Borbenost in vztrajnost, ki se ju lahko naučimo od Primoža Rogliča

Vsak težak čas ima svoje junake. Imela jih je epidemija, imel jih je čas osamosvojitve in osamosvojitvene vojne, ki se ju v teh dneh spominjamo, in tudi sedanji trenutek jih ima. Eden izmed junakov našega časa je tudi Primož Roglič.

Vsakdo, ki je te dni spremljal Dirko po Franciji, je lahko videl vztrajnost in borbenost tega mladega moža. Na tekmi, kjer mu je lani ob velikih obetih zmaga za las ušla, je letos, ko je prav tako veljal za favorita, po spletu nesrečnih dogodkov nazadnje moral odstopiti.

Ni se izteklo, kot bi si želel. Prvič je padel že v prvi etapi. In mnogo huje v tretji. Kdor je videl Rogličev padec, je vedel, da je moral presneto boleti. Potem ko ni imel nič polomljenega, se je polepljen kot mumija vrnil na progo in se boril dalje. Iz njegovih ust ni bilo besede nerganja. »Sam sicer razmišljam pozitivno, a o sebi razmišljam nevtralno, nepristransko,« je z glavo na mestu dejal po padcu. S srcem in dušo je vse moči usmeril v svoj cilj. »Dokler sem na dirki, se bom boril,« je izjavil.



Potem ko je imel v petek res naporen dan z veliko izgubo časa, si je vseeno vzel čas, da se je vtisnil v srce mladega fanta.

https://twitter.com/EvaMarisa/status/1410987099369578497

Čeprav se po padcu ni predal, je nazadnje moral odstopiti. A verjetno bo kot po težkem padcu pred leti v Planici, tudi na tega kmalu pozabil.

Z velikim srcem, izjemno voljo, vztrajnostjo, a tudi preprostostjo se je zapisal v srca množic.

Roglič ni le velik kolesar, ampak vse bolj postaja tudi legenda. Je tisti, ki tudi v času koronakrize in političnih delitev povezuje svojo domovino. Pa tudi ljudi izven njenih meja.

Z velikim srcem, izjemno voljo, vztrajnostjo, a tudi preprostostjo se je zapisal v srca množic. Poleg tega je močan zgled. Vztraja, pa naj bo še tako težko – ali kot je pred leti napisal slovenski predsednik Pahor; merska enota za bojevitost je ena rogla.

Če je treba, zamenja tudi šport. Ne obupuje, ampak se po motu, da dokler se boriš, lahko tudi uspeš, trudi dalje. Ne pristaja na povprečnost. Vse usmerja v to, da bi bil izjemen, najboljši. To je tisto, kar ljudi majhnega naroda dela še posebej velike.

Lani so Rogliču uradno himno pripravili v Sloveniji.

https://www.youtube.com/watch?v=PD79-h6pvWw

Letos pa so mu po padcu hvalospev sestavili Nizozemci – pesem je, mimogrede, tudi promocija Slovenije.

https://www.youtube.com/watch?v=NxX-t4-Xc8g

Mož, ki že rekordnih 73 tednov kraljuje na prvem mestu lestvice Mednarodne kolesarske zveze, se bo takoj po odstopu že odločal o nastopu na olimpijskih igrah. In od njega bi se, utrujeni od epidemije, občasno pa tudi od politike, službe ali česarkoli že, lahko učili predvsem tega, da ne gre nikoli obupati. Vedno se je, ne glede na število in intenzivnost »padcev«, potrebno boriti za boljši jutri.

Naš narod ima veliko takšnih srčnih ljudi, borbenost in vztrajnost pa sta na nek način del slovenske identitete. Nenazadnje to dokazujeta tudi Pogačar in Mohorič, pa tudi drugi športni, podjetniški, kulturni ... junaki. Ob takih ljudeh se nam prihodnosti ni treba bati.