Kdo ima prav: desnica, ki bi z nižjo dohodnino več denarja pustila ljudem, ali levica, ki bi več pobrala in razdeljevanje pustila državi?

Foto: pixabay

V okviru 28. redne seja Državnega zbora je potekala razprava o Noveli Zakona o dohodnini, ki je, zanimivo, ponovno razkrila slovensko posebnost percepcije samoumeščanja strank, v okviru splošno veljavnih političnih izhodišč.

Šlo je sicer za 2. branje zakona oz. razpravo o vloženih amandmajih, pri čemer je razprava (glasovanje o zakonu bo danes) mestoma zajela tudi širšo vsebino predlaganega zakona. Večjih presenečenj ni. Levica s prvokategornikoma Mescem in Kordišem seveda nasprotuje tako znižanju obdavčitve plač in seniorskih pokojnin kot olajšavam pri izplačilu nagrad, oddajanju, nakupu električnih vozil.

Če bi se z nekaterimi poudarki iz njunih razprav lahko celo strinjali, pa je njuno poenostavljeno razmišljanje: več v proračun, boljše za državljane, zgrešeno. Je pa vsaj skladno z njihovo skrajno levo politično usmeritvijo. Sem spadajo tudi floskule o več denarja za stanovanja, javni prevoz, boljšo socialo. Poskusi razpravljanja s strani SD (Židan), SAB (Starović) in LMŠ (Lenart) so bili zgolj poskusi. Iz razprav pa tudi ni jasno, kakšen politični koncept te stranke pravzaprav predstavljajo. Na drugi strani je najbolj vsebinsko rešitve utemeljevala NSi (Horvat) ob pomoči SNS (Šiško). SDS je povedala vse že s pripravo zakona (minister Šircelj).

Poleg očitne vsebinske praznosti nekaterih strank je jasno tudi, da v Sloveniji obstaja temeljno razhajanje v razumevanju pomena posamezne, svetovno dorečene politične opredelitve. Kaj je torej liberalna, kaj socialnodemokratska in kaj leva politična opredelitev. Verjetno tudi zaradi naše socialistične preteklosti, vključno z gradualnim prehodom v tržno gospodarstvo, ki je tako zelo postopen, da tudi po 30 letih še vedno nismo tam. Predvsem v glavah. Celoten koordinatni sistem (kot lucidno ugotavlja dr. Žiga Turk v zadnji kolumni za Siol.net) pa je tako pomaknjen v levo, da je tudi zavzemanje za popolnoma življenjske stvari postalo stvar skrajnih (desnih) stališč. V tej luči lahko tudi ocenjujemo popolno neujemanje izrazito levih stališč z samooklicano liberalno politično orientacijo SAB in LMŠ.

Zna država bolje z denarjem od ljudi?

A kaj točno prinaša sam zakon? Skozi 3 jasne cilje, povečanje razpoložljivega dohodka zaposlenih, zmanjšanje obremenitve dela in povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, je najbolj bistveno postopno, do leta 2025, zviševanje davčne osnove s trenutnih 3.500 na 7.500 eur. To na dolgi rok pomeni več denarja za vsakega dohodninskega zavezanca, s tem pa višjo kupno moč in porabo. Večje trošenje tako pomeni dolgoročno več plačanih davkov in s tem stabilnejše javne finance.

Obdavčitev dela je namreč v Slovenija med najvišjimi na svetu, to pa poenostavljeno pomeni, da za svoje delo dobimo manj oz. si država vzame veliko več, kot bi si, ob učinkovitem in racionalnem upravljanju, lahko. In ob merilnikih učinkovitosti tega aparata ugotavljamo, da kljub relativno visokim vrednostim, ki jih davkoplačevalci prispevamo, ne šolstvo, ne zdravstvo ne sodstvo ne dosega ustreznih rezultatov. Še več. Prav zaradi stalnega dotoka denarja, brez učinkovitih vzvodov nadzora njegove porabe, predvsem pa razvejanega in nepreglednega javnega sektorja, davkoplačevalec praviloma za več »vloženega« denarja dobi manj, kot bi lahko.

In v tem pogledu so določene rešitve v zakonu za povprečnega davkoplačevalca smiselne. Manj obdavčene plače, možnost dodatnega nagrajevanja v podjetjih, seniorske olajšave, olajšave za vlaganja v zeleni in digitalni prehod, znižanje davka iz kapitala, oddajanja v najem. Vse to so ukrepi, ki na dolgi rok dvigujejo razpoložljivi dohodek, zmanjšujejo sivo ekonomijo in zagotavljajo večjo konkurenčnost gospodarstva. Javno upravo pa silijo v racionalne in učinkovitejše rešitve. To pa je za izvozno usmerjeno državo, kot je Slovenija in njen proračun, vitalnega pomena.

A kaj, ko je pri nas »normalnost« nekaj drugega kot v ostalih primerjalnih demokracijah. Posledica 30 let levosučnih floskul na 45-letno podlago socialistične utopije je tip demokracije, kjer nam pretežno levosučni mediji prodajajo zgodbo, da so visoki davki nujni, da za vzdrževanje socialne države potrebujemo obsežen javni aparat in da je večina ljudi v gospodarstvu, ki predlagajo nižje davke, izkoriščevalskih tajkunov. Pri čemer so pomenljive predvsem izjave in razmišljanja prve glave Levice, Luke Mesca, ki se jih ne bi sramovala ne Marx ne Engels, še manj pa veliki Lenin. Razlagati, kaj vse bi lahko bilo, pa po 70 letih še vedno ni (z nekajletno izjemo desnosučnih vlad), je milo rečeno nesramno.

Država blaginje se pri nas promovira na način, da imajo vsi relativno manj in da je to bolje, kot da bi imeli nekateri relativno več.

In takih demagogov in pametnjakovičev brez dneva delovne dobe v realnem sektorju je preveč. In tudi zato je pri nas meja med socialno in socialistično državo tako tanka, država blaginje pa se promovira na način, da imajo vsi relativno manj in da je to bolje, kot da bi imeli nekateri relativno več. In da je biti bogat greh. A dejstvo je, da vsi v družbi ne prispevajo enako, in tisti, ki več prispevajo (ustvarijo) naj več zaslužijo (in trošijo). In prav je, da se za tiste, ki imajo premalo, poskrbi. A ni prav, da se je socialna država prelevila v social(istič)ni diktat. Blaginje ne bo brez ustreznega vrednotenja dela. In če ljudje raje sedijo doma kot delajo, o pravični socialni državi ne moremo več govoriti. Gre za para-socialno državo, kjer nekateri živijo na račun drugih. Ti drugi pa nimajo pravice o tem spraševati.

Predlagani Zakon o dohodnini ni idealen, je pa pomemben v svoji sporočilnosti. Kaj pravzaprav cenimo in kaj je pravzaprav naš dolgoročni cilj. Vlada tako sporoča, da prehaja od dolgoletnih floskul in obljub k dejanjem. Da bo pri plačah in dobičkih vzela manj, zato da zaposlenim ostane več. Da bo poskrbela za starejše in da dejansko vzpodbuja zelene rešitve in digitalizacijo. Da se trudi vsem, ki ustvarjajo, pustiti več. Tudi zato, da bodo lahko na dolgi rok vsi imeli dovolj. In zdavnaj se je že pokazalo, da se vsaka davčna sprostitev srednjeročno prelije v potrošnjo, ta pa generira novo potrebo, s tem pa višjo proizvodnjo, več plačanih davkov in posledično ostane več za vse – t.i. višji standard.

Pri nas tako skupaj s sprejemanjem zakona, ponovno poteka umetno ustvarjena dilema na relaciji vladnega desnosučnega liberalnega koncepta, ki zagovarja teorijo opravnomočenja posameznika, ki s svojim ustvarjenim denarjem in kapitalom upravlja in odloča sam, ter po drugi strani, med konceptom levosučnega bloka opozicije, ki državo postavlja nad posameznika ter mu obljublja, da bo ta, z višjimi davki, kot velika mati, bolje določila in poskrbela za njegove potrebe.

Pri čemer vsi nad 40 točno vemo, kam to pelje oz. nas je 1x že pripeljalo. Zakaj je nekaterim to tako težko dojeti, je pa seveda že drugo vprašanje.

Oglejte si Dialogos #5: Slovenija med svobodno gospodarsko pobudo in socialno pravičnostjo

11 komentarjev

  1. Višji davki pomenijo več denarja za mafijsko globoko državo, ki nam pobere po zadnjih ugotovitvah ca 3,5 milijarde letno. Koliko hitrejši bi lahko bil razvoj Slovenije in koliko višji standard bi lahko imeli, če mafija, ki je ugrabila državo, ne bi letno pobrala tega denarja?! Odgovornost je na politiki, organih pregona, sodstvu, medijih in vseh drugih, ki vplivajo na javno mnenje.

    Levica se bori za mafijsko proračunsko klientelo, čeprav govori o sociali. To je pač način, na katerega levica uveljavlja svoje interese: s pihanjem na dušo socialno šibkejšim zmaguje na volitvah, ko je na oblasti, pa z veliko žlico deli proračunski denar svoji klienteli.

    Nižji davki pomenijo več denarja za ljudi, tudi večjo potrošnjo, večje varčevanje, več denarja za investicije, vse to pa prispeva k rasti BDP in s tem v končeni posledici tudi k višjemu davčnemu izplenu.

  2. Ali ste zato, da vso plačo prepustite državi in vam ona razpireja vaš zaslužek?
    Verjamam, da se nigče ne bi odločil za to.
    Sedaj je vprašanje, kolko denarja naj ljudje zaupajo državi’
    V Sloveniji je znana črna ekonomija.
    Zakaj’ Zato, ker ljudje ne zaupajo državi, da umno razpolaga z njihovim denarjem. Črna ekonomija je naravna reakcija ljudi.
    Če sledimo tej navadi, potem je razbremenitev državljanov približek opustitve obdavčitve.

  3. “razdeljevanje pustila državi?”
    Ampak samo, če je levica oblast v državi! 😉

    Sicer pa je moje mnenje, država ven iz gospodarstva, življenja … državljanov, če se le da. Princip subsidiarnost pač, odločitve naj se sprejemajo čim bolj na nižji ravni.

    • Točno tako. Naslov je napačen, kdo pa je država ?
      Ni “države” kot take, je le vlada tista ki preko DZ lahko deli….Levica seveda je prepričana da bo na oblasti po volitvah, če ne pošteno pa nepošteno, kar je zanje mačji kašelj, no voljčji, Vučji…
      In levica ne bo nič delila ljudem, pač pa svoji paravojski na Metelkovi in svojim NVO, bleferjem, ki ogromne denarje pobirajo, vse kar delajo pa je, da svinjajo po forumih in družbenih omrežjih, lažejo vselej in nesramno žalijo kadarkoli usta odprejo . So “rdeča vojska” v rezervi, na vpoklic. Eni za medijske nastope, bolj zabiti za pisanje po zidovih in nagrobnikih pomorjenih domoljubov, vsi pa za delanje anarhije in nereda, po ulicah, mestih, po obvoznicah, za metanje kock v policijo, za zažiganje in nore predstave. Ja, in za življenje brez dela ! A za velik denar iz proračuna, kamor ga dajejo pridni ljudje !
      Sedanja vlada dela malo na zalogo….Poskuša levi bandi zmanjšati manevrski prostor za noro trošenje denarja za leve medije in NVO, pa za dajanje denarja samo svojim, ljudem itak ne bodo dali nič. Zato tak besen odpor,
      Čudim pa Polnarju, ki me sicer sploh ni prepričal, da nasprotuje ! Kaj mu pomaga, če se ima za strašno pametnega, če pa glasuje proti manjši davčni obremenitvi bruto plač ! Če bo Polnar proti, upam da pogori na volitvah !! Kazen.

  4. Saj pri predvidenem znižanju dohodnine ne gre za apokaliptične premike, gre le za normalizacijo in približek ostali Evropi. Čas je, da imamo državljani več možnosti pri razporejanju novo ustvarjene vrednosti in svojih zaslužkov. Čas je, da bodo ljudje pripravljeni vlagati svoje sile in denar v podjetništvo in kmetijstvo, ne pa da v strahu pred grabežljivimi “socialisti” denar hranijo v bankah in nogavicah, ker ne vedo, kdaj bodo komunisti in nacionalsocialisti zopet vse podržavili – pokradli.

  5. PODPIRAM, da se davki in prispevki znižajo. Le tako postane država konkurenčna in spet zaživi naša industrija, obrtništvo in vse storitvene dejavnosti..

    Zakaj je Evropa mnogo tovarn preselila na Kitajsko?
    Ker je tam cenejša delovna sila.
    V Evropi pa je veliko ljudi, ki (zato udirajo k nam iz celega sveta) prejema sociaolno podporo, ker – ali nimajo dela, ali pa nočejo delati. In vsi ti, ki dela nimajo – VOLIJO Levico. Zato tudi pospešujejo rast migracij, zaradi volilnih GLASOV.

    Levica lažno obljublja vsem stanovanja in nadomestilo – za NE-delo.
    In kje se vzame denar za socialo? Iz državne blagajne.

    Kdo polni državno blagajno? Gospodarske dejavnosti – Tovarne, obrtniki, kmetje, trgovine, turizem, gostilne…….
    Če so vsi, ki tu delajo – preobremenjeni z davki in prispevki, bodo te dejavnosti zaprli. Posledično bo dotok v DRŽAVNO blagajno usahnil.

    RAZKLANOST v Sloveniji ni samo boj med Komunisti in Domobranci.
    Razlika v političnih strankah je predvsem v tem:

    – Desnica ve, da mora nekdo delati in pridelati, da dobimo kruh. Zato skrbijo, da ta ki dela, ne bo preobremenjen ter, da se ga z nižjimi davki ohranja aktivnega. Tudi če je davek v blagajno manjši, je veliko bolje, kot, da dejavnost zapre….

    – Levica pa ve, da morajo imeti na “krožniku vsi enako”, tudi tisti, ki nič ne delajo, ampak le v senci ležijo, ali pa kolesarijo. V Levici ne vedo, da če tega, ki plačuje davek, stisnejo “za vrat”, jim ne bo več mogel plačevati davka.

    Program Desnih strank sloni na GOSPODARSTVU, ki edino POLNI državno blagajno. Brez KAPITALA, ni ne gospodarstva, ne cest, ne stanovanj….

    Program Levih strank sloni na zapravljanju in uživaštvu.

    Tam, kjer zavladajo Levi, kmalu zmanka denarja in hrane.
    In tako zavlada ENAKOST – v REVŠČINI in LAKOTI.
    To nam jasno pove stanje v Venezueli. Naj gredo naši sindikalist – tja na “prevzgojo” in šele potem, naj govorijo o pravicah in dolžnostih!

  6. Opustiti je tudi socialno plačilo – prevoz na delo in malico! Tega tujina ne pozna. O tem pa ni govora, ne na levi in ne na desni.
    Naj bodo plače višje, da je tudi posledično pokojnina višja! Te socialne potuhe je dovolj!
    Ko človek zboli, se vidi pogosto vsa beda realne plače, ker malce in prevoza ni!
    Tu narediti red! Ne rabimo pogledati daleč, pogled v Avstrijo zadošča!

    Zmanjšati tudi potuho tistim, ki “ne najdejo” zaposlitve. Toliko raznih transferjev, pomoči – ni način, da bi ljudi vspodbudili k delu. Zakaj pa, če pa ravno tako dobivajo. To blebetanje o “ranljivih” na strani levice je tudi nevzdržno. Nič niso ranljivi, ravno tako so do sedaj udobno živeli.

    Že neporabljeni BONI za turizem so pokazatelj, da ima preko 100.000 naših nepremičnine na Hrvaškem. Prištejmo še družinske člane, otroke, stare starše in še koga, in je slika jasna, zakaj boni niso uporabljeni. Ne zaradi socialno šibkih, ampak zaradi tega, ker jih ne potrebujejo, saj imajo svoje kapacitete.

    Podpirati vseskozi “ranljive” z neskončnimi finančnimi pomočmi, me moti. Kaj pa tisti, ki ima 0,50 centov pokojnino višjo in presega limit? Vsak, ki ima 0,50 centov manj, ga krepko šije s prejemki, pa še malo nese položnice na občino, pa RK itd, itd.
    To ni način!

  7. Vsi naštevate le “rokodelce” bodisi v obrti, bodisi v industriji. Kdo pa jim iz katerega koli poslovnega zornega kota pripravi delo? Intelektialci strokovnih in družboslovnih znanj. Tak je pogoj v Nemčiji. Če le teh ni, prvi samo kradejo ideje in rešitve, kot množično v Sloveniji in vpijejo, da le njim pripadajo višji dohodki. Seveda, v sorazmerju z vloženim znanjem, ne pa s karkšnokoli količino. Slednjo zna narediti CNC stroj, a mora imeti usposobljenega, dobro plačanega programerja in kot pomoč priučenega podajalca. Zato morajo biti dobro izobraženi in usposobljeni tudi odlično plačani ter se nihče nima pravice vtikati v njihove zaslužke. Oni so temelj uspešnega gospodarstva. To seveda ve le tisti, ki je kdaj delal v njem in videl, kako uspešno je delo, če ima kokektiv prave izobražence. Ob tem naj dodam, da odločno nasprotujem vsem podarjanjem denarja ljudem z nizkimi dohodki, brez ugotovitve, zakaj imajo take in koliko so od države oz. njenih zavodov v taki ali drugačni obliki že prejeli doslej. Na primer za 20-25 let delovne dobe prav toliko let pokojnine z dodatki do zgodnjen starosti. To so sto tisoči evrov. Na vasi imamo človeka z nizko pokojnino, a je dejansko znaten del vasi njegove, pa še ni zadovoljen.

    • biljan – Tukaj se ABSOLUTNO strinjava. Tehnično-inženirski kader je v Sloveniji blazno podplačan. To se je začelo že z Drnovškom, ko je dopustil, da je Štrukelj diktiral plače učiteljev in javnih uslužbencev, Semolič pa je od spodaj pritiskal na plače v proizvodnji. Plače se je določalo kar arbitrarno, administrativno. Ves inženirsko-tehnični kader je izpadel. Zgodbe o uni. dipl. inženirjih za 800 EUR neto v Gorenju, Cimosu in podobnih firmah so iz tistih časov. Vzporedno seveda smo doživeli kolaps vpisa na strokovne tehnične šole in fakultete, ki se je močno popravil šele v zadnjih letih (vzroki spodaj).
      Danes je situaicja boljša, podjetja so bila prisiljena veliko tehničnim ključnim kadrom krepko krepko dvigniti plače. Še posebej IT-jevcem se (trenutno) cedita med in mleko in imajo za slovenske razmere res visoke plače, sploh še delajo ‘remote’ delo za zahodne firme. Cena je narasla tudi obrtnikom, ki so izkoristili pomanjkanje teh znanj in veliko povpraševanje (obenem pa povprečen mladi ne zna več zamenjati žarnice). In tudi inženirji niso več zadnja briga kadrovnic po podjetjih.
      Kljub vsemu problematika ostaja, kot mo videli iz zadnje seje. Tanja Fajon je napovedala višanje minimalne plače, ob čemer bi ostale plače pustila iste. Stranka Levica nasprotuje davčni razbremenitvi plač. Leve stranke bodo lahko hitro uničile vsaj malo plačnega tržišča, ki ga je Slovenija kljub vsemu uspela ustvariti v zadnjem desetletju in spet se bomo mentalitetno znašli v letu 1970.

Komentiraj