Donald Trump in zakaj je pomembno, da ne zmaga

Kljub vsesplošnemu medijskemu norčevanju ob najavi predsedniške kandidature nepremičninskega mogotca in milijarderja Donalda Trumpa - menda naj bi bili ob razglasitvi med navzočimi tudi najeti igralci - njegova priljubljenost med ameriškimi volilci proti pričakovanjem raste.

Uvodno norčevanje političnih analitikov je hitro nadomestilo njihovo zgražanje nad Trumpovimi populističnimi izjavami ter žaljivimi komentarji. Zaenkrat prevladuje vsesplošno začudenje, da njegova priljubljenost ne pojenja, kljub temu da se ga v medijih pogosto označuje kot narcisoidnega, rasističnega in pohlepnega posameznika. Prvotno presenečenje počasi nadomešča strah, da bi utegnil takšen kandidat celo zmagati. Zakaj nas je tega strah in ali lahko človek, kot je Trump, že samo s svojo kandidaturo povzroči kaj slabega?

Trump bi naredil Ameriko ponovno veliko

Trump se je z mislijo na kandidaturo poigraval že večkrat, bolj intenzivno v letih 1987 in 2000. Tokrat se je končno odločil kandidirati, in sicer zaradi slabega gospodarskega stanja Amerike, ki ji »Kitajci, Mehičani, Japonci in drugi narodi kradejo delovna mesta«, in »nesposobnih ameriških politikov, ki svojemu narodu ne uspejo zagotoviti boljših delovnih in življenjskih pogojev.«

Po Trumpovih besedah je nastopil čas, da voditelj njegovega kova »naredi Ameriko ponovno veliko«. S temi besedami skušati nagovoriti predvsem belopolte predstavnike srednjega razreda, razočarane nad političnimi elitami, katerih tipična predstavnika sta Hillary Clinton in Jeb Bush.

Opisani del ameriškega volilnega telesa skuša prepričati, da je pravzaprav eden izmed njih, pomaga pa mu dejstvo, da po mnenju mnogih pooseblja ameriške sanje.

Opisani del ameriškega volilnega telesa skuša prepričati, da je pravzaprav eden izmed njih, pomaga pa mu dejstvo, da po mnenju mnogih pooseblja ameriške sanje.

Ko v medijih prebiramo odgovore njegovih privržencev na vprašanje, zakaj ga podpirajo, ugotovimo, da pravzaprav ne podpirajo njegove politike, pač pa vedno naletimo na odgovor, da Trump brez dlake na jeziku pove, kar si misli. Od tod povprečnega ameriškega volivca loči le še majhen korak do zaupanja, da takšen kandidat zagotovo tudi stori vse, kar obljubi.

Igra na karto nezadovoljstva in strahu

Poleg vsesplošnega ameriškega nezadovoljstva Trump izkorišča tudi strah pred negotovo in nevarno prihodnostjo, ki ga ustvarjajo grožnje s strani Islamske države (ISIS) in vedno večje število priseljencev.

Svojo politično strategijo gradi na mitu o predsedniku – odrešitelju, ki lahko dramatično izboljša življenjske pogoje svojih državljanov in jih ponovno povzdigne v velik ter ponosen narod.

Američani očitno vedno znova nasedajo širokoustnim obljubam, saj je podobno politično strategijo ubral že sedanji predsednik Obama -  spomnimo se obljub o velikanskih spremembah in navdušenih množic, ki so verjele, da se z njim podajajo na povsem novo pot.

 "Vsemogočni" Trump

Položaj postane problematičen, če kandidati za dosego svojih ciljev uporabljajo metode, ki so ne le moralno sporne temveč tudi širijo sovraštvo in nestrpnost.

 

Trump, denimo, stavi na svoje ime – blagovno znamko bombastičnosti in velikopoteznosti; vse, česar se dotakne, je »največje, najboljše«.

Trump, denimo, stavi na svoje ime – blagovno znamko bombastičnosti in velikopoteznosti; vse, česar se dotakne, je »največje, najboljše«. Obljublja, da bo svojo poslovno strategijo, s katero si je pridobil  (vmes pa nekajkrat tudi izgubil) milijarde, prenesel v politično areno.

Nedvomno je bil pri sklepanju poslov več kot uspešen, toda politiki se morajo - vsaj na reprezentativnem nivoju - zavzemati za skupno dobro. Moralnih vrednot in etičnih standardov družbe ne smejo podrediti logiki kapitala, ki »a priori« izključuje skrb za šibke člene družbe.

Ob morebitni zmagi začne tak kandidat svojo brezkompromisno logiko prenašati v vse družbene sfere in strukture, narod pa stopa na pot, ki pelje proti vojni svetovnih razsežnosti.

Ko sta pred dnevi dva ameriška državljana brutalno pretepla ter urinirala na nekega brezdomca španskega porekla, so novinarji Trumpa vprašali, kaj meni o tem. Po krajšem razmisleku je dejal, da so »njegovi privrženci strastni. Zelo strastni«.

Se lahko zanesemo na "zdravo pamet" Američanov?

Trump je glede na zadnje javnomnenjske raziskave vodilni republikanski predsedniški kandidat. Vprašanje, če lahko računamo na zdravo pamet ameriških volilcev (od katerih v teorijo o evoluciji verjame 43 % republikanskih in 67 % demokratskih privržencev,) da bodo v končnici predsedniške tekme le prepoznali politično kredibilne kandidate, v Trumpu pa »zgolj« uspešnega gospodarstvenika.