Franc Mihelič (2/12): »Glasbenik – takšnega poklica pa pri nas ni!«

Ko se je začela glasbena pot Franca Miheliča, je bilo pri nas malo dobrih ansamblov. Zato je vsak glasbenik, ki je imel nekaj več talenta, takoj opozoril nase, še posebej, če je znal – tako kot Franc – igrati na klavirsko in diatonično harmoniko, zraven pa še prav lepo prepevati. Nekateri so ga primerjali celo s tedaj eno največjih vzhajajočih zvezd – Otom Pestnerjem.

Seveda pa brez vztrajnosti, srčnosti in predvsem veliko znanja ne bi bilo nič. Franc je imel na srečo od doma delovne navade, lep vzor staršev, da je treba biti pri kakršnemkoli delu resen in vztrajen, pri glasbi pa se je treba vzorovati samo po najboljših, pri tem pa skušati poiskati svojo glasbeno pot. Nekaj je k vzponu pripomogel tudi čas, ko še ni bilo hude konkurence in je bil vsak izstopajoč talent prej opažen.

Prva harmonika

Ko je Frančev oče spoznal, da ima najmlajši sin res izjemno voljo do igranja in da je nasploh bolj glasbeno nadarjen kot sin Milan, mu je kupil harmoniko. To se je zgodilo pri Frančevih štirinajstih letih, v osmem razredu osnovne šole.

Ko ga je Franc videl prihajati s kovčkom v Sodražico, je kar poletel k njemu. Oče se je sicer hotel pošaliti, da ima samo kovček, a Franc je kovček takoj potehtal in kaj kmalu ugotovil, da je v njem 60-basna klavirska harmonika. Franc jo je zagrabil v roke in kar sredi ceste začel igrati nanjo. O, kako čudoviti zvoki so prihajali iz nje!

Tistega dne se je zgodil še en mali čudež. Ko je učiteljica videla, kako zaneseno igra Franc na novi inštrument, mu je rekla:

»No, saj vidim, da je danes zate poseben dan. Dobiti svojo harmoniko je nekaj izrednega. Zato lahko greš domov. Boš že naslednji teden nadoknadil zamujeno ...«

In tako je dobil v šoli prost dan samo zaradi nove harmonike!

Starša sta pričakovala, da se bo Franc harmonike sčasoma naveličal, a zgodilo se je prav nasprotno. Nanjo je igral prav vse proste ure, dobesedno je raziskoval, kaj vse se da iztisniti iz nje, povrhu pa si je še izmišljeval svoje melodije.

V tistem času se je zgodilo tudi to, da sta skupaj z bratom Milanom odšla k uredniku Franciju Ogrizku na Radio Ljubljana, da bi se dogovorili o nastopu Tria Mihelič, pri katerem je igral harmoniko Milan, Frančev brat. Prav tedaj so se prvič na radiu pojavili Slaki in Štirje kovači. Na žalost je Milanov Trio Mihelič posnel le nekaj posnetkov, potem so jih – zaradi premajhne kakovosti – izbrisali. Slaki in Kovači pa so nadaljevali glasbeno pot. To je Franca tako vznemirilo, da je sklenil sam zastaviti veliko resneje in globlje. A le kako naj začne?

Starša sta pričakovala, da se bo Franc harmonike sčasoma naveličal, a zgodilo se je prav nasprotno. Nanjo je igral prav vse proste ure. 

Potem je prišel Slak

Z nastopom Slakovega ansambla se je tudi v Francu nekaj premaknilo. Eno je klavirska harmonika, drugo pa je diatonična, zaigrana tako, kot jo je igral Lojze Slak! Ker je imel na strani nekaj dinarjev, je kaj kmalu sklenil, da bo svojo novo klavirsko harmoniko zamenjal za diatonično. Pri svojih štirinajstih je ta posel brezhibno izpeljal pri Zelovih, kjer so prav tako imeli diatonično harmoniko, ki si jo je želel Franc. Komajda jo je dobil v roke, že je nanjo brezhibno zaigral Slakovo Okroglo polko.

Kmalu zatem je ugotovil še nekaj izjemnega. Vsi dotedanji godci so na diatonično harmoniko igrali s štirimi prsti, s petim pa so se opirali na ohišje harmonike. Francu se je to zdelo nepotrebno oziroma je ugotovil, da se da brez težav igrati z vsemi petimi prsti.

In tako se je začelo novo obdobje v igranju na harmoniko – petprstno!

Ko je to videl oče, je presenečen obstal, rekoč:

»No, lepa stvar! Zdaj že piščanček ve več kot petelin!«

To pa ni bilo vse. Franc je ugotovil, da mora zaradi petprstnega igranja uporabiti še en pas, zato je nemudoma skočil na podstrešje in si sam naredil iz jermena dodatni pas za harmoniko. S tem je bila inovacija popolna, igranje pa veliko lažje in predvsem bogatejše – petprstno!

Slak je seveda po svoji poti veselo prodiral naprej, v Sodražici pa je neki Franc Mihelič igral na frajtonarico precej drugače kot vsi godci do tedaj.

Vsi dotedanji godci so na diatonično harmoniko igrali s štirimi prsti, s petim pa so se opirali na ohišje harmonike. Franc je ugotovil, da se da brez težav igrati z vsemi petimi prsti.

Jaz bom glasbenik!

Na sodraško šolo so prišli iz ljubljanske Metalke ter učence na koncu osnovne šole nagovarjali, da bi se zaposlili pri njih kot trgovci. Franc pa je ob tem jasno in glasno dejal:

»Jaz že ne bom trgovec, jaz bom glasbenik!«

Razložili so mu, da takega poklica v Sloveniji ni in da to ne more postati. Zato je premišljeval, da bi popravljal radijske sprejemnike. A ko sta z očetom obiskala Ljubljano, mu je eden od radiotehnikov zaupal:

»To je slab poklic. V radijskih sprejemnikih je na tone prahu. Pa ne, da bi rad vse življenje iz njih pihal in požiral prah?!«

Na koncu se je vendarle moral odločiti za poklic trgovca. Pristal je v internatu oziroma v Domu mladine v trgovini in gostinstvu na Poljanski 28 v Ljubljani. Preskok iz Sodražice v glavno mesto je bil velik, na srečo pa so bili v internatu tudi drugi na začetku enako izgubljeni in nesrečni. A Franc se je prav hitro postavil na noge – znova z glasbo. V internatu je pridobil še dva dijaka in že je nastal nov Trio Mihelič, tokrat s Francem kot harmonikarjem, in to z diatonično harmoniko.

Iz tega časa je znana anekdota, da se njegov sošolec iz Sodražice, Milan Vesel, ni hotel lotiti igranja na kontrabas. Franc pa ga je kar zaprl v fotosobo in mu ni odklenil vrat, dokler se ni vsaj malo naučil igrati na ta inštrument.

Trio Mihelič je potem nastopal tako v internatu kot tudi izven njega. Med vajeniško dobo je največ nastopal v Mali Slevici v gostilni Pri Kropcu, kjer je vedno nabral v klobuk več cvenka, kot je znašala njegova vajeniška mesečna nagrada.

Ko je prišel malce do denarja, si je kupil 120-basno klavirsko harmoniko in tako igral na obe. Poslušalci oziroma plesalci so začeli na veliko ugotavljati:

»Franc Mihelič je tak harmonikar, da igra na diatonično harmoniko, kot bi igral na klavirsko. Na klavirski pa ne igra samo Avsenikovih in Kovačičevih viž, temveč tudi veliko popevk. Res je nekaj izjemnega!«

Na silvestrovo leta 1966 je Trio Mihelič na Turjaku naredil tako »štimungo«, da so o njej govorili še tedne in tedne.

Bernarda in Franc

Nato se je zgodilo še nekaj, kar je bila velika dodana vrednost. K Francu so prišli gasilci iz Sodražice in mu ponudili 100.000 dinarjev za igranje na veselici, gasilci iz Rakitnice pa 75.000. A Franc je šel igrat na Rakitnico. To pa zato, ker je po ovinkih izvedel, da tam obstajata brat in sestra, ki prav lepo prepevata.

Res sta prišla na veselico, njun brat pa je Miheliča zaprosil, če lahko skupaj z njegovim triom zapojeta dve ali tri pesmi. Zastavili so s pesmijo Pod to goro zeleno.

Poslušalci so onemeli. Trio se je s pevcema res čudovito ujel. Pevca Bernarda in Franc Lovšin sta se kar zlila z Miheličevo glasbo. Tako se je rodil nov pristop h glasbi: instrumentalni trio z diatonično harmoniko in prekrasen družinski pevski duet. Bernarda in Franc sta namreč prepevala od malih nog naprej in zrasla v enega najlepših duetov nasploh.

Po nekajkratnih skupnih nastopih pa se je zgodilo še tisto, kar je bilo že prej zapisano v zvezdah. Franc je vprašal Bernardo, ali se lahko pri njih oglasi tudi med tednom. Bernarda je odgovorila:

»Lahko. Ata je rekel, da si videti pošten fant ...«

Tako se je začela tudi osebna romanca. Žal pa je tako glasbeno pot kot njuno romantiko prekinilo Frančevo služenje vojaškega roka …

Poslušalci so onemeli. Trio se je s pevcema res čudovito ujel. Pevca Bernarda in Franc Lovšin sta se kar zlila z Miheličevo glasbo.

(D208: 58–59)