Slovo in žalovanje kot izkušnja miru in hvaležnosti

Ob izkušnji poslavljanja in smrti bližnjega se dogaja nekaj blagega, globokega, presežnega. Čeprav človeka obdajajo čustva žalosti in groze, je po pričevanju tistih, ki so spremljali svojce v zadnjih trenutkih, to lahko tudi izkušnja notranjega miru in hvaležnosti, da so bili lahko zraven, poudarja pater Ivan Platovnjak, jezuit, ki je v svoji knjigi zbral resnične zgodbe o smislu poslavljanja in žalovanja.

»Predzadnji dan sem bila še ob bratovi postelji. Ni mogel več govoriti, ne se premakniti, niti z očmi slediti. Čutila sem, kako je hvaležen za mojo bližino. Cel popoldan sem bila ob njem, ga tiho božala, molila ali bila v sveti tišini, miru, spokojnosti. Ne vem, koliko me je zaznaval, a bila sva povezana v notranjem čutenju med Bogom, njim in mano. Ko se zdaj spominjam tega zadnjega srečanja, sem hvaležna za tisti čas. Še vedno ob tem spominu čutim mir.«

»Bila sem z njim, še posebno močno takrat, ko je spoznal, da se zaključuje njegovo življenje. Bila sem ob njem. Molila sem in ga držala za roke. To ga je držalo pokonci in ga pomirjalo. Obenem pa mu je odpiralo nova obzorja, skrivnostne iskrice neskončnosti, presežne večnosti. […] Še zdaj čutim roko, ki se je ob mojem objemu povsem sprostila, in hvaležen, ljubeč pogled, ki se je prelil kot smehljaj čez ves obraz in ostal prelep tudi še potem, ko je zaprl oči.«

Naročniki in kupci članka lahko preberete tudi nadaljevanje.