Dr. Rosvita Pesek: “Danes se veliko dogodkov banalizira, namerno zavaja in če ljudje nimajo trdnega spomina, so lahek plen.”

Peter Merše
29
foto: Jani Ugrin

Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo se, skupaj s kolegi na portalu Iskreni, pogovarjali z dr. Rosvito Pesek, novinarko, ki je v prelomnih trenutkih od blizu spremljala dogajanje okrog razglasitve slovenske državnosti in osamosvojitve na splošno. Kasneje pa je prav iz te teme tudi doktorirala.

V prvem delu smo se pogovarjali predvsem o obdobju osamosvojitve in odnosu do teh dogodkov, v drugem delu, ki pa bo na Domovini objavljen jutri, pa smo z dolgoletno novinarko pogledali še v slovensko medijsko krajino.

Doktorirali ste iz slovenske osamosvojitve. Kaj je bilo po vašem mnenju, najbolj ključno, da je do slovenske osamosvojitve sploh prišlo?

Dejavnikov je veliko. Najprej bi izpostavila pričakovanje Slovencev, da bomo vendarle šli na svoje. Na jugu tedanje skupne države SFRJ je vedno bolj silil v ospredje nacionalizem v obliki srbskega pritiska na avtonomno pokrajino Kosovo in na koncu odprava avtonomije ter zaprtje Beogradu neposlušnih kosovskih voditeljev.

Razlike v gospodarski razvitosti države so bile enormne, v razmerju BDP 1:7 med najmanj in najbolj razvito republiko. Inflacija je bila enormna, dinar je povsem podlegel nemški marki. Pomoč za nerazvite je puščala slab priokus, tako pri prejemnikih, kot pri tistih, ki so bili do njenega »darovanja« zavezani. T. i. skupna jedra, ki bi na račun slovenskih »vsebin« ponujala več znanj in vsebin drugih narodov v slovenskih šolah, so dvignila na noge slovenske pisatelje. V 57. številki Nove revije je intelektualna elita pogumno zapisala, da bi Slovenija lahko preživela, tudi če bi »odšla na svoje«.

Memorandum srbske akademije znanosti in umetnosti je trasiral pot velikosrbski politiki.  In nenazadnje smo doma imeli izjemno politično elito, ki si je upala. Ki je zaznala valovanje naroda ter imela vizijo, moč in volilni izid, ki je omogočal, da se je v to avanturo, kot so rekli slovenski poti v neodvisnost, tudi spustila.

Omenjate sposobnost politikov, da so prepoznali potrebe tistega časa. Kako pa ste vi osebno doživljali tiste čase, ko se je že začelo nakazovati, da bo Slovenija lahko šla po poti osamosvojitve?

Časi odločanja in dokončnega odhoda na svoje so bili resnično tvegani.

Mislim, da imamo kar prave besede za takratno dogajanje – slovenska pomlad. Začela so se zbiranja, zborovanja v podporo četverici, potem zbiranje podpisov pod Majniško deklaracijo. Povsod sem dogajanje spremljala od strani. Takrat se je hlepelo po novicah, ki bi nakazovale, da gre Slovenija po svoje. Nastajale so nove politične zveze, v povojih je bila strankarska demokracija. Njene porodne krče pa sem že spremljala kot novinarska Televizije Ljubljana, sicer kot honorarka in začetnica, a vendarle.

Po prvih svobodnih volitvah sem veliko poročala iz skupščine. Seje so bile dolge in tudi nočne. Zbori pa trije. Kot novinarka sem se udeležila marsikaterega sestanka in strankarskega srečanja predvsem Demosovih strank o katerih imam zabeležbe še danes. Zaznavala sem iskreno željo, da gre Slovenija na svoje, da se uresniči večstoletni sen slovenskega naroda. Ta energija in te velike besede so bile prisotne.

Na drugi strani sem zaznala precej spotikanja in opreznosti, napadov, proceduralnih zapletov, odkritih nasprotovanj. Danes govorimo o plebiscitarni enotnosti, pozabljamo pa, da je ta enotnost nastala 16 dni pred plebiscitom in kmalu po njem tudi izginila. Pozabljamo, da so bili časi odločanja in dokončnega odhoda na svoje, resnično tvegani. Velika je bila verjetnost, da ne bo šlo tako, kot si je takratna politična elita zamislila, ali pa, da bi nas JLA zaustavila. Če bi bili tanki na ulicah in izredne razmere je vprašanje, kaj bi bilo z našim plebiscitom. Hočem reči, nič ni bilo dano samo po sebi in nič samoumevno.

