Klic družbe na pomoč?

Za nami je materinski dan. Praznujemo ga v marcu, ko pride pomlad, ko se začne prebujati narava. Vsepovsod čutimo življenje, rast, upanje, veselje. Pomlad prinaša življenje – tako kot mama.  

Biti mama je poseben dar. Poseben občutek je, ko mamo zaščemi v trebuhu otrokov prvi gib, ko vidi njegov prvi nasmeh, ko otrok spregovori prvo besedo in naredi prvi korak. Mama s ponosom gleda, ko otrok pogumno sede na kolo, ko sam zaplava v morju in ponosno stopa v šolo. Posebno veselje je, ko otrok z iskrico v očeh potrka na vrata in ji prinese šopek cvetja, ko prinese mucko, ki jo je našel za hišo, ali pokaže svoj novi avtomobilček, ki ga je zbil iz lesenih deščic.  

Toda ni vedno vse lahko. Pridejo trenutki, ko utrujena mama že desetič zapovrstjo ponoči vstane, ker otrok joka, ko s skrbjo opazuje, kam se bo razvila njegova neznosna bolečina v ušesu, ko v strahu pričakuje, kdaj se bo otrok vrnil domov, ali začudena obstane ob nenavadnem vedenju najstnika. Ob vseh lepih doživetjih, ki jih prinaša materinstvo, je tudi veliko neprespanih noči, skrbi, odpovedovanja, tudi trpljenja. 

V zadnjih letih na sprehajalnih poteh srečujemo vedno več ljudi, ki s seboj vodijo pse. Zanje skrbijo kot za čisto prave otroke – vsaj kar se tiče vedenja, nege, prehrane, zdravja, gibanja. Kako to? Morda zato, ker je lažje? Psa je možno zdresirati, ga naučiti določenega vedenja in ga imeti dokaj dobro pod nadzorom. Psa ni treba učiti samostojnosti in odgovornosti ter ga spuščati v svet. Ni treba skrbeti, ali se bo dovolj naučil, da bo izdelal razred, ter čakati, ali se bo zvečer vrnil z zabave ali ne. Pes ni v nevarnosti, da bi zapadel v odvisnost od drog ali alkohola, s kastracijo mu uredimo hormonsko ravnovesje, tudi jezikanje gre najstnikom veliko bolje od ust kot kosmatincem.  

Prav je, da spoštujemo živali. Veliko topline in veselja nam lahko prinesejo. Toda pri enačenju z ljudmi ali celo dajanju večje vrednosti živalim kot ljudem je treba stopiti korak nazaj. Ali je postavljanje živali na piedestal znamenje tega, da težko sprejmemo večjo odgovornost? Da se s tem (nezavedno) izogibamo pomembnejšim problemom ljudi (in človeštva), ker jih ne zmoremo reševati? 

Toda pri enačenju z ljudmi ali celo dajanju večje vrednosti živalim kot ljudem je treba stopiti korak nazaj. 

V umetnosti je perverznost in tudi zloraba živali nagrajena – spomnimo se različnih poz golih žensk in moških v živalskih položajih. Ali pa v zadnjem času večkrat omenjene nagrajenke Prešernovega sklada, ki si je nagrado prislužila, ker je dojila psa. To po novem nekateri imenujejo umetnost, tudi tisti, ki so o tej nagradi odločili. Za vse skeptike, ki smo sicer kot davkoplačevalci plačniki takšnega izničenja umetnosti, so že v obrazložitvi nagrade zapisali, da se je s tem delom premaknila »umetnost sama«, da je to delo »veliko, kot se za čisto umetnost spodobi«. Dodali so, da »tisti, ki ne razumejo umetnosti sodobnosti, ne razumejo časa, v katerem živijo«. Ministrstvo za kulturo gre še dlje in pravi, da si takšna dejanja zaslužijo tudi posebno finančno podporo in celo pokojnino. 

Kakšno pokojnino pa dobi mati, ki je dala življenje enemu ali več otrokom, ki se jih je zelo veselila, ampak se je v dobro njih tudi marsičemu odpovedala? Ali je tudi mati, katere ljubezen in skrb za otroke se ne konča s tem, ko odrastejo, upravičena do zaslužne pokojnine? Ne. Zaslužiti si jo mora kot vsak slehernik, po drugačnih pravilih kot t. i. zaslužni umetniki. Kljub temu da je naša prihodnost odvisna prav od otrok, njihove številčnosti, ustvarjalnosti, znanja, pridnosti in pripravljenosti polniti državno blagajno, iz katere je med drugim tudi denar za (manj ali bolj zaslužne) pokojnine. 

Pred dnevi je bil v Kopru Pohod za življenje. Tradicionalni pohod, ki promovira in zagovarja vrednoto življenja. Prav tako je že tradicionalen tudi 'protipohod' – pohod za smrt – ki mu sicer rečejo, da podpira pravico do splava. Gre za odvzem življenja otrokom, ki še niso rojeni.  

In ta pohod smrti se nadaljuje v boj za pravico do evtanazije. Pravico do ubijanja že rojenih ljudi. Kaj nam sporočajo vse te skupine, ki organizirajo protipohode, kakršnega smo lahko pred nekaj dnevi spremljali v Kopru? Kaj se dogaja v teh mladih ženskah, da promovirajo splav? In kaj se dogaja v teh mladih ljudeh, da se borijo za evtanazijo?  

Kaj se dogaja v naši družbi? Živali so obravnavane (bolje) kot ljudje. Namesto zagovarjanja življenja in ustvarjanja pogojev za življenje se spodbuja smrt. Spodbuja se umetnost, ki je v bistvu zloraba. Ali ni to miselnost, zaradi katere so propadale civilizacije? 

Ko je mlada mamica v stiski in pred odločitvijo, ali bo sprejela otroka ali ne, ali bo dala prednost življenju ali smrti, potrebuje spodbudo in pomoč, da sprejme življenje. Potrebuje pomoč bližnjih, ustanov in države. Ko je družba v padanju in pred odločitvijo, ali se bo obrnila v pozitivno smer ali padala v dekadentni zaton, potrebuje spodbudo in pomoč trezno razmišljujočih, pogumnih in aktivnih ljudi.  

Ko je družba v padanju in pred odločitvijo, ali se bo obrnila v pozitivno smer ali padala v dekadentni zaton, potrebuje spodbudo in pomoč trezno razmišljujočih, pogumnih in aktivnih ljudi.