Če lažeš, si moraš dobro zapomniti, kaj si rekel

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru, oziroma kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, da bi sogovornika prepričali, da je resnično. 

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika o laži najdemo opis, da je laž zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto.

Večinoma lažemo zato, da bi v očeh drugih izpadli boljši kot smo v resnici. Vzrok izvira iz naše primarne družine, kjer smo bili sprejeti le takrat, kadar smo bili popolni, oziroma precej blizu tega, pove zakonski in družinski terapevt Jani Jeriček.

Kadar ljudje vztrajajo pri laži in vedo, da jih je sogovornik razkrinkal, vendar kljub temu lažejo, je to zato, ker bi drugače zabili dodaten žebelj v krsto laži. Če laž priznamo, priznamo napako.

Kadar pa vztrajamo na laži, v notranjem svetu verjamemo, da se nam je zares zgodila krivica in da so vsi ti dokazi umetno ustvarjeni oziroma da se resnica še ni dokončno izkazala. Pod ta vtis tako lahko pade tudi kdo izmed zunanjih opazovalcev. Lažnivec nekako ves čas upa, da ga bo okolica razumela in mu dala priznanje.

Laž je kot šilo v žepu, prej ali slej se izda

Politiki se pri laži zanašajo na komunikacijske strategije in računajo, da bodo njihovo razlago sprejeli tisti, ki nimajo celotnega konteksta, oziroma volivci, ki politike ne spremljajo redno in je zato velika verjetnost, da jih na laži ne bodo mogli ujeti. Ljudje, ki imajo narcisistična nagnjenja, so znani po tem, da tudi v svojem notranjem svetu verjamejo, da so bodisi nedolžni, oziroma da je njihova verzija realnosti resnična. Sami lahko svojo verzijo dogodkov doživljajo kot upravičeno in jo vztrajno zagovarjajo, tudi ko obstajajo nasprotni dokazi in kljub temu, da ostali na različne načine dokažejo, da je resnica drugačna.

Veliko je politikov, ki so tako retorično vešči, imajo tako dober nastop, da lahko lažejo, brez da bi se to poznalo na njihovem obrazu, mimiki, brez da bi trenili z očesom, dodaja zakonski in družinski terapevt Jani Jeriček.

Čustva, kot je sram, občutek za neprimernost in vsi negativni občutki nas zavarujejo, da bi zlorabili dano besedo, ki je v svojem bistvu sveta stvar. Politiki, ki se toliko časa gibljejo po političnem parketu, so vpleteni v igro, ki je trda in velikokrat tudi nepravična, saj je v politični areni večino časa precej naporno in stresno, sploh za tistega politika, ki si želi biti pošten.

Zato se lahko zgodi, da prihaja do večje čustvene odmaknjenosti, kar nekoliko olajša neiskreno komunikacijo. To pomeni, da lahko govori o zelo neprimernih stvareh ali pa se zlaže in to počne na enak način, kot bi govoril o nečem povsem prijetnem, popolnoma brez odnosa, razloži Jani Jeriček.

Težava pri laganju je ravno v tem, da lahko, sicer le na kratki rok, deluje kot bližnjica. Za otroke in tudi navadne smrtnike je težko, kadar se lažejo, saj si morajo svoje laži dobro zapomniti, če jih želijo ponoviti, pove zakonski in družinski terapevt. V kolikor pa je v laž vpletenih več ljudi, tako kot v vladi, se morajo med seboj dobro dogovoriti, kako bodo komunicirali, katero laž bodo povedali ter kako jo bodo zagovarjali.

Kdor živi od laži, ga laž pokoplje

Lažnivca lahko prepoznamo po odsotnosti očesnega stika, saj nam večino časa ne zmore pogledati v oči, vendar obstaja tudi možnost, da lažnivci namenoma ohranjajo očesni stik, da bi sogovornika prepričali, da govorijo resnico. Kadar človek laže, se spremeni njegova telesna govorica, lahko se zgodi, da celo začne z nogo udarjati po tleh, viti roke, dvigati ramena, se odvračati od sogovornika ali pa se nenehno dotikati obraza. Opazimo lahko tudi pogostejše zardevanje in hitrejše mežikanje.

Lažnivec ne sme biti pozabljivec

Laganje je za možgane zelo naporno, saj si je treba dobro zapomniti, kakšna je bila laž. To je po svoje kar precejšen napor. Kdor ne laže, se mu lahkotnost pozna tudi na obrazu, saj ne čuti pritiska nahrbtnika laži.

Ko se spomin računalnika napolni do osemdeset odstotkov, začne veliko počasneje delovati, enako pa je v človeških možganih, saj ob množici laži naš 'procesor' začne mleti veliko počasneje, ker si ne zmore zapomniti vseh laži in načinov prikrivanja laži. V kolikor pa se človek drži resnice, je precej enostavno, saj pove vsakič enako, po resnici.

Zaradi naklonjenosti medijev se politiki uspavajo in ker ni nobenih posledic, ko lažejo, tudi pozabijo, kaj so lagali. Vsi ti prisluhi, ki so pred volitvami prišli na plano, so dokaz neke politične lahkotnosti. Brez sramu in brez zadržkov, kot ogledalo našega časa ter prostora, v katerem živimo.