Bog na "dotik"
Nikoli nisem posebej maral telefonov na dotik, to je tistih, kjer ni nobenega gumba. Če ni gumba, če nanj ne moreš pritisniti, sploh ne veš, ali bo naprava reagirala, ali ne bo. Stalno torej v neki negotovosti.
Včasih se mi zdi, da Bog deluje podobno. Nima gumba, kamor bi pritisnil in bi On spregovoril, učinkoval, delal kot naprava, ki jo obvladujem. Boga se lahko skušam le dotakniti, evangeliji pa tudi poročajo, da se je Jezus na svetu ljudi bolj dotikal, kot pa nanje pritiskal. Če v materialnem svetu pritisk funkcionira, pri Bogu očitno ne.
Verjetno je tudi zato naše zaznavanje tega, da je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), nekaj, kar se med mnogimi pritiski tega sveta ne občuti najbolj.
Bolj malo je zaznavno, da se ravno zaradi Svetega Duha znajdemo v ljubezni treh, ki jim rečemo Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh.
Njegov dotik je drugačen od delovnega izterjevalca, zapovedi trenutnih trendov, dinamike spreminjanja ipd. Toda ravno pritisk sveta se zdi, da nam še daje občutek, da smo živi, vpeti v svet. Kaj pa »profitiram«, če prisluhnem dotiku Svetega Duha, ki je vedno navdih ljubezni?
Svet, kakor menim, mi daje materialno gotovost, družbo, spoštovanje, čast … Navdih ljubezni Svete Trojice večkrat vodi v šibkost, nemoč, spodbuja k delitvi tega kar premorem, sprejemanju drugačnosti, kljub strahu, da bo zame kaj zmanjkalo.
Ima dotik Boga potem sploh kakšno možnost, da ga na tem svetu zaznam in se po njem ravnam?
Verjetno ima, ker je ljubezen Boga do nas neizmerna. Bog, ki nas je poklical v življenje, se ne bo prav hitro vdal v to, da so njegovi otroci večkrat bolj fascinirani nad pritiski tega sveta kakor nad njegovim ljubeznivim dotikom.
Mistikinja Katarina Sienska takole opiše Njegov pogled na človeka: »Ljubeznivi Bog, čeprav si v svojem umu videl vso grešnost, ki jo bo tvoj človek storil zoper tvojo dobroto, si napravil vtis, kakor da ne vidiš, ampak si svoj pogled ustavil ob lepoti svoje ustvarjanine, v katero si se, kakor bi bil nor in pijan od ljubezni, zaljubil in iz ljubezni si jo pritegnil k sebi«.
Prava ljubezen, s katero nas ljubijo tri Božje osebe, tudi nas pripravlja, da postajamo svobodni v pričakovanjih ob svojih dotikih ljubezni: včasih je odziv, drugič spet ne, morda kdaj celo surova zavrnitev.
Takšno je doživel Eden od Treh, Jezus, pa vendar ni odnehal v naklonjenosti človeku: še vedno prihaja med nas, se nas dotika s svojo besedo, usmiljenjem, s svojim telesom.
Včasih se mi zdi, da Bog deluje podobno. Nima gumba, kamor bi pritisnil in bi On spregovoril, učinkoval, delal kot naprava, ki jo obvladujem. Boga se lahko skušam le dotakniti, evangeliji pa tudi poročajo, da se je Jezus na svetu ljudi bolj dotikal, kot pa nanje pritiskal. Če v materialnem svetu pritisk funkcionira, pri Bogu očitno ne.
Verjetno je tudi zato naše zaznavanje tega, da je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), nekaj, kar se med mnogimi pritiski tega sveta ne občuti najbolj.
V ljubezni treh
Bolj malo je zaznavno, da se ravno zaradi Svetega Duha znajdemo v ljubezni treh, ki jim rečemo Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh.
Njegov dotik je drugačen od delovnega izterjevalca, zapovedi trenutnih trendov, dinamike spreminjanja ipd. Toda ravno pritisk sveta se zdi, da nam še daje občutek, da smo živi, vpeti v svet. Kaj pa »profitiram«, če prisluhnem dotiku Svetega Duha, ki je vedno navdih ljubezni?
Svet, kakor menim, mi daje materialno gotovost, družbo, spoštovanje, čast … Navdih ljubezni Svete Trojice večkrat vodi v šibkost, nemoč, spodbuja k delitvi tega kar premorem, sprejemanju drugačnosti, kljub strahu, da bo zame kaj zmanjkalo.
Ima dotik Boga potem sploh kakšno možnost, da ga na tem svetu zaznam in se po njem ravnam?
Verjetno ima, ker je ljubezen Boga do nas neizmerna. Bog, ki nas je poklical v življenje, se ne bo prav hitro vdal v to, da so njegovi otroci večkrat bolj fascinirani nad pritiski tega sveta kakor nad njegovim ljubeznivim dotikom.
Mistikinja Katarina Sienska takole opiše Njegov pogled na človeka: »Ljubeznivi Bog, čeprav si v svojem umu videl vso grešnost, ki jo bo tvoj človek storil zoper tvojo dobroto, si napravil vtis, kakor da ne vidiš, ampak si svoj pogled ustavil ob lepoti svoje ustvarjanine, v katero si se, kakor bi bil nor in pijan od ljubezni, zaljubil in iz ljubezni si jo pritegnil k sebi«.
Prava ljubezen, s katero nas ljubijo tri Božje osebe, tudi nas pripravlja, da postajamo svobodni v pričakovanjih ob svojih dotikih ljubezni: včasih je odziv, drugič spet ne, morda kdaj celo surova zavrnitev.
Takšno je doživel Eden od Treh, Jezus, pa vendar ni odnehal v naklonjenosti človeku: še vedno prihaja med nas, se nas dotika s svojo besedo, usmiljenjem, s svojim telesom.
dr. Janez Kozinc je župnik v župniji Pišece na Bizeljskem
Zadnje objave
Sveta Bernardka Lurška – vidkinja
16. 4. 2026 ob 7:00
Dosežki slovenskih učencev na najnižji ravni doslej
16. 4. 2026 ob 6:00
Španija v vrtincu novih migracij
15. 4. 2026 ob 19:00
Prozorna povolilna servilnost osrednjih medijev
15. 4. 2026 ob 16:57
Noč pred ambulanto: v Borovnici na zdravnico čakali v dolgih vrstah
15. 4. 2026 ob 16:13
Ekskluzivno za naročnike
Dosežki slovenskih učencev na najnižji ravni doslej
16. 4. 2026 ob 6:00
Nov predsednik DZ: bitka dobljena, vojna še ne
15. 4. 2026 ob 9:00
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
APR
16
Predavanje: »Varni na spletu«
19:00 - 20:30
APR
16
Adi Smolar
19:00 - 21:00
APR
17
Tečaj za zaročence
17:00 - 13:30
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.