Bog na "dotik"

Nikoli nisem posebej maral telefonov na dotik, to je tistih, kjer ni nobenega gumba. Če ni gumba, če nanj ne moreš pritisniti, