Hans Christian Andersen (4/7): »Počutil sem se, kot da bi mi ukradli dušo!«

Včasih ni bilo tako, da so se otroci zadrževali doma do tridesetega, petintridesetega leta, »hotel mama« pa je še vedno deloval brezhibno. Tako rekoč vsaka mati je komajda čakala, da se je otrok prikopal do svojega kruha, očetje pa so dogodke radi pospešili s kakšno brco ali klofuto. Mama je za Hansa Christiana sicer skrbela najbolje, kolikor je mogla, očeta pa tako in tako ni imel več. Zato je komaj čakal, da bo lahko odšel v beli svet.

Iz mesteca Odense na otoku Funen do glavnega mesta Danske je v današnjem času dobro uro vožnje. Nekdaj pa je bilo to neskončno daleč. Prometnih poti ni bilo, mostov še manj, cvenka pa komajda za vsakdanje preživetje. Pa vendar je Hansu Christianu uspel velik met. To se je zgodilo skorajda na robu pameti.

Strahovito trpljenje

Čeprav je bil fantič očitno vsestransko nadarjen, mama ni imela nobene možnosti, da bi ga poslala na šolanje v tako imenovane latinske šole, nekako primerljive današnji srednji šoli. Mama mu je svetovala: »Najboljše je, da postaneš krojač, ko pa znaš tako lepo oblačiti svoje lutke.«

A to mu ni dišalo. Poskusil je tudi kot navaden delavec v tkalnici oziroma suknarni, a je tudi tam prav na hitro obupal. Enolično delo mu ni ustrezalo.

Stanje se je potem doma še precej poslabšalo, ko se je njegova mama drugič poročila. Očim se zanj ni zanimal, bil mu je povsem odveč. Delal se je, kot da sanjavega dolgina – zrasel je namreč nenavadno hitro in visoko v višino – sploh ni v hiši.

Potem je prišlo do dramatičnega preobrata. V mestecu Odense je gostovalo Kraljevo gledališče iz Københavna in Hans Christian se je seveda noč in dan sukal okoli mestnih škricev. Osebno se je seznanil celo z nekaterimi igralci, prav prijateljsko pa se je povezal z gospodom, ki je lepil plakate in delil letake. Po svoji stari navadi si je ob tem izmislil svojo igro in jo večkrat – seveda samo zase – uprizoril na domačem dvorišču.

Ob tem je prišlo tudi njegovih velikih pet minut. Ker je gledališče potrebovalo nekaj statistov, igralcev, ki niso nič govorili, na odru pa so vendarle stali nekaj minut, se je seveda takoj znašel med njimi. Ko je stal na odrskih deskah, se mu je zazdelo, da se je pred njim odprl ves svet. Rekel si je: »To je tisto, kar si želim! Postal bom slaven igralec, pevec in plesalec!«

Ko je to povedal mami, mu je razložila, da za to poslanstvo potrebuje veliko šol. Sam pa ji je, pri svojih štirinajstih, odvrnil s prav velikimi besedami: »Vem, da je tako! Če hočeš biti slaven, moraš iti skozi strahovito trpljenje. In jaz bom šel!«

Ker je mamo močno zaskrbelo, kaj bo z njim, je odšla celo k vedeževalki. Ta ji je povedala: »Vaš sin bo velik mož. Njemu v čast bodo osvetlili ves Odense.«

Tedaj tega ni razumel nihče, pozneje pa se je res zgodilo. Vedeževalkine besede pa so mamo vendarle prepričale, da je sinu dovolila, da je lahko odšel od doma. Sam. V glavno mesto Danske. V edini svečani obleki, ki jo je imel, v birmanski.

Vedeževalkine besede so mamo vendarle prepričale, da je sinu dovolila, da je lahko odšel od doma. Sam. V glavno mesto Danske. V edini svečani obleki, ki jo je imel, v birmanski.

Kraljevo gledališče

Tako se je Hans Christian Andersen 3. septembra 1819 znašel v Københavnu. Ne da bi tam koga poznal, ne da bi imel v žepu vsaj malo cvenka, ne da bi vedel, kaj bo počel.

Meni nič, tebi nič se je napotil naravnost v Kraljevo gledališče, k igralki, katere ime je poznal z letakov in plakatov. Ko se je smukal pred njeno garderobo, mu je služkinja, misleč, da je berač, sama od sebe podarila nekaj novčičev.

Igralka oziroma plesalka je bila nad njim močno ogorčena. Hotela se ga je na hitro znebiti, on pa je začel pred njo tako glasno prepevati, plesati in deklamirati, da se je zbralo še več drugih gledališčnikov. Ko so ugotovili, da je napol nor, so si rekli, da bi bil kar primeren zanje. Vzeli so ga za neke vrste Pavliho, iz katerega so se potem vsi norčevali. Plačila pa je dobil vsaj toliko, da ni umrl od lakote. Čeprav je bil zasmehovan in ponižan do skrajnosti, je v Kraljevem gledališču nastopal več mesecev. Pozneje je zapisal:

»Tedaj sem povsem resno pomislil na smrt. Na samomor. A pri Bogu sem si hkrati izprosil milost, naj me vsaj še nekaj časa pusti pri življenju. In me je!«

Divji ptič

Na svetu je vendarle veliko dobrih ljudi. Tudi med gledališčniki so bili, pa čeprav so sami živeli iz rok v usta. Nekateri med njimi so spoznali, da se zna Hans Christian lepo izražati, da res prav prijetno deklamira in da ima čudovit pevski glas.

Zato so ga na svoje stroške poslali v mestece Slagense v latinske šole. Znova se je znašel med popolnoma tujimi ljudmi. In nadvse zoprnimi učitelji oziroma profesorji. Pozneje je o teh občutkih zapisal:

»Bil sem kot divji ptič, ki so ga zaprli v kletko. Imel sem sicer najboljšo voljo do učenja, toda blodil sem naokoli, kot da bi me vrgli v morje. Zalival me je val za valom: slovnica, geografija, matematika. Čutil sem se povsem nemočnega in bal sem se, da vsega tega ne bom mogel nikoli usvojiti.«

Olja na ogenj je prilival še glavni učitelj, rektor, ki se je iz njega kot podeželana ves čas norčeval, ga žalil in kaznoval. Ničkolikokrat je bil tepen s palico, ničkolikokrat je klečal na koruzi, ničkolikokrat je bil zaprt. Pozneje je izjavil: »Počutil sem se, kot da bi mi ukradli dušo.«

Na srečo je tedaj v sebi odkril še en dar. Da zna prenesti svoja občutja v besede, v stavke, v verze. In tako je nastala ena njegovih najbolj presunljivih pesmi z naslovom Umirajoči otrok. Ko je bila objavljena, so bili vsi prepričani, da jo je ustvaril eden tedaj najbolj priljubljenih pesnikov. Pa jo je on!

Na srečo je tedaj v sebi odkril še en dar. Da zna prenesti svoja občutja v besede, v stavke, v verze. Tako je nastala ena njegovih najbolj presunljivih pesmi z naslovom Umirajoči otrok.

Deklica z vžigalicami

Končno se je le zgodil preobrat. Sitnega rektorja je zamenjal gospod, ki je v Hansu Christianu odkril velik talent, mu ob snovanju na veliko pomagal in mu na koncu celo uredil pesniško zbirko. Ob tem je Andersen tudi uspešno maturiral.

Začel je pisati tudi krajše igre oziroma igrokaze, ki so bili gledalcem zelo všeč. V bistvu je gledališče z domačega dvorišča prenesel na vaški oder. Začel je zbirati in objavljati tudi narodno blago. Pripovedke in pravljice. Vse mu je šlo od rok, zanimanja za tako blago pa je bilo veliko. V načrtu je imel tudi izvirne pravljice. Toda ne tiste – posladkane, ampak resne, iz resničnega življenja.

Ko mu je doma umrla babica, je zasnoval eno svojih najlepših pravljic. Dal ji je naslov Deklica z vžigalicami.

Revna deklica na božični večer prodaja od hiše do hiše vžigalice, vendar povsod že praznujejo in ji nikjer ne odpro vrat. Rada bi šla domov, v topel dom, a se zaveda, da bi bili doma nanjo jezni, ker ni nič zaslužila, in bi jo verjetno spet pognali v zimo in mraz. Zato še naprej trka na vrata. Ker pa je nikjer ne sprejmejo, se usede na mrzle stopnice ter si začne prižigati vžigalico za vžigalico. V vsakem plamenčku se ji zasvetijo lepi spomini na njene najbližje. Nazadnje ji vse vžigalice poidejo, ona pa – zmrzne!

V tej pravljici mu je najlepše uspel zadnji stavek. Stavek, ko so našli mrtvo deklico. Zapisal je:

»Nihče med njimi pa ni slutil, kolikšno veselje in toplino je v zadnjih trenutkih svojega življenja doživela deklica s staro babico ...«

(D197: 52-53)