Mednarodne okoliščine so nam resda šle na roko, s tem ko je razpadala Sovjetska zveza, a po drugi strani pa ni bilo države, ki bi Slovenijo in Hrvaško v prizadevanjih po samostojnosti javno podprla. Spomnite se samo razglasitve neodvisnosti. Nikogar od državnikov iz tujine ni bilo, še Tuđmana ne. Ni bil brez teže sestanek voditeljev DEMOS-a, ki ga je dr. Jože Pučnik sklical na Račjem otoku na Brdu, konec aprila 1991. Takrat je vsakega predsednika koalicije DEMOS vprašal, ali je pripravljen zastaviti svoje ime in glavo za to, da gre Slovenija na svoje in da se do 26. 6. dejansko osamosvojimo, ne glede na to, kaj vse se bo še dogajalo. Ti ključni možje v Demosu so prisegli, da se ne bodo pustili na cedilu in da se bo ta ključni nacionalni projekt izvedel. Ne glede na vse. To se mi zdijo zelo veliki koraki znotraj politične elite enega naroda.

Znate tisti, ki ste bili priča osamosvojitvi, na ustrezen način prikazovati pomen tega obdobja tudi nam, ki takrat tega nismo mogli v tej obliki doživeti?

Ne bi se spraševala, ali znamo to početi na pravilen način, ampak bi se rajši vprašala, ali sploh to počnemo? Ali tisti, ki smo imeli to izkušnjo kot starši in vzgojitelji delimo to izkušnjo z vami? Vam vsaj ob največjih državnih praznikih povemo, za kaj je šlo?

Izobraževalni sistem v naših šolah žal tega ne počne v zadostni meri. Najprej osnovnošolce in predvsem dijake nauči zgodovino vseh drugih celin, šele v četrtem letniku pa pride do Slovenije, pa še tam se običajno zgodovina konča pri Drugi svetovni vojni. Žal smo tudi po 30. letih še vedno samo starši in družina tisti, ki pretežno delimo to izkušnjo osamosvojitvenega obdobja s svojimi potomci. Sicer res bolj malo vedo. Zakaj ministri levi in desni, v vseh vladah doslej niso naredili več pri novih vsebinah, pa ne vem. Zaznavam pa velik trud posameznih učiteljev, ki z izvirnimi pedagoškimi metodami vendarle poskušajo približati ta čas novi generaciji.

Kateri dogodek iz obdobja osamosvajanja je na vas pustil res globok spomin oz. bi zanj lahko rekli, da zdaj, ko gledate nazaj, resnično odraža to obdobje?

Teh dogodkov je bilo več. Prvi tak dogodek je bila zmaga novih demokratičnih strank na prvih svobodnih volitvah. Tega sem se kot 25 letnica zelo razveselila, čeprav smo morali na volilne izide čakati štiri dni, pa še takrat ni bilo povsem jasno, kako veliko večino so nove zveze združene v Demos sploh dobile. Še pred tem smo kar pili besede Toneta Pavčka na zborovanju ZSMS na Kongresnem trgu, ki jih je sicer samo prebral, ampak prebral jih je s takim zanosom, da si jih še danes tu pa tam zavrtim;  »Podpisniki te listine,« gre za Majniško deklaracijo, »izjavljamo in sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.« Težko je opisati, kako je bilo takrat biti v tisti množici, ki je kar zarjula, ko je to slišala.

Danes govorimo o plebiscitarni enotnosti, pozabljamo pa, da je ta enotnost nastala 16 dni pred plebiscitom in kmalu po njem tudi izginila.

Potem dogajanje okrog plebiscita. Tista sreča, ki je vela na ulicah in trgih slovenskih mest in iz Cankarjevega doma 23. decembra. Nekateri so bili naravnost preroški. Verjetno nam je zelo ostal v spominu klic dr. Jožeta Pučnika,  »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« in spil na dušek tisto mislim, da celo srbsko peneče vino, ki so ga ponudili, zaradi česar je čez nekaj dni nastal celo protest slovenskih vinarjev.

Meni so zelo pri srcu na plebiscitni večer ostale besede dr. Andreja Capudra, takratnega ministra za kulturo. Ko ga je kolegica Lidija Hren drezala, če se bodo vremena Kranjcem zjasnila, ji je odgovoril, da ni vremenar. Potem pa je rekel: »Današnji dan se mi zdi kot na poroki. Rečeš da in misliš, da si opravil. Ampak ta DA bo treba potrjevati vse življenje.« To se mi zdijo najbolj globoke misli, ki jih lahko nek pesnik in minister za kulturo položi vsem nam v zgodovinski spomin na ta ključni dan, ko smo z 93,5% udeležbo in 88,5% obkrožanjem ZA odločili, da gre Slovenija na svoje.

Zame je bil zelo pretresljiv dan, ko se je zgodil incident v Pekrah, nekaj posebnega pa je bila tudi prisega Slovenske vojske. 23 dni pred osamosvojitvijo je priseglo 300 fantov in ne vem, če si lahko predstavljamo, kako pomembno dejanje je bila ta prisega. Tedaj še znotraj države SFRJ so slovenski vojaki prvič prisegli na Republiko Slovenijo, ne na cesarja, kralja ali tekovine revolucije. Zgodilo se je prvič v naši zgodovini z namenom, da opogumi ljudi in jim pokaže, da imamo silo, ki nas bo branila v primeru agresije JLA. To so bili zame veličastni dogodki.

Neizbrisen pa je bil tudi 26. junij 1991. Moja delovna naloga je bila, naj v skupščini ulovim kakšne tujce in se z njimi pogovarjam, zakaj so prišli na razglasitev državnosti. Žalost je bila ta, da ni bilo nikogar od pomembnih tujih politikov. Prišli so štirje avstrijski deželni glavarji in en italijanski. To so bili vsi tujci, ki so si takrat upali v Slovenijo. Ker torej nisem imela nobenega novinarskega dela, sem z enega okna skupščine gledala na trg in spremljala dogajanje. Še danes z nostalgijo gledam posnetek, kako se s škripajočega droga spušča stara zastava z zvezdo in kako se je z veliko hitrostjo vzpenjala in dobesedno izstrelila na drog nova slovenska zastava – ob slovenski himni in kakšen aplavz je to dejanje poželo. Kdor je to doživel, teh občutkov ne bo zlahka pozabil.  Vse to so ljudje lahko spremljali tudi po neposrednem prenosu na naši TV in mislim, da nimamo nobenega posnetka z večjim nabojem, kot je bil ta, v vsej novejši zgodovini. Vsako leto si ob bližnjih praznikih vse to še pogledam, običajno objavljamo feljtone in vse to podoživim še enkrat. Tudi to je lepota našega poklica.

Dr. Rosvita Pesek, avtorica knjižnega dela Osamosvojitvena vlada, foto: Borut Krajnc

Če se primerjamo s sosednjimi državami ali širše se zdi, da v Sloveniji ni čutiti toliko spoštovanja in ponosa na samo osamosvojitev in državo. Zakaj v Sloveniji ne znamo čutiti toliko ponosa kot drugje?

Ker so politične razlike, ki so se kasneje vzpostavile, tako globoko zarezale. In so tudi spodbujane od tistih, ki niso stali v prvih vrstah. Danes imate ljudi, ki se menda pripravljajo na vstop v politiko in ki že vnaprej napovedujejo, da se moramo osamosvojiti od osamosvojiteljev, se jim zahvaliti in jih poslati domov. Torej delo ste opravili, zdaj smo pa mi na vrsti. Tudi take izjave ne krepijo ravno odnosa do države, do naše novejše zgodovine in nenazadnje do teh ljudi, kolikor jih še po 30 letih živi med nami. Trije veliki so že odšli.

Takrat se je veliko govorilo, da bomo kot Švica in ljudje so si to zapomnili. Ampak kot je rekel g. Ivan Oman, mi smo hoteli biti Švica, pozabili pa smo »švicati«. Vsi skupaj, ne le nekateri. Danes se veliko dogodkov banalizira, namerno zavaja in če ljudje nimajo najbolj trdnega spomina, so lahek plen.

Vendarle je treba po 30 letih pod črto priznati, da smo dobili svojo državo. Pravniško je bil to čist proces kot solza, na katerega ni bila vložena niti ena tožba glede osamosvajanja. Enako velja za obrambno vojno. Slovenski teritorialci in policisti niso kršili mednarodnega vojnega prava. Več težav je bilo s procesom demokratizacije političnega življenja. Ko je padel Berlinski zid in je razpadala Sovjetska zveza so države, kot so Poljska, Češkoslovaška in Madžarska po odhodu ruskih sil le ponovno vzpostavljale svojo polno suverenost. Države so pa to že bile, niso potrebovale mednarodnega priznanja, niso na novo vzpostavljale institucij kot so narodna banka, znanstvene akademije, denar, niso na novo risale mej.  Zato so se lahko bolj osredotočile na proces demokratizacije. Ukvarjali so se s strankami, delitvijo partijskega in sindikalnega premoženja, volilnim sistemom, demokracijo samo po sebi.

Mi smo postavljali na noge državo. Mislili smo, da je dovolj, če smo šli na prve demokratične volitve, kjer smo izbirali med 18 strankami in smo opravili. Jaz se zdaj ne bi opredeljevala do vprašanja, ali je začetek 90-ih let prejšnjega stoletja sploh bil primeren čas za odpiranje vprašanja lustracije, s katero bi ljudem, ki so bili do takrat na pomembnih položajih, vsaj za nekaj let to delo onemogočili. Gotovo bi takrat morali prej razlastniniti stare stranke in omogočiti enako bazo in temelje, za nove, da bi dobili vsaj približno enakopravno tekmo med njimi. Morali bi se drugače odzvati na najbolj zloglasne prestope poslancev, ki so prenašali parlamentarno moč za sestavo vlade z desnega na levi pol, recimo prestop Cirila Pucka. Tako so se začeli pojavljati madeži na demokratizaciji, ki niso krepili občutka, da je tekma poštena, da zmagujejo najboljši. Da o volilnem sistemu, ki ni in še danes ne spodbuja direktne personifikacije volivca s poslanci, niti ne govorim.

Vsi ti dejavniki, ki niso povezani z državo, ampak z izrazito ideološkim, mestoma odkrito sovražnim političnim bojem, pa seveda odpirajo vprašanje, ali smo še na isti barki in ali smo še Demokrati.

Kakšno mesto v narodnem spominu imajo ključni akterji, ki so osamosvojili slovensko državo? Je to mesto takšno, kot bi si ga po vašem mnenju zaslužili?

Pogubno se mi zdi omalovaževanje, manipuliranje,  kriminaliziranje in napadanje ljudi, ki so takrat izpostavili za to, da je 25. junija 1991 Slovenija kot samostojna država sploh nastala.

Kakor kdo. Prepričana sem, da Slovenci nimamo težav recimo z Ivanom Omanom. On je  poosebljal zdravo kmečko pamet, ki je v slovenski politiki danes manjka. Verjamem, da se bo kot klen mož, kmet, izredno načitan in pogumen politik zapisal v naš narodni spomin.

Je po treh desetletjih od osamosvojitve čas, da bi dobili ulice, trge, spomenike poimenovane po naših osamosvojiteljih? Jih lahko v pričakujemo v prihodnje? Bi se to spodobilo?

Do pokojnih vsekakor. Ampak. Spomnite se samo žolčnega odziva, ki je doletel poimenovanje letališča na Brniku po Jožetu Pučniku. Če tega ne zmoremo opraviti dostojanstveno in skupaj, potem se je res treba vprašati, ali smo za ta dejanja že zreli.

Bo čez 10, 20, 30 let čas primernejši za izkazovanje časti slovenskim osamosvojiteljem?

Takrat bodo postali že zgodovina. Če bo zgodovinski pogled vsaj kolikor toliko pošten in bo korektno  ovrednotil njihov prispevek, bodo generacije za nami verjetno razmišljale drugače. Znali bodo presoditi, da je prav, da se spomnijo ustanoviteljev slovenske države. Mislim, da imamo v Grosuplju, Slovenski Bistrici  in Kidričevem ulice oz. ceste že poimenovane po predsedniku Demosa.

Za še žive res ni v navadi, da bi jim postavljali ulice, ampak dr. Jože Pučnik je vendarle pokojen že 18 let. Kljub temu v Ljubljani nimamo nobenega spomenika ali ulice, ki bi nosila njegovo ime, kaj šele, da bi dobil kakšno pomembnejšo ulico v središču mesta.

To je pač odraz pogledov, ki jih ima mestna oblast nanj. Če bi večina v mestnem svetu imela odnos do države in tistih, ki so jo s svojo politično močjo pomagali ustvariti, bi ravnala drugače. Pa ne, žal. Sicer odsotnost javnih znamenj ni najbolj usodna stvar. Bolj pogubno se mi zdi omalovaževanje, manipuliranje,  kriminaliziranje in napadanje ljudi, ki so takrat izpostavili za to, da je 25. junija 1991 Slovenija kot samostojna država sploh nastala. Da so danes postavljeni v položaj, da se morajo braniti.

Kaj želite državi Sloveniji, da bi doživela v naslednjih 30 letih pred nami.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

V drugem delu intervjuja pa smo si podrobneje pogledali stanje v medijih v času osamosvojitve, in primerjali tedanjo RTV z današnjo. Pogovarjali smo se tudi o politiki, razdeljenosti in še čem.

29 KOMENTARJI

  1. Lepo. Zgodovina je še živa.
    “Skupna jedra”, omenjena zgoraj, pa danes s strani EU doživlja Madžarska in Poljska. In jih bo tudi Slovenija, če bo na temo pohujševanja otrok s pogubno LGTB++ ideologijo povedala svoje.

  2. Da je govorila resnico in tako tudi mislila, bi pokazalo njeno imenovanje za direktorico RTV SLO.
    Če seveda upa kandidirati. Maničin čas je passe, prihaja Rossy !

  3. Odličen pogovor z odlično in vsega spoštovanja vredno sogovornico dr. Rosvito Pesek, profesionalno ter kritično distancirano novinarsko in zgodovinarsko spremljevalko, kronistko in komentatorko treh desetletij uveljavljanja in uresničevanja svobode, samostojnosti, neodvisnosti in demokratičnega pluralizma v RS.
    Kot avtorsko poštena in prepoznavna poročevalka in komentatorka države/javne TV Slovenija je dostojno in pošteno izkoristila profesionalni privilegij “biti zraven” v ključnih pogovorih in procesih slovenske osvoboditve in osamosvojitve. Ključne akterje in protagoniste slovenske osamosvojitve (tudi tiste “s figami v žepih”) je lahko spoznavala in prepoznavala tudi v neformalnem “zakulisju” prelomnih dogodkov in dogajanj, v položajih neformalnosti in zasebnosti brez “izdajalskih” mikrofonov, kamer, fotoaparatov.
    Vse te nenadomestljive osebne izkušnje ter znanstveno zavzet in poglobljen študij pisnih dokumentov ter najrazličnejšega drugega dokumentarnega gradiva je prizadevno in požrtvovalno preoblikovala in avtorsko izkristalizirala v nekaj poglobljenih televizijskih dokumentarnih stvaritev ter nekaj tehtnih knjižnih monografij trajne vrednosti, s katerimi je pomembno prispevala k skupnemu spominu na ključne osebnosti in dogodke iz najveličastnejšega poglavja zgodovine slovenskega osvobajanja in osamosvajanja ter iz zadnje faze svobodnega in prostovoljnega konstituiranja lastne nacionalne, demokratične in politično pluralne države RS.
    Vsekakor je treba ugotoviti, da dr. Rosvita Pesek (ob dr. Jožetu Možini) na javni/državni TV Slovenija z vso profesionalno etiko novinarske in zgodovinske stroke s svojim delom in svojimi medijskimi stvaritvami uspešno brani in uveljavlja ključne in temeljne vrednote svobode in neodvisnosti medijskega ustvarjanja, spoštovanja intelektualne različnosti v demokratičnih in pluralnih družbah ter upoštevanja civilizacijskih, kulturnih in etičnih zgodovinskih temeljev slovenske nacije in samostojne države RS.

  4. Ne mores verjeti,da danes na dan drzavnosti je RTV SLOVENIJA povabila same taksne ortodoksne komuniste,ki so bili v glavnem proti samostojni Sloveniji.In danes primer iz LEVICE in se nekateri posamezniki kot so tov. KUCAN in tov. Turk organizirali proslavo na Presernovem trgu ? Ali je to konec bivsega enopartijskega si

    • Mislim, da je tov. Turk še najbolj ortodoksen UDBOVEC, zato je tudi Ertla odlikoval, kar potrdi, da “GLIHA, vkup štriha”.
      Za Turka so tudi ostanki pobitih ljudi, po letu 1945, v jamah in breznih – DRUGORAZREDNA tema.
      Pahor se vsaj trudi biti predsednik vseh.

      Po 30 letih bi bilo res nujno, da se konča ENOPARTIJSKI sistem, za katerega se Levica še danes tako zavzema, z vsemi svojimi in tujimi – močmi.
      Pravijo, da vsak doživi svoj konec. To bi moralo držati tudi za enopartijski sistem!

      • Kraševka
        Janša, Gorenak, Kangler, Bavčar, Rupel, Zver…sami bivši komunisti! Pokojni Kramberger je rekel:”Ne bojte se komunistov, bojte se spreobrnjenih komunistov!”

      • Kraševka, mene je Türkov odgovor glede žrtev v Hudi jami pretresel. Ljudje so bili ŽIVI ZAZIDANI. Nobene Türkove empatije, nobenega zgražanja ob tako hudem zločinu. Tako vprašanje je terjalo povsem drugačen odgovor, kot pa ga je dal Türk. Osramotil se je pred vsem svetom, ne samo pred nami.

  5. Čestitke DOMOVINI, da ste izbrali najboljšo novinarko iz TRV.

    Škoda le, da je sedaj na TV ekranih premalokdaj vidimo. Na TV največkrat gledamo le Šetinčevo, Sekum Konde, Starič, Eriko, Berganta…..
    Šetinčeva je pripravila osamosvojitveno oddajo in imela je 4 Leve sogovornike in samo Peterleta, za protiutež. Čeprav se je Peterle dobro odrezal, pa je Šetinčeva oddajo (prav koruptivno izkoristila Levici v prid) uporabila le tako, da je lahko MAZALA Janšo in njegovo vlado.

    Spoštovana Rosvita, pa vedno vodi profesionalno, neglede s kom se pogovarja. Za kar ji lahko čestitamo!

    Tudi današnji intervju, nam lahko predstavi profesionalno novinarko, ki tako, kot pred 30 leti, tudi danes razume pomembnost – OSAMOSVOJITVE države.

    Lepo je omenila krizo, ki je takrat vladala ,v letih 1988 – 1990 , v Jugoslaviji, ko je imela ogromno inflacijo – % je bil dvoštevilčni in vsak mesec se je skoraj podvojil. Prihranek plače, je v par mesecih izgubil vso vrednost. Zato je bilo nujno menjavati dinarje v tujo valuto, sicer si bil “nag in bos”.
    Primankovalo je veliko blaga v trgovinah in smo to reševali z nakupi v Italiji in Avstriji. Srbi so vse ostale narode gledali z viška. Tudi če so Srbi živeli pri nas desetletja. smo se mi morali trudi v pogovoru v njihovem jeziki. Prav poniževalno je bilo. Ljubljana pa, odkar županuje Jankovič, je spet postala “Jugoslavija v malem”.

    Nekateri pa nas hočejo prepričati, kako je bilo v Jugi vse oh in sploh.

    Kdor ima čist spomin, ve, da smo po osamosvojitvi Slovenci veliko na boljšem.

    Levoici osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija. Zato pa, vsakokrat, ko nastopi Desna vlada – vzniknejo USTAJNIKI, ki jih ščuvajo tisti politiki in “profesorji”, ki so vedno živeli od PRIVILEGIJEV Komunizma.
    In ti profesorji, alla A.Novak, ščuvajo študente in jih vlečejo na ceste. Tudi danes bo tako na “Prešercu”.

    Tako, kot je na Slovenijo in dvig SLOVENSKE ZASTAVE, ponosno gledala Rosvita, mislim, da ta njen občitek VELIČASTVA, z njo deli tudi tiha večina Slovencev.
    Tudi danes zvečer bomo ponosni in zadovoljni gledali DRŽAVNO PROSLAVO.

    Rosvita hvala, za vse vaše dobro opravljeno delo novinarke v vseh 30 letih naše samostojnosti!

  6. Ker sem sam bil zelo blizu dogajanj, vem, da je treba vse vodilne osamosvojitelje SPOSTOVATI, tudi ce danes naredijo kaj narobe! Hvala vsem za pogum, tistim prijateljem in njihovim druzinam, ki so dali zivljenja pa vecna slava in hvala.

  7. Čeprav so bili tisti dnevi leta 91 nevarni, so bili lepi. In čeprav nas je bilo veliko, ki smo verjeli v ustanovitev naše države Republike Slovenije, je bilo kar nekaj sodelavcev na RTV, ki niso verjeli in so (meni) s posmehom oponesli naivnost. Danes je 30 let, celih 30 let!!! V službo sem kmalu po izidu prinesel 57. številko Nove revije. Neki sodelavec je rekel, da me bodo zaprli, ko je videl to številko, ki je pomenila teoretično platformo nove države. 30 let!!!
    Slovenija, še na mnoga leta!
    In še nekaj. Tista zadnja leta 80. let je bilo nekaj katoliških duhovnikov, pri katerih so se zbirali bodoči voditelji nove države in snovali novo, demokratično državo. V eni zadnjih številk Družine pa so opisane aktivnosti in zasluge pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja za ustanovitev naše republike. Brez teh ljudi bi težko prišli do naše države!

  8. nejo
    Kaj je kler naredil za ustanovitev SR Slovenije leta 1945 in za potrditev ustave iz leta 1974, ki republikam v okviru Jugoslavije daje pravico do samoodločbe????? Ti ljudje s Šuštarjem so bili samo glasni takrat, ko so lahko bili glasni! Stvari so bile nastavljene, uresničile so se pa lahko v trenutku s časom! Leta 1981-85 sigurno ne, kasneje pa vedno bolj!

    • Kler resda ni naredil nič za ustanovitev LR Slovenije v sestavu takrat še FDJ. Še vrsto let je trajalo. da je Slovenija dobila prilastek socialistična – SRS, Jugoslavija pa SFRJ. Vendar je že na začetku vojne prav politično aktiven duhovnik dr Erlich (kljub nemškemu priimku zaveden slovenski Korošec, po plebiscitul 1920 prisiljen oditi iz avstrijske Koroške) pisal o slovenski državi. Že pred nemškim napadom na SZ so v novonastali Nezavisni Hrvatski besneli zelo krvavi in množični mednacionalni spopadi med Hrvati in muslimani na eni in Srbi na drugi strani. Tudi na Kosovem so Albanci pod pokroviteljstvom Italije krvavo terorizirali Srbe. Tedaj je izgledalo, da se po tako hudem prelivanju krvi Jugoslavija sploh ne bo obnovila, kljub temu da os razgledani ljudje utemeljeno pričakovali da bodo na koncu sile Osi le poražene. Brez Tita in širokega partizanskeg gibanja, bi se svetovna vojna vojna enako končala, vendar se Jugoslavija ne bi ob oziroma ponovila. Komunisti so bili med aprilom in junijem 1941 še pasivni, samo propagandno so napadali vse imperialiste, predvsem pa “domačo gospodo” in čakali primeren trenutek, ki je nastopil z nemškim napadom na SZ junija 1941. Že avgusta 1941 so komunisti izvedli atentat na upokojenega generala Rupnika in od Italijanov prisilno upokojenega načelnika ljubljanske policije Hacina. Nobeden od njiju dotlej ni ničesar naredil proti OF, ubiti so ju hoteli ker so predpostavljali da bosta nasprotovala OF. Erlich je kmalu prepoznal komunistično bistvo OF in spomladi 1942 v poslanici italijanskemu visokemu komisarju kritiziral pasivni odnos Italijanov do umorov, ki jih je skoraj nemoteno izvajal VOS po Lj ter predlagal uvedbo samozaščitnih slovenskih straž. Kmalu zatem so komunisti ubili tudi Erlicha velikega Slovenca, ki je med prvimi deloval za pravo in resnično samostojno slovensko državo.

  9. Pogledal in vidim, da se resnica ne sme povedati v javnosti, pa četudi je proklamirana v nekem mediju, ki se mu reče DOMOVINA je.
    DOMOVINE ni, ko imamo na levi in desni strani kriterij drugorazrednih državljanov.
    Gre za malo opombo o barabiji prekarcev ki ne želijo in nočejo plačevati davka kot se za normalnega državljana spodobi.
    In to je tudi intevjuvanka. Pa če želite brisati še enkrat pa dajte. bomo vsaj vedeli da se je treba iz države delati norca.
    Ker je bila izrečena resnica, in ker ni prav, da se o resnici govori, zato je prav da častimo novinarje z s.p., ki ne plačujejo davka, in preklinjamo podjetnike, ki polnijo državno blagajno.
    Urednik ve za kaj gre ostali, ki berete pa se zamislite!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime