Dragi mediji, pred volitvami nam prosim ponudite soočenje vizij, ne lova na čarovnice

''Zaplet'' z zadnjo oddajo Tarča, ki se je v maniri nekakšnega Kafkovega procesa odločila, da ravno januar 2022, štiri mesece pred volitvami, predstavlja odličen čas za obravnavo ''dosjeja'' Kangler, je odstrl velik problem na poti do praznika demokracije 24. aprila. Če slovenski mainstream mediji ne želijo, da ne bomo tudi v Sloveniji podobno kot v ZDA, govorili o nekakšnih ''ukradenih'' in ''zgoljufanih'' volitvah, bodo morali tako novinarji kot tudi vsi državljani z jasnimi zahtevami pristopiti do izvajanja naslednje predvolilne kampanje.

Veliko vprašanje torej je, ali smo v Sloveniji zmožni predvolilno kampanjo izpeljati profesionalno in tako, ki vsem udeležencem daje vsaj minimalno zagotovilo, da ne bo že v samem začetku izvedena na pristranski način.

Ogorčeni odzivi, ki so pospremili zadnjo oddajo Tarča, nam kažejo na globino težave. Televizijska sodba ''vrhovne sodnice'' Erike Žnidaršič je spominjala bolj na nekakšno retoriko ter izvedbo Dachauskih ali Nagodetovih procesov. Spornost oddaje je povečalo še dejstvo, da so na medijsko zatožno klop očitno preventivno, že po izrečenih oprostilnih sodbah, postavili priljubljenega politika iz Maribora, ki je del konkurenčnega projekta Povežimo Slovenijo in je več kot očitno trn v peti levemu političnemu valjarju.

Tukaj lahko govorimo o sami smotrnosti presoje g. Kanglerja, da se je takšne oddaje sploh udeležil, saj bi moral vedeti v kaj se potencialno spušča. To je morda res, toda ali potemtakem lahko razmišljanje razširimo na način, ali se vsi desno-sredinski politiki zavedajo v kaj se bodo spuščali, ko se bodo udeleževali televizijskih predvolilnih soočenj v mesecu aprilu?

Obstaja konkretna nevarnost, da bi mainstream medijski diktat dodobra razgrel že tako strupeno politično ozračje in bi neenakopravna ter nevsebinska obravnava političnih gostov vodila k temu, da normalnih soočenj sploh ne bo možno izvesti. To pa bi med volivci še povečalo že tako veliko nezaupanje v politični proces.

Na slovenskem imamo navsezadnje ogromno tematik, ki bodo v kampanji terjale soočenje vsebinskih argumentov, ob katerih se hitro pokaže bodisi jasnost političnih misli govornika bodisi plehko podajanje političnih puhlic ter fraz. Nekaj je namreč govoriti 'Samo ne z Janšo.', nekaj drugega pa je, če mora politični kandidat ali kandidatka podati jasen odgovor na vsebinsko vprašanje, npr. 'Kakšen je vaš načrt za ureditev zdravstva?' in to povrh vsega v predpisanem času za odgovor in brez izmotavanja ter menjave teme.

Odgovornost na novinarjih je, da pripravijo vsebinska predvolilna soočenja

In tu pridemo do vprašanja vodenja soočenj ter predstavitev kandidatov. Na novinarjih ter voditeljih bo odgovornost, da predvolilno debato usmerjajo v smer soočanja argumentov o vseh tematikah in stran od osebnih diskvalifikacij, blatenja, ter razpihovanja negativne histerije. Te bo dovolj že s strani strank ter volilnih aktivistov samih.

Na novinarjih ter voditeljih bo odgovornost, da predvolilno debato usmerjajo v smer soočanja argumentov o vseh tematikah in stran od osebnih diskvalifikacij, blatenja, ter razpihovanja negativne histerije.

Novinarji se morajo zavedati, da se Slovenija nahaja v preveč resnih časih (tako zdravstveno, mednarodnopolitično, ekonomsko, kot tudi z vidika mednarodne varnosti), da bi si lahko privoščili izgubljanje v slabo izvedenih predvolilnih soočenjih. Volitve vsaka štiri leta navsezadnje celotni državi vedno znova dajo razmislek o tem, kaj smo, kje smo in kam vsi skupaj (!) gremo. Zakaj bi iz kapric neresnih in neprofesionalnih novinarjev vse skupaj zreducirali na ravs egov ter iskanje všečkov in klikov, ki jih generirajo verbalni izpadi, kjer so politični nizkokategorniki umetno povzdignjeni na raven resnih političnih akterjev.

To je res škoda, saj imamo v tem zapletenem času na voljo veliko število tem, ki po hitrem postopku loči 'zrnje od plev': spopadanje z epidemijo, ekonomska in davčna politika, demografija, pokojninska blagajna, regionalizacija, preganjanje organiziranega kriminala, načrtovanje ključnih državnih investicij, mednarodna usmeritev slovenske države. To pa so teme, ki zahtevajo ne samo populistično, plehko kvazi-retoriko, temveč volivcem dajo možnost, da med kandidati naredijo selekcijo med tistimi, ki so sposobni voditi ter prevzemati odgovornost ter tistimi, za katere se izkaže, da so očitno stopili v prevelike čevlje.

Dejstvo je torej, da moramo iz ljubezni do slovenske demokracije, tako levi kot tudi desni in vsi tisti vmesni ter neodločeni, od medijev zahtevati, da bo predvolilna kampanja izpeljana profesionalno. Spletna omrežja, instant informiranje ter prisotnost številnih alternativnih medijev, navsezadnje vsi zagotavljajo, da bodo ljudje vsak odmik od korektne izvedbe takoj opazili, izpostavili, ter problematizirali.

Če si mainstream mediji torej želijo ohraniti ali morda nazaj pridobiti status informacijskega 'gatekeeperja', jih čaka morda največji izziv od časov prvih demokratičnih volitev ter osamosvojitve, ko je bilo morda zadnjič ter edinkrat, ko so predstavljali profesionalno avtoriteto vsem državljanom ter s svojim delovanjem to tudi potrdili.