Praznik vseh svetnikov praznujemo že več kot tisoč let

Danes obeležujemo praznik z dvema nazivoma. Kot državni praznik je to dan spomina na mrtve, v cerkvenem koledarju pa je bil že 1000 let pred tem poimenovanjem zapisan kot praznik vseh svetih.

Praznik vseh svetih Cerkev obhaja že več kot tisoč let. Kristjani na Vzhodu so praznik obhajali že v četrtem stoletju. Pod njihovim vplivom so v Rimu v šestem stoletju uvedli praznik vseh mučencev. Papež Bonifacij IV. je 13. maja 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

Kot piše na spletni strani Katoliške cerkve, je misel o praznovanju vseh svetnikov in ne samo mučencev dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.

Papež Gregor IV. (827–844) je za dan praznovanja namesto 13. maja določil 1. november. Ukazal je, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Praznik je bil uveden, ker je število svetnikov v tistem času naraslo do te mere, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej.

Prvi november je bil kot dan mrtvih v Jugoslaviji opredeljen leta 1948. Sedanje ime praznika dan spomina na mrtve pa se je uveljavilo leta 1989.

Spomin na skrite, a velike svetnike

Na praznik vseh svetih se torej spominjamo predvsem tistih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

Razlika med poimenovanjema vsi sveti in dan spomina na mrtve je bistvena. Kristjani verujemo, da se življenje po smrti ne konča, ampak nadaljuje v večnosti. Imenovanje vsi sveti ne kaže na dokončnost in se ne omejuje na zemeljski svet, pač pa se z upanjem ozira v onostranstvo. Predvsem pa nas opominja, da lahko prav vsi postanemo svetniki, četudi Cerkev tega javno ne prizna in dokaže.

Svetniki niso nadljudje

Tudi pokojni papež Frančišek je v začetku svojega pontifikata povedal, da svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. »So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas; so osebe, ki so, preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji.«

Toda kaj je spremenilo njihovo življenje? »Ko so spoznali Božjo ljubezen, so ji sledili brez pogojev in hinavščine, z vsem srcem; svoja življenja so dali za služenje drugim; trpljenja in nasprotovanja so prenašali brez sovraštva; na zlo so odgovarjali z dobrim, s širjenjem radosti in miru. To je življenje svetnikov,« je opomnil Frančišek in dodal: »Trpeli so zaradi veliko nasprotovanj, a niso sovražili.«

»Biti svetnik ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.«

Papež Frančišek je še povedal, da »biti svetnik ni privilegij redkih, kot da bi nekdo prejel veliko dediščino. Vsi mi imamo v krstu dediščino, da lahko postanemo sveti.«