedati Kristjanom, ki so še ostali to kar so postali s sv.Krstom, slepo sledi befelom in trendom Frančiškovega Vatikanam, nima pojma kaj je to "dovolj.si" in cilja na spet polne cerkve, pa nima programa za to, ne idej, ne moči, ne korajže, SŠK pa je postala SZDL brezzobi tiger.
Tempora mutantur, nos et mutamur in illis ali utrinek iz mojega soaciološkega zgodovinskega spomina.
Njega dni, ko se je še bolj cenilo rojstvo novega človeka, je pobožno ljudstvo govorilo za žensko, ki se je pripravljala na porod, da gre v Rim.
Bodo mar prihodnje generacije v skladu z vatikanskim mehčanjem zlatih pravil krščanskega življenja govorile za žensko, ki se pripravlja na splav, da gre v VATIKAN?
Mene pa zanima zakaj se pri vprašanjih migracij vedno ošteva samo evropejce? Zakaj nihče ne problematizira držav in njihovih politikov zato, da prebivalstvo beži in išče pogoje za preživetje izven svojih domov oziroma domovine. Zakaj ne gre papež na primer v Afganistan ali Pakistan in jim pove svoje...zakaj smo vedno krivi ali "krivi" evropejci?
Isto velja za Združene držve, ki so na istem zaradi svojih migracij iz LA. Zakaj noben ne problematizira tistih skorumpiranih , nesposobnih in pokvarjenih politikov tipa Maduro ali tistih v Pakistanu?
MEFISTO
11. 12. 2021 18:10:240
In zakaj papež ne kritizira Rusije, ki se je izogibajo celo migranti?
Bronasta kača
Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edómsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ko smo govorili proti Gospodu in proti tebi. Môli h Gospodu, naj odstrani kače od nas!« Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. (4 Mz 21, 4-9)
Berimo, kako so se ljudje rešili kuge.
V času vladanja portugalskega kralja Ivana Prvega je bila smrtonosna epidemija, to je kuga, ki je pustošila po vsej državi, najbolj pa v Lizboni. Umrlo je na tisoče mož, žena in otrok. Ljudje bi zjutraj vstali zdravi, zvečer pa bi bili že mrtvi, nekateri so umrli za mizo med jedjo, nekateri sredi ulice. Kuga ni razlikovala med duhovniki, zdravniki in navadnimi ljudmi in ostali so samo maloštevilni za pomoč umirajočim in pokopavanju mrtvih. Potepuški psi so lizali kri mrličev in jedli njihovo meso ter nato bi tudi ti psi poginili. Kdor je lahko pobegnil iz mesta, je to tudi naredil. Zrak je bil strupen in zdelo se je, da je vse izgubljeno. Med najbolj vztrajnimi, ki so pomagali bolnim, je bil sveti mož Andre Dias, dominikanec in škof, tedanji prebivalec Lizbone. Rad je pomagal ves dan, kasno v noč. Sveti Duh ga je navdahnil in vse svoje zaupanje je postavil na ime iznad vseh imen: Jezusa Kristusa, gospodarja in boga, ki mu je služil. V tem imenu je ustvaril veliko pobožnost in spodbujal ljudi, naj ravnajo enako. Vnel je srca ne samo zdravih, temveč tudi bolnih in umirajočih z ljubeznijo in zaupanje v sveto ime. Ljudem je rekel, naj brez prestanka ponavljajo Jezus, Jezus, Jezus … Tako je med katoliki rasla pobožnost proti svetemu imenu Jezusu in molitev brez prekinitve, na katero je apostol Pavel pozval kristjane. Škof je ukazal, naj na kartice napišejo Jezusovo ime in naj kartice nosijo v žepih, jih pribijejo na vrata hiš in vsake sobe v njihovim domovih. Nato jih je povabil v veliko cerkev svetega Dominika, kjer je podaril Sveto mašo v čast svetega Jezusovega imena in o njem pridigal z velikim žarom o moči Jezusa. V Jezusovo ime je blagoslovil velike količine vode in rekel ljudem, naj z njo poškropijo bolne, da namočijo robce v vodo in z njimi brišejo čela umirajočim na ulicah in naj jih nesejo v hiše. Obljubil jin je, če izgovorijo Jezusovo ime z vero in uporabijo blagoslovljeno vodo, bo Jezus v svojem brezmejnem usmiljenju ozdravil bolne od smrtonosne kuge. Meščani so poslušali škofa in samo v par dnevih je kuga izginila. Novice o tem čudežu so se hitro razširile po vsej Portugalski in kmalu je vsa Portugalska vzklikala Jezusovo ime in uporabljala blagoslovljeno vodo, postavljala napise z Jezusovim imenom na vdata svojih domov in sob in v zelo kratkem času je kuga izginila iz Portugalska. To gorečo ljubezen so Portugalci nosili skozi stoletja vso do 1834. leta. Takrat so bili verski redovi in goreči duhovniki izgnani, a ta verska pobožnost je zbledela.
Na žalost pogosto izhod iz težav iščemo samo v tehniškimi in medicinskimi dosežki, pozabljamo pa, da je Jezus Kristus izvor življenja in zdravja. Pozabljamo iskati rešitev v Njemu. Pozabljamo so zbrati skupaj v molitvi in prejemati zakramente, po katerih prihaja prelepa Božja milost. Spreobrnimo se!
Papež vedno poudarja, da smo vsi bratje in sestre in spodbuja k sprejemanju beguncev.
Eno so besede, drugo pa dejanja.
Ko se bo Cerkev sposobna spet ZDRUŽITI - Rimokatoliki, Pravoslavni, Evangeličani.... bo dala vzgled dobrega POVEZOVANJA med "sorodniki".
Kajti pred približno - 1000 leti, smo bili VSI ENO! Združeni, bomo vsi močnejši.
Drugi vidik obiska Cipra in Grčije je bil zaznamovan s srečanji tako s katoliškimi skupnostmi kot predvsem tudi z voditelji lokalnih pravoslavnih Cerkva. »Očiščenje zgodovinskega spomina,« ocenjuje br. Eduardo, »je ključno, da bosta obe strani napredovali v medsebojnem poznavanju in spoštovanju. Srečanji s ciprskim nadškofom Krizostomom II. in atenskim nadškofom Hieronimom II. sta pokazali obojestransko iskrenost in željo, da se ta bratski dialog nadaljuje. Papeža sta sprejela kot brata, nisem opazil nobenega hinavstva: kot da bi bili stari prijatelji.«
7 komentarjev
korosec.france
NE KAPIRAM IN NE KAPIRAM.NIKAKOR NE IN NE.
Gre za vladavino in ne za zastopanje Boga na Zemlji. Druge ne najdem.
Jezusova cerkev v Evropi je v razsulu kar se tiče obsega vseh njenih funkcij. Ni duhovnikov, ni vernikov, emigraniti požigajo cerkve, napadajo in koljejo duhovnike, Vatikan napoljnjujejo pedri, v Ameriki škofje podpirajo Bidena, morilca nerojenih, Frančišek pa se vsa leta svoje vladavine na veliko ukvarja z Arabci in drugimi Muslimani in se vtika in "rešuje" problem migrantov, ki so predvsem iz muslimanskega sveta v Evropo, ki ima katastrofalno demografsko sliko in postaja Eurabija ob megalomanskem nazadovanju Krščanstva.
Po vsem arabsko muslimanskem širnem svetu pobijajo Kristjane pa gre to kar mimo kot vsakdanjost v pozabo in Frančišek se o tem oglasi le redko in še to samo lepo protokolarno...ne moreš dojeti. Nima zadržkov blagoslavljati na oltarju Jezusove bazilike sredi Rima boginjo iz Amazonije Panchamamo , ki mu jo branilci krščanstva zabrišejo v kalno Tibero, ampak Frančišek se ne ustavi in rine dalje - boginjo da zakovati še na 10 evrski bankovec Vatikana - si to predstavljate sploh?
Namesto razlag , takoj vprašam kdaj bo Frančišek obiskal Francijo, Irsko in Benelux in kaj bo predmet obravnav ?
Kdo nam bo povedal?
Zoretu se ne svita kaj povedati Kristjanom, ki so še ostali to kar so postali s sv.Krstom, slepo sledi befelom in trendom Frančiškovega Vatikanam, nima pojma kaj je to "dovolj.si" in cilja na spet polne cerkve, pa nima programa za to, ne idej, ne moči, ne korajže, SŠK pa je postala SZDL brezzobi tiger.
MEFISTO
Tempora mutantur, nos et mutamur in illis ali utrinek iz mojega soaciološkega zgodovinskega spomina.
Njega dni, ko se je še bolj cenilo rojstvo novega človeka, je pobožno ljudstvo govorilo za žensko, ki se je pripravljala na porod, da gre v Rim.
Bodo mar prihodnje generacije v skladu z vatikanskim mehčanjem zlatih pravil krščanskega življenja govorile za žensko, ki se pripravlja na splav, da gre v VATIKAN?
MEFISTO
Upam, da je jasno, da tolmač govori tako kot je všeč papež, sicer bi se moral posloviti od Vatikana in Rima.
Friderik
Mene pa zanima zakaj se pri vprašanjih migracij vedno ošteva samo evropejce? Zakaj nihče ne problematizira držav in njihovih politikov zato, da prebivalstvo beži in išče pogoje za preživetje izven svojih domov oziroma domovine. Zakaj ne gre papež na primer v Afganistan ali Pakistan in jim pove svoje...zakaj smo vedno krivi ali "krivi" evropejci?
Isto velja za Združene držve, ki so na istem zaradi svojih migracij iz LA. Zakaj noben ne problematizira tistih skorumpiranih , nesposobnih in pokvarjenih politikov tipa Maduro ali tistih v Pakistanu?
MEFISTO
In zakaj papež ne kritizira Rusije, ki se je izogibajo celo migranti?
AlojzZ
Bronasta kača
Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edómsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ko smo govorili proti Gospodu in proti tebi. Môli h Gospodu, naj odstrani kače od nas!« Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. (4 Mz 21, 4-9)
Berimo, kako so se ljudje rešili kuge.
V času vladanja portugalskega kralja Ivana Prvega je bila smrtonosna epidemija, to je kuga, ki je pustošila po vsej državi, najbolj pa v Lizboni. Umrlo je na tisoče mož, žena in otrok. Ljudje bi zjutraj vstali zdravi, zvečer pa bi bili že mrtvi, nekateri so umrli za mizo med jedjo, nekateri sredi ulice. Kuga ni razlikovala med duhovniki, zdravniki in navadnimi ljudmi in ostali so samo maloštevilni za pomoč umirajočim in pokopavanju mrtvih. Potepuški psi so lizali kri mrličev in jedli njihovo meso ter nato bi tudi ti psi poginili. Kdor je lahko pobegnil iz mesta, je to tudi naredil. Zrak je bil strupen in zdelo se je, da je vse izgubljeno. Med najbolj vztrajnimi, ki so pomagali bolnim, je bil sveti mož Andre Dias, dominikanec in škof, tedanji prebivalec Lizbone. Rad je pomagal ves dan, kasno v noč. Sveti Duh ga je navdahnil in vse svoje zaupanje je postavil na ime iznad vseh imen: Jezusa Kristusa, gospodarja in boga, ki mu je služil. V tem imenu je ustvaril veliko pobožnost in spodbujal ljudi, naj ravnajo enako. Vnel je srca ne samo zdravih, temveč tudi bolnih in umirajočih z ljubeznijo in zaupanje v sveto ime. Ljudem je rekel, naj brez prestanka ponavljajo Jezus, Jezus, Jezus … Tako je med katoliki rasla pobožnost proti svetemu imenu Jezusu in molitev brez prekinitve, na katero je apostol Pavel pozval kristjane. Škof je ukazal, naj na kartice napišejo Jezusovo ime in naj kartice nosijo v žepih, jih pribijejo na vrata hiš in vsake sobe v njihovim domovih. Nato jih je povabil v veliko cerkev svetega Dominika, kjer je podaril Sveto mašo v čast svetega Jezusovega imena in o njem pridigal z velikim žarom o moči Jezusa. V Jezusovo ime je blagoslovil velike količine vode in rekel ljudem, naj z njo poškropijo bolne, da namočijo robce v vodo in z njimi brišejo čela umirajočim na ulicah in naj jih nesejo v hiše. Obljubil jin je, če izgovorijo Jezusovo ime z vero in uporabijo blagoslovljeno vodo, bo Jezus v svojem brezmejnem usmiljenju ozdravil bolne od smrtonosne kuge. Meščani so poslušali škofa in samo v par dnevih je kuga izginila. Novice o tem čudežu so se hitro razširile po vsej Portugalski in kmalu je vsa Portugalska vzklikala Jezusovo ime in uporabljala blagoslovljeno vodo, postavljala napise z Jezusovim imenom na vdata svojih domov in sob in v zelo kratkem času je kuga izginila iz Portugalska. To gorečo ljubezen so Portugalci nosili skozi stoletja vso do 1834. leta. Takrat so bili verski redovi in goreči duhovniki izgnani, a ta verska pobožnost je zbledela.
Na žalost pogosto izhod iz težav iščemo samo v tehniškimi in medicinskimi dosežki, pozabljamo pa, da je Jezus Kristus izvor življenja in zdravja. Pozabljamo iskati rešitev v Njemu. Pozabljamo so zbrati skupaj v molitvi in prejemati zakramente, po katerih prihaja prelepa Božja milost. Spreobrnimo se!
Kraševka
Papež vedno poudarja, da smo vsi bratje in sestre in spodbuja k sprejemanju beguncev.
Eno so besede, drugo pa dejanja.
Ko se bo Cerkev sposobna spet ZDRUŽITI - Rimokatoliki, Pravoslavni, Evangeličani.... bo dala vzgled dobrega POVEZOVANJA med "sorodniki".
Kajti pred približno - 1000 leti, smo bili VSI ENO! Združeni, bomo vsi močnejši.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.