Dr. Rosvita Pesek: Odsotnost moralnih in političnih avtoritet vidim kot temeljni primanjkljaj naše skupnosti (2. del)

V prvem delu intervjuja z dr. Rosvito Pesek, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o prelomnih dogodkih slovenske zgodovine, katerih obletnico praznujemo te dni. V drugem delu pa smo se dotaknili predvsem vloge medijev in splošnega dojemanja družbe in države.

Več kot 30 let ste že v medijskem poslu. Kako danes doživljate položaj medijev v Sloveniji? Kako utemeljeni so očitki v zadnjem času o kratenju medijske svobode?

Imamo zelo razvejano in bogato medijsko krajino, vendar lastniško zelo nepregledno, da ne rečem z že ustvarjenimi monopoli 2, 3 igralcev. Imamo pa že nekaj časa vroče dogajanje okoli STA, ki je nastala le nekaj dni pred nastankom naše države leta 1991, zato da bi v svet ponesla novice o Sloveniji in nadomestila jugoslovanski Tanjug. To funkcijo slovenske medijske agencije je STA vseskozi opravljala za domačo in tujo javnost in nobeni očitki na račun njenega poslovanja obstoja STA ne bi smeli zamajati.

Kakšno je bilo vzdušje na RTV Slovenija pred 30 leti, ko ste začenjali delo v tej medijski hiši in kakšno je danes? Kaj se je v teh 30 letih spremenilo?

V medijih in tudi na RTV Slovenija se je veliko spremenilo. Klasičen vonj po pravkar natisnjenem papirju so zamenjali spletni mediji, blogi, družabna omrežja, ki mladi generaciji že skoraj povsem zadostujejo, da se nahrani z novicami. Generacije, ki prihajajo, splošno gledano, slabo berejo in malo gledajo televizijo. Tiskanih medijev praktično nič, sploh tistih bolj zahtevnih. In ja, seveda, veliko se je spremenilo tudi na televiziji. Najprej tehnologije, že nekajkrat, a predpostavljam, da me ne sprašujete o tem.

Mediji so v veliko večji meri »podpirali« plebiscit in odhod iz Jugoslavije, kakor so zdaj »podpirali« prizadevanja za premagovanje epidemije.

Novinarstvo je danes povsem drugačno kot pred 30 leti. Ob mojem vstopu v novinarstvo smo novinarji pokrivali področja, vsak je veljal za poznavalca, specialista za neko področje; skupščino, ustavna vprašanja, stranke, makro-mikroekonomijo, sodstvo, sindikate, zdravstvo, kmetijstvo ... Danes teh »specializacij« praktično ni več. Vsi delajo skoraj vse. Na škodo vsebin. Tekma s časom je silovitejša, organizacija dela pa taka, da se več ne sprašuje, kdo bi lahko kakšno temo najboljše naredil v prispevku, ampak koga ta trenutek še imamo, da bo to temo sploh pokril. In takšne kadrovske stiske, ki so rezultat stiskanja lastnikov na upravi po čim večjem dobičku, ali pri nas na RTVS v saniranju minulih izgub, se zrcalijo tudi v kakovosti medijskih vsebin. Hkrati pa strokovnost objavljenih informacij in prispevkov tudi nič več ne šteje. Vsak trot se lahko pod izmišljenim imenom z lažmi in psovkami v komentiranju prispevka spotakne ob moje delo in večina medijev še kar širi to kulturo anonimnih perverznežev. Žal.

Če me pa sprašujete po vzdušju, pa, če zelo poenostavim - takrat je šlo vse navzgor, danes pa gre navzdol. Kljub kritičnosti do oblasti, ki je v naravi medijev, je bilo takrat zaznati širšo medijsko podporo temu, kar se je dogajalo. Mediji so v veliko večji meri »podpirali« plebiscit in odhod iz Jugoslavije, kakor so zdaj »podpirali« prizadevanja za premagovanje epidemije. Če omenim recimo samo t. i. Slivnikovo četico, ki se je takrat formirala na Delu. Ali pa slovensko nacionalno televizijo, ki je s svojim poročanjem opravila pomembno vlogo v času slovenske obrambne vojne. Takrat so bili ljudje dobesedno prikovani k televizijskim sprejemnikom, kjer so gledali tiskovne konference Jelka Kacina iz Cankarjevega doma.

Takrat sem opazila tudi drugačen odnos med mediji in politiko, kot ga opazim danes. Danes skoraj ne morete zaslediti »neproblematične« novice. Vidim medije, ki gradijo na negativizmu, razdiralnosti, hujskaštvu, tudi sovraštvo do vsega, kar je, spotikanje ob vse, še tako nedolžne nerodnosti, samo za ustvarjanje vtisa, kako je pri nas vse, prav vse narobe. In graditev te podobe, teh osebnih averzij, nima nobene veze s kritičnim novinarstvom, novinarji SMO (psi) čuvaji demokracije. Ne moremo pa demokracije čuvati na tak način, da bomo mediji nastavljali ali odstavljali oblast, iskali morebitne bodoče mandatarje in jim preverjali image, zato da bodo morda lahko, ko bo glasov dovolj, prevzeli oblast. Ali pa izvajanje pritiska na poslance, ki so domnevno na »nepravi« strani s tem, da se obiskujejo njihove sorodnike ali pa išče njihove diplome.

Kaj pa ton, v katerem se poroča? Je danes še zaznati veselje in navdušenje nad samostojno državo? Na kateri točki se je to veselje nad samostojno državo izgubilo v medijih?

To je dokaj kompleksno vprašanje. Morda takrat, ko so politiko zapustili očetje samostojnosti. Takrat smo ostali brez političnih avtoritet, kot so bile Pučnik, Oman, Bučar, pa tudi brez moralnih, kot je bil nadškof Šuštar. Umanjkala je smer. Novi »hrasti« pa niso zrasli.

Vidim medije, ki gradijo na negativizmu, razdiralnosti, hujskaštvu, tudi sovraštvu do vsega, kar je.

Na te avtoritete sem gledala podobno kot na prometne znake, ki so na cesti zato, da nam pomagajo premagati pot. Občasno so se oglasili in povedali, kaj je prav in kaj ne. H komu boste danes odšli po mnenje, s katerim se bodo strinjali tako na levi kot na desni? Komu pritrjujemo, po čigavi kritiki se zamislimo nad svojimi dejanji? Odsotnost moralnih in političnih avtoritet vidim kot temeljni in usoden primanjkljaj naše skupnosti danes. Vsi narodi jih imajo. Mi pa imamo vsak svoje »zlato tele« in pri tem ostajamo.

Zdi se, da v Sloveniji danes ne želimo iskati skupne poti, ampak le točke, ki nas delijo na dva bregova. Kako to, da ne poznamo več skupne poti?

Rekla bi, da ne poznamo več olike. V parlamentu se poslanci pošiljajo sem in tja in zmerjajo s kriminalci in fašisti, ne da bi vedeli, kaj so te besede v zgodovinskem kontekstu pomenile (fašizem je imel za cilj uničiti Slovence kot narod!). Politični jezik je nedostojen in sovražen. Gospod Lojze Peterle mi je rekel, da je bilo v njegovem času vodenja osamosvojitvene vlade težko, ampak takšne nekulturne ostrine političnega boja, kot ga imamo danes, pa ni bilo. To pomeni, da smo danes, 31 let po spremembi političnega sistema, v resnici zaostrili politični boj do skrajnosti. Vse sile so usmerjene v eliminacijo politikov na drugem polu. Ni dialoga, zgolj izključevanje!

Pri vodenju Odmevov si prizadevam, da umestimo proti vrhu oddaje novice, ki so močne, dobre, povezovalne. Nedavno je bila to novica o vpisu znakovnega jezika v ustavo. To so podprli vsi poslanci. Čudi me, da nimamo praktično nobenega drugega zakonodajnega predloga, ki bi ga vsi podprli. Od kod se je vzela ta kultura, ki jo poslušam že leta – ko se sprejema recimo proračun.  Niti en predlog opozicije ni sprejet. Ni pomembno, kdo je na vladi. Preprosto ocena vsake vlade, leve ali desne je, da opozicija pri denarju nima besede. Ali res opozicija ne poda niti enega dobrega predloga? Ko se sestavlja nova vlada – ali res niti en minister iz prejšnje vlade ni bil tako strokoven, prepričljiv in tako dober in bi ga kazalo povabiti v novo in pustiti, da dokonča projekte, ki jih je zastavil? Niti eden od 17 prejšnjih ni dovolj dober za novega mandatarja?

Peterle je imel recimo tretjino ministrov iz Ne-Demosovih strank, pa so postavili temelje novi državi. Danes pa se političnemu nasprotniku odreka vsako dostojanstvo in strokovnost. Epidemija je bila izjemno močan izziv za celotno slovensko politiko, najboljša priložnost, da bi stopili skupaj in nas popeljali čez Rdeče morje. Pa ni šlo. Niso zmogli. Na vseh drugih področjih bi se lahko strankarsko borili naprej, vsak za svoj prav, pri covidu-19 pa je bila njihova edina dolžnost, da stopijo skupaj. Niso je opravili.

Kako naj starši razložimo otrokom, da je politika nekaj pomembnega za naš vsakdan, kar oblikuje našo prihodnost? Še posebej ob nivoju diskurza, ki ga politiki pogosto uporabljajo.

Otrokom je treba povedati, da politiki odločajo o veliko stvareh, ki so pomembne za naše življenje. In dokler o tem odločajo, moramo biti nanje pozorni. Jih spremljati, opazovati in si ustvarjati svoje mnenje. Vsaka štiri leta dobimo na volitvah priložnost, da se odločimo in da izberemo. To pa ni mogoče, če samo odpremo družabna omrežja zadnje tri tedne pred volitvami. Volitve so izziv tudi za nas volivce.

Brez zrelega in odgovornega državljana, ki ga politika zanima, jo spremlja ter si ob tem ustvarja mnenje in nato odgovorno obkroži, komu bo dal možnost, da v njegovem imenu ureja skupne zadeve, ni kakovostne demokracije.

Veliko kritičnih očitkov leti tudi na javno RTV; v kateri delujete. Kako kot zaposlena v tem zavodu doživljate vse te poglede in gnojnico, ki se zna zvaliti na vas prek družabnih omrežij in medijev in nenazadnje politikov?

Z družabnimi omrežji se ne obremenjujem, zame niso odsev realnosti. Glede pripomb zoper našo RTV hišo pa se strinjam, da je veliko tudi utemeljenih. Včasih pozabljamo, da dogodke spremljamo, o njih poročamo, opažam pa prizadevanja svojih kolegov, da bi jih tudi kreirali, nadzorovali in spodbujali. Ampak. O tem se bomo  morali najprej pogovoriti na TVS. Preprosto, ne želim v vašem mediju govoriti o stvareh, ki jih moramo razčistiti znotraj naše hiše. Drži pa, da se ne morem podpisati pod vse, kar nacionalna televizija producira.

Kaj pa na ulici, kakšni so odzivi ljudi, ki jih srečujete, na vaše delovanje? Vendarle ste eden vidnejših obrazov nacionalne televizije.

Rada imam ljudi, rada poklepetam. Verjetno tisti, ki me ne marajo, k meni niti ne pristopajo in me ne ogovarjajo. Veliko pa je takih, ki pristopijo, prikimajo in mi kaj rečejo. Še največkrat me pa glasno pozdravijo, četudi se ne poznamo. Oziroma jaz vem, da jih ne poznam, njim pa se zdim čisto domača, saj sem ob 22.00 pogosto v njihovi dnevni sobi.

Pandemija nam je v naša vsakdanja življenja prinesla kar nekaj dejavnikov, na katere nas nihče ni pripravil. Katera spoznanja pa bo vam osebno prineslo to obdobje?

Ko je sovražnik pred vrati, se ne sprašuješ, katero sulico boš vzel. Vzameš prvo, ki ti pride pod roke in se boriš.

Vsaka generacija ima svoje »vojne«. Sama se bom rada spominjala osamosvojitvenega obdobja, vnukom bom pripovedovala tudi o vojni za Slovenijo. Za generacije, ki so mlade zdaj, pa je minula epidemija tudi neke vrste vojna. Šlo je za bitko s sovražnikom, ki je bil bolj zapleten, kot so bili tanki Jugoslovanske ljudske armade, in niti še ne vemo, če smo ga že premagali in če bo spet udaril. Ta sovražnik je hujši, njegova prisotnost pa daljša in negotova.

Pred dnevi je gospod dr. Jerala ravno opozoril, da je trenutna precepljenost občutno prenizka, da bi se jeseni lahko uspešno uprli indijski različici, če se bo pojavila, kot se je že v Angliji, Italiji, Nemčiji. Mi se pa še kar pogovarjamo o izbiranju cepiv in da se ne bi cepili. Glejte, Hanibal ante portas. Ko je sovražnik pred vrati, se ne sprašuješ, katero sulico boš vzel. Vzameš prvo, ki ti pride pod roke in se boriš. Ali v našem primeru – in se cepiš!

Katere bi izpostavili kot temeljne vrednote slovenske osamosvojitve, ki jih je vredno gojiti, vzgajati v njih mladi rod, prenašati naprej, oživljati oz. na splošno gojiti kot vrednote v slovenski družbi?

Povezovalnost, dialoškost in selektivnost. Da znamo ločiti zrnje od plev. Da znamo ločiti pomembne in usodne cilje od vsakodnevnega drobnjakarstva. Da znamo pogledati čez. In videti tudi vse to, kar imamo. Tega pa ni malo. Upam, da je zavedanje, da je bilo vredno stopiti na pot suverene države, več kot 88,5-odstotno, kakor smo na plebiscitu obkrožili ZA.