Danilo Türk izgublja podporo za generalnega sekretarja OZN. Foreign Policy: spodoben kandidat, a brez karizme in odločnosti

Uredništvo
0

Po uspehu v prvem poskusnem glasovanju znotraj Varnostnega sveta za generalnega sekretarja OZN, ko je, takoj za Portugalcem Guterresom, dobil največ glasov, se slovenski kandidat Danilo Türk v drugo ni tako dobro izkazal.

Tokrat je s sedmimi pozitivnimi glasovi, tremi nevtralnimi in petimi negativnimi pristal na četrtem mestu, za ponovnim zmagovalcem Antoniem Guterresom, nekdanjim srbskim zunanjim ministrom Vukom Jeremićem  in argentinsko zunanjo ministrico Susane Malcorra.

Se je pa danes o nekdanjem slovenskem predsedniku razpisal tudi portal Foreignpolicy.com, ki o Türku piše kot spodobnem in kompetentnem kandidatu, a hkrati človeku, ki mu za to funkcijo primanjkuje osebnostne karizme in sposobnosti sprejemanja težkih odločitev.

“Čeprav nizko rangirani kandidat izven sedeža OZN je Danilo Türk znotraj organizacije zelo dobro poznan človek,” se začenja članek v spletni izdaji ugledne revije.

Njegovi nekdanji kolegi ga označujejo za bistrega in načelnega učenjaka, ki je iz politika vzhodnoevropske prakse brez problemov presedlal na najvišji diplomatski nivo znotraj sedeža OZN.

“Zelo dobro se je znašel. Pozna veliko ljudi in veliko ljudi pozna njega. Uspeh v prvem krogu poskusnega glasovanja odraža visoko mnenje, ki ga imajo o njem znotraj organizacije.”

A številni drugi uradniki, nekdanji Türkovi tesni sodelavci, so opozorili na njegove hibe, denimo pomanjkanje voditeljskih sposobnosti ter ga opisovali kot ekstremno previdnega voditelja s precej manj karizme od glavnega tekmeca, bivšega portugalskega premiera Guterresa, ki je že dvakrat dobil največ glasov.

Zdi se mi, da je Guterres osvojil srca in glave, medtem ko je Türk osvojil zgolj glave,” je situacijo opisal eden izmed uradnikov OZN.

Danila Türka mnogi vidijo kot kompetentnega, dostopnega in spodobnega kandidata, ki pa mu primanjkuje nekaj moralne in birokratske trdnosti, potrebne za zoperstavljanje nacionalnim interesom držav članic ter obvladovanje zahtevnih bitk, ki jih vodi ta organizacija.

Spozna se na stvari. A sprašujem se, če bi zmogel stati pokončno ob pritisku moči. Mislim, da ne. Če bi postal generalni sekretar, bi to bilo le nadaljevanje tega, kar imamo sedaj,” je dodal še en neimenovan diplomat ZN, ki pri Türku prav tako pogreša voditeljske sposobnosti, podobno kot pri sedanjem generalnem sekretarju Ban Ki-Munu.

Z izlivom arogance ob odhodu iz OZN se ni proslavil

Kar nekaj grenkega priokusa med visokimi uradniki v OZN pa je Türk pustil s svojim pompoznim odhodom iz organizacije, potem ko ni napredoval na položaj, za katerega je očitno menil, da si ga zasluži, zgodbo nadaljuje Foreign Policy.

Ko mu po predčasni upokojitvi neposrednega nadrejenega leta 2005 ni uspelo zasesti njegovega mesta generalnega podsekretarja za politične zadeve, je napisal pisno odpoved, katero so mnogi njegovi kolegi in sodelavci razumeli kot izraz nestrpne arogance.

Türk je namreč zase zapisal, da “čuti, kako oddelek diha in kaj lahko pod dobrim vodstvom daje” in da se je zato čudil dolžnega dati sebe na razpolago.

“Kot veste, nisem bil izbran, čeprav verjamem, da sem bil močan kandidat. Kot vsakdo, se tudi jaz lahko motim, ampak moje prepričanje v to je trdno in s svojo vestjo ne morem sprejeti kompromisa. Zato menim, da je edina častna stvar moj odstop,” je ob slovesu pred enajstimi leti zapisal Türk

A mnogi njegovi kolegi so ocenili, da bi bilo častno požreti svoj ponos in oditi tiho, ne glede na to ali je bil najboljši kandidat ali ne. Po njihovem prepričanju je bilo pismo žaljivo do njegovega tekmeca, nigerijskega diplomata Ibrahima Gambarija, saj je namigovalo, da si to mesto zasluži manj od Türka.

“Bil je opazno razburjen,” je Türkovo razpoloženje opisal eden od njegovih kolegov v OZN. “Izkazalo se je, da se za fasado umirjene hladnokrvnosti skriva občutek za upravičenost do nečesa. Čutil je, da mu ta služba pripada.” 

Türk je novinarjem Foreighn Policy zatrdil, da takratnega ravnanja ne obžaluje. Takrat je pač ocenil, da bi lahko za OZN naredil veliko dobrega, ampak je našel izziv v profesuri in pisanju prve knjige o mednarodnem pravu v slovenskem jeziku. Ter kasneje v politiki, kjer je bil izvoljen za predsednika Republike Slovenije.

A že v pismu o odpovedi je namignil, da se zna nekega dne vrniti. “Moja izkušnja v OZN je bila fascinantna in je ne bom nikoli pozabil,” je zapisal ter dodal: “Kdo ve, nekega dne se morda vrnem v OZN, na takšen ali drugačen način.”

Članek v FP odlično povzema karakter Danila Türka

Danilo Türk kot kandidat za generalnega sekretarja OZN Sloveniji nikakor ne dela sramote, a jasno je, da mu nekatere hibe njegovega karakterja, ki smo jih Slovenci lahko dodobra spoznali ob njegovem predsedovanju naši državi, nikakor ne lajšajo dela.

Türk deluje kot izobražen, razgledan in uglajen diplomat in kot velik poznavalec mednarodnega prava in človekovih pravic vsekakor resen kandidat za najvišjo funkcijo v OZN.

A vprašanje, če si ta organizacija na čelu lahko privošči človeka s pomanjkanjem občutka za skromnost in ponižnost, ki občasno  privre na plan v obliki vzvišene nestrpne arogance, mnogokrat žaljive in ponižujoče do konkurentov ali ljudi drugačnega mišljenja in prepričanja.

Lep primer je njegov popolnoma nesprejemljiv komentar o drugorazrednosti tematike po vojni pobitih in zmetanih v Hudo jamo. In čeprav je bilo Türku verjetno za to izjavo še mnogokrat žal, si je na čelu organizacije, ki naj bi poosebljala boj za človekove pravice in spoštovanje človeškega dostojanstva, težko predstavljati človeka s takšnimi javnimi stališči.

Članek v Foreign Policy sicer izpostavlja nekatere druge Türkove hibe, saj z incidentom ob “Hudi jami” novinarji tega časopisa verjetno niso seznanjeni, a tekst dejansko povzema vse dobre in slabe strani slovenskega kandidata za to prestižno mednarodno funkcijo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime