Hidrolog dr. Matjaž Mikoš: Ljudje se ne zavedajo, da avgustovske poplave žal verjetno niso najhujše, ki nas lahko prizadenejo v naslednjih letih in desetletjih

Slovenijo so letošnjega avgusta prizadele verjetno najhujše poplave do sedaj. Škoda še vedno ni znana, a se bo na koncu zagotovo merila v milijardah (premier Golob govori o 7 milijardah evrov). Tudi v preteklosti smo že doživeli zelo hude poplave, a še nikoli do sedaj niso bile poplave tako hude na območju celotne Slovenije.

Pogovarjali smo se s prof. dr. Matjažem Mikošem s Katedre za splošno hidrotehniko Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. V prvem delu bomo izvedeli več o razlogih za poplave takih razsežnosti ter ali se bodo ljudje iz ogroženih območij lahko nanje vrnili. 

Gospod Mikoš, kaj je po vašem razlog za nedavne poplave tovrstnih razsežnosti? Je šlo za enkratno situacijo velike količine dežja, je šlo za posledico podnebnih sprememb ali česa drugega? So nas poplave presenetile? Vendarle so vremenoslovci opozarjali na nevarnost poplav. 

Meteorološka napoved je bila kar točna, tudi opozorila so bila javnosti posredovana pravočasno. Modeli vremenskega dogajanja so danes bistveno boljši, kot so bili včasih. Opozorijo lahko na močne padavine, žal pa še ne morejo napovedati, točno koliko padavin bo na posameznem kraju padlo ob neki uri. Že v juliju je bilo vreme razgibano, polno je bilo kratkotrajnih neurij z močnim vetrom. Po rdečem alarmu, ki ga je razglasil ARSO, si ni nihče predstavljal, da bodo posledice tako ekstremne, to bi se strinjal. Posledice so res hude, težko je brez podrobne analize oceniti, ali so bile poplave nekje 200- ali 500-letne. Pri oceni o 500-letnih poplavah je sploh problem, da imamo prekratke meritve, ki bi podprle tako oceno. 

Vse skupaj je spominjalo bolj na jesensko deževje. Morje je bilo pretoplo, že prej je tudi veliko deževalo, tla so bila mokra, nato je še nalivalo ure in ure (podobno kot v jesenskem času). S tako močnimi padavinami se bomo morali v prihodnosti soočati. Največje presenečenje je bilo, da so bile tako intenzivne padavine istočasno na območju večjega dela Slovenije. Močno je narasla celo Sava v srednjem in spodnjem toku ki običajno močno naraste, ko dežuje znatno, a dolgotrajno, več dni. Sedaj je reka Sava v spodnjem toku narasla s 500 m3/s na preko 3000 m3/s v 24 urah. Mnogokje je bil problem, ker smo imeli močan pretok vode, veliko plavja (lesa, dreves, štorov) in rečnih plavin, kar je mnogokje spremenilo tok rek in povzročilo prelaganje njihovih strug. 

V veljavi je Zakon o vodah, sprejet leta 2002, ki je določal, kako smemo posegati na zemljiščih na t. i. ogroženih območjih, mednje uvrščamo tudi poplavna območja – na primer, da ne smemo odlagati lesa ob hudournikih in vodotokih, da ne smemo posegati v vodni režim, težko je bilo zgraditi stavbe na poplavnih območjih ... Ko smo prišli v Evropsko unijo, ki je leta 2007 sprejela t. i. poplavno direktivo, smo s pravilnikom leta 2007 vpeljali izdelavo kart poplavne nevarnosti. Na njih se je lahko razbralo, kako pogoste so na nekem območju poplave in kakšna je njihova intenziteta (globina in hitrost, ne pa tudi trajanje). Pravilnik iz leta 2007 ni definiral posegov v prostor, kaj se lahko gradi v katerem razredu poplavne nevarnosti ali katere dejavnosti se lahko opravljajo – vse na osnovi hidravličnih izračunov toka stoletnih voda (poplavna voda z verjetnostjo nastopa 1 % v enem letu) . To umeščanje v prostor je določila leta 2008 sprejeta poplavna uredba, ki je podrobneje urejala, kar je bilo v Zakonu o vodah iz leta 2002 rešeno na bolj splošni ravni in zato načeloma bolj strogo.

Na območjih t. i. razreda majhne poplavne nevarnosti so bili dovoljeni številni posegi v prostor (ob upoštevanju pogojev iz vodnega soglasja), v razredu srednje poplavne nevarnosti (kjer je lahko višina narasle vode med 0,5 in 1,5 metra) so bili posegi v prostor prepovedani.* Ni pa uredba določala, koliko naj bo teh strnjeno grajenih stavb, ki so bile že zgrajene. Ena, tri, pet? In pa, kaj so to obstoječa naselja? A niso vsa naselja obstoječa? Kako to razumeti? Gre tu za teritorialno pojmovanje pojma naselje ali fizično pojmovanje? Možne so bile različne interpretacije. Zakonodajalec tudi ni izdal obveznih navodil ali razlage uredbe.

Katastrofalne posledice na terenu so lahko zato, ker so bile poplave obsežnejše in bolj ekstremne od stoletnih pretokov, ki so osnova za izdelavo kart poplavne nevarnosti. Posledično so bile poplavne kote in globina poplavne vode v objektih višja, kot jo je napovedoval razred poplavne nevarnosti. 

Katastrofalne posledice na terenu so lahko zato, ker so bile poplave obsežnejše in bolj ekstremne od stoletnih pretokov, ki so osnova za izdelavo kart poplavne nevarnosti.

Kako je s hišami, ki jih je odneslo? Se bodo ljudje, ki so tam živeli, lahko vrnili v svoja bivališča? Se bo gradnja na teh območjih lahko nadaljevala in če, kako? 

Tu govorimo o dveh pojmih. Nadomestna gradnja pomeni, da gradnjo poškodovanega ali porušenega objekta opravimo na isti lokaciji. Pridobi se ustrezno soglasje ter gradbeno dovoljenje, seveda znotraj istih gabaritov objekta, ki ga nadomeščamo. Torej, naredimo novo, odpornejšo hišo. Nadomestitvena gradnja pa pomeni, da objekt nadomestimo drugje – po možnosti na varnem.

Če bomo razmislili in se pametno odločili, novih objektov ne bomo več gradili na nevarnih območjih. Res pa je, da obstaja možnost, da z določenimi gradbeno-tehničnimi (strukturnimi) ukrepi lokalno dvignemo raven poplavne varnosti glede na 100-letne vode, npr. s suhimi zadrževalniki, kot npr. sedaj v Železnikih. A kdo bo vse te zadrževalnike plačal? Država ali tisti, ki so zato bolj varni? Pogosto je za vse ceneje, če se umaknemo na varnejše lokacije, vsekakor pa ne z dežja pod kap.

Poglejmo si primer Murgel. V 70. letih so dobili dovoljenje za gradnjo zaradi načrtovanih zadrževalnikov na Gradaščici, ki pa jih gradimo desetletja. V nekaterih medijih so omenjali Univerzo v Ljubljani, češ da gradi na poplavnem območju Glinščice – status zemljišč se je spremenil z izgradnjo vseskozi načrtovanega zadrževalnika na Brdnikovi ulici. Vsekakor pa ni pametno imeti kletne etaže ali dragih naprav v pritlični etaži, ki je najbolj ranljiva ob poplavi. Objekt sam je možno varovati oziroma zaščititi pred poplavami tudi z ukrepi t. i. protipoplavne gradnje – a se ta na žalost pri nas še ni uveljavila, recimo tako kot potresno odporna gradnja. Moti me tudi beseda zaščita. Zaščita pred poplavo je osebna zaščita posameznika. Govoriti moramo o »varstvu pred poplavami«, kar je mnogo več kot zgolj osebna zaščita. Tudi Zakon o vodah govori o varstvu pred škodljivim delovanjem voda, škodljivem za človeka in njegovo premoženje.

Na Nizozemskem so se že dogovorili, da se je treba prilagoditi vodam, tudi zaradi posledic dviga morske gladine. Pri nas še vedno prepogosto razmišljamo o nadzoru in odpravljanju posledic, namesto da se odločimo za prilagajanje in poplave sprejmemo kot dejstvo, ki ga ne moremo odpisati, ampak se moramo nanje pripravljati, bistveno večjo pozornost moramo kot do sedaj usmeriti v preventivno delovanje.  

Pri nas še vedno prepogosto razmišljamo o nadzoru in odpravljanju posledic, namesto da se odločimo za prilagajanje in poplave sprejmemo kot dejstvo.

V Sloveniji imamo prebivalci zavajajoč občutek, da bo država za vse poskrbela, kar je osnovni problem pri dojemanju poplav. Zavarovalničarji bi morali ljudi odvračati od gradnje na poplavnih območjih. Zavarovalnice razvijajo svoj sistem ocene poplavne nevarnosti in kdaj ne sklenejo poplavnega zavarovanja, če tako ocenijo.

Drug problem, je da so ljudje tudi premalo osveščeni, kaj pomeni gradnja na poplavnih območjih. Ljudje se ne zavedajo dovolj, kaj pomeni, da imaš v pritličju 1 meter vode. Državljani ne smemo samo računati, da bo vedno država pomagala in poskrbela za nas. V 21. stoletju moramo odgovorno prevzeti vlogo aktivnega državljana, ki se izobražuje in se zaveda tveganj ter se tudi sam aktivno seznani s poplavnim tveganjem, npr. z atlasi voda. Šibka točka v Sloveniji pri varstvu pred naravnimi nesrečami je tudi dosledno upoštevanje strokovno prepoznanih naravnih danosti, kamor uvrščamo t. i. ogrožena območja zaradi poplav, snežnih in zemeljskih plazov, požarov, potresov v postopke prostorskega planiranja in načrtovanja. Prostorsko načrtovanje je pri nas izgubilo moč odločanja.

Ljudje se tudi ne zavedajo, da letošnje avgustovske poplave žal verjetno niso najhujše, ki nas lahko prizadenejo v naslednjih letih in desetletjih. V prihodnosti lahko pade v istem času tudi še več padavin. Vedeti moramo, da smo podvrženi hitrim in obsežnim podnebnim spremembam, Slovenija in Evropa se nadpovprečno hitro segrevata, območje Alp še posebej. Če slednje dokončno izgubijo ledenike, se bo spremenil rečni režim Mure in Drave, nihče ne ve natančno, kakšne posledice bo to imelo na prihodnje poplave ob njunem toku. Zaradi segrevanja bo vedno več vlage v zraku, bolj intenzivna in številčnejša bodo neurja (pojav vrtinčastega vetra, manjši tornadi, rušenje strešne konstrukcije, ne le odnašanje kritine), a tudi sušna obdobja in vročinski valovi na drugi strani. Narava bo manj prizanesljiva do človeka.

Kaj to pomeni za infrastrukturo, s katero posegamo v naravo?

Inženir Marjan Pipenbaher je opozoril, da so bili mostovi preko vodotokov pred 40 in 50 leti zgrajeni po drugačnih normativih. Nove premostitve bomo morali popolnoma na novo koncipirati – z manj stebri v rečnih strugah in z višjo niveleto vozišča, da prečkanja cestne infrastrukture in rečne mreže ne bodo več ozka grla na vodotokih. Veliko več bo treba vlagati v vodno infrastrukturo, tudi zaradi spreminjanja podnebja.

Ker se popolne poplavne varnosti ne da rešiti samo z gradbeno-biotehničnimi ukrepi, npr. z objekti in napravami, kot so zadrževalniki, nasipi, pregrade, obrežna zavarovanja, sonaravno in tehnično utrjene struge, bomo morali vodam vrniti vsaj del nekdanjega vodnega prostora in infrastrukturo ter obstoječo poselitev prilagoditi temu. Velik izziv za Slovenijo bo prilagoditi koncept prostorskega in družbenega razvoja poplavam in drugim ogrožajočim naravnim dejavnikom ter pojavom, danes poplavam, jutri plazovom, potresom in požarom v naravnem okolju.  

Foto: Arhiv Domovine

Ali take poplave pomenijo konec mižanja odgovornih, ki so desetletja omogočali gradnjo hiš na poplavnih območjih?

Po mojem mnenju je ravno sedaj enkratna priložnost. Treba se bo prilagoditi in več vlagati v protipoplavne ukrepe. V Avstriji dokazujejo, da se denar, ki ga vložiš v preventivo, vsaj dvakrat povrne – z manjšo škodo. Avstrijci vlagajo letno tako 240 milijonov evrov v hudourništvo, škodnih dogodkov je sicer vedno več, a izplačilo škod ne narašča.  

V Sloveniji moramo seveda vlagati v preventivo, a potrebno bo tudi preseljevanje ogroženih objektov zaradi poplav in plazov. Sistemi zgodnjega opozarjanja na kritičnih območjih omogočajo tudi preventivne evakuacije, npr. v Koroški Beli zaradi aktivnega plazu Urbas. Pravočasno opozarjanje je nujno, bistveno pa bo treba izboljšati na področju preventive prav prostorsko načrtovanje.

Hude poplave so povzročile ogromno škode v Železnikih leta 2007. Smrtnih žrtev je bilo zgolj v tem kraju takrat približno toliko, kolikor jih je sedaj v celi Sloveniji. Letos tam tako hudo na srečo ni bilo. Je šlo za naključje, srečo, ali so Železniki dober primer protipoplavne zaščite?

V Sloveniji tako ne smemo pozabiti na potresno nevarnost, ki morda ni v naši zavesti vsak dan. Če se zgodi tako močan potres, kot se je v Sloveniji že zgodil, npr. Idrijski potres leta 1511 ali Ljubljanski potres leta 1895, bomo soočeni s precej večjim številom žrtev kot pri poplavah, dosti večja bo tudi ekonomska škoda. 

V Sloveniji tako ne smemo pozabiti na potresno nevarnost, ki morda ni v naši zavesti vsak dan. Če se zgodi tako močan potres, kot se je v Sloveniji že zgodil, npr. Idrijski potres leta 1511 ali Ljubljanski potres leta 1895, bomo soočeni s precej večjim številom žrtev kot pri poplavah, dosti večja bo tudi ekonomska škoda. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je opozarjala po potresu v Petrinji decembra 2020, da je potrebno pregledati vse potresno manj odporne stavbe in jih okrepiti ali pa porušiti tiste (predvsem javne) stavbe, ki ne zadostujejo standardom. Ljudje se velikokrat sploh ne zavedajo potresne nevarnosti, ker so močni potresi redek pojav. Težko je tudi reči, koliko ljudi sploh ve, kako ravnati v primeru potresa.*

 Foto: Arhiv Domovine