Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom

Prekarno delo ima v naši deželi izrazito negativen prizvok. Najprej pomislimo na ubogega izkoriščanega delavca, ki za svojega delodajalca ni toliko vreden, da bi ga ta zaposlil. Ni toliko vreden, da bi se mu zavezal za določen, kaj šele nedoločen čas.

Po najširši definiciji gre pri prekarnosti za vsako delo, ki ni zaposlitev za nedoločen čas, največkrat pa se govori o s.p.-jih ter podjemnih in honorarnih pogodbah, čeprav vsaj pri samostojnem podjetništvu v resnici ne gre za prekarno obliko dela. A pri nas je pogosto tako označeno, zato ga za potrebe tega zapisa tudi tako razumimo.

Čeprav v posamičnih primerih gotovo gre tudi za izkoriščanje, pa je vsesplošna gonja proti prekarnemu delu škodljiva, tako za gospodarstvo kot državljane. Ampak to je za našo levo politično vejo edini možen scenarij.

Ki pa je neskončno poniževalen in žaljiv do vseh sposobnih ljudi, ki ljubijo svobodo tudi na poklicnem področju in zaupajo v svoje sposobnosti. Šli so celo tako daleč, da so uzakonili prisilno zaposlitev, če inšpekcija presodi, da obstajajo elementi delovnega razmerja, čeprav je prekarec recimo sploh ne želi. 

Si je res tako težko predstavljati človeka, ki je strokovnjak na svojem področju in si želi delati v tempu, na način in za delodajalca, ki ustreza njemu? Ki mu več kot regres in 28 dni letnega dopusta pomenita osebna svoboda in odločanje o svojem delu? In ki uspe na ta način poskrbeti tako za svojo finančno stabilnost kot tudi socialno varnost? Je v Sloveniji res tako malo sposobnih posameznikov, da je potrebno takšno obliko dela zakonsko tako zelo demonizirati? 

Dokler bo tako, bomo dežela nizko kvalificirane delovne sile in deeebeeelega javnega sektorja. 

Si je res tako težko predstavljati človeka, ki je strokovnjak na svojem področju in si želi delati v tempu, na način in za delodajalca, ki ustreza njemu? 

Država, ki ne zaupa človeku

To niti ni nenavadno. Sposoben, neodvisen in razmišljujoč človek je grožnja kakršnikoli togi in neustvarjalni oblasti. Takšna oblast hoče napol infantilne ljudi, ki sicer služijo denar, da lahko plačujejo davke, a to, da bi bili neodvisni, samostojni in sposobni, ni preveč zaželeno. Vsaj ne v prevelikem odstotku. 

Država raje kot zaupanje da državljanu socialno podporo, s katero človek komaj preživi, in mu istočasno preprečuje, da bi kakorkoli poizkušal izboljšati svoj položaj izven edinega okvirja, ki mu ga je določila, se pravi redne zaposlitve. Gre za veliko podcenjevanje ljudi in predajanje sporočila, da so žrtve. 

Pri prekarnem delu v veliki večini sploh ne gre za delavce, ki bi po desetletjih zvestobe nekemu podjetju krivično pristali na cesti (ali na prekarni pogodbi). Večinoma gre za visoko izobražene mlade ljudi, v katere smo kot država vlagali veliko denarja in bi jih na začetku kariere moralo razganjati od želje po ustvarjanju, idej in iskanja priložnosti.

Je za sposobnega človeka res žalitev, če ga delodajalec potrebuje za polletni projekt, in ne za 40 let? Ali če ga potrebuje 7 ur na teden, in ne 40? Je žalitev, če dela za več delodajalcev hkrati? In če svoje delo vrednoti po rezultatih, in ne po količini časa, ki ga je za delo porabil?

Država, ki ovira podjetništvo

Država bi morala spodbujati podjetništvo. Pa ga ne, oziroma ga samo na papirju, v resnici pa ga na vsakem koraku duši z birokracijo in ovira z vedno novimi davki. Po drugi strani pa deli bogate in pogosto gospodarsko nesmiselne subvencije na področjih, kjer uspejo lobisti prave politične barve uspešno pristaviti svoj lonček. 

Namesto da bi država razmišljala o poenostavitvi zaposlovanja in odpuščanja, zmanjšala število predpisov, se množijo vedno nova pravila. Sedaj želijo nadzirati še delovni čas. Inšpekcija bo preverjala, ali nek povprečen podjetnik ustrezno beleži delovni čas, istočasno pa inšpekcija nima časa in resursov, da bi sankcionirala podjetja, ki delavcem leta ne plačujejo prispevkov. 

Država podjetništvo seveda potrebuje zaradi davkov in delovnih mest, po drugi strani pa se ga boji in bi ga rada čimbolj nadzirala. 

Prednosti samostojnega podjetništva

Kljub vsem polenom pa bi moral izobražen in sposoben človek v taki obliki dela videti več priložnosti kot pomanjkljivosti. Velika prednost je, da lahko delaš za več delodajalcev, ki jih lahko sam izbiraš. Zanje si mnogo bolj prilagodljiv in tudi cenejši kot redno zaposleni. Sam določaš količino dela, delovni čas, prosti čas in sodelavce.

Ni zanemarljivo tudi to, da se nujno osebnostno razvijaš. Prisiljen si zapustiti svojo cono udobja, se izpostaviti, si sam poiskati delo, neprimerljivo bolje spoznaš trg, razvijaš nova znanja, spoznavaš veliko novih ljudi, stalno širiš svoja obzorja … Če si kot podjetnik vsaj približno uspešen, poskrbiš tudi za svojo socialno varnost. Ko prilezeš na točko, da začneš ustvarjati dobiček, si zmagal in svobodno odločaš o svojem življenju.

Če vmes ugotoviš, da morda nisi za podjetništvo ali da bi ti zaradi osebnih okoliščin bolj ustrezala redna oblika zaposlitve, poznaš veliko delodajalcev s svojega področja, ki so bili zadovoljni s tvojim delom, in so tvoje možnosti za zaposlitev precej visoke. 

Pa še ena, zelo velika prednost prekarnega dela obstaja. In sicer, ko se na tvojem »prekarnem« delovnem mestu zrak zasmradi, lahko z lahkoto in brez kakršnihkoli ovir z danes na jutri rečeš: »Adijo!«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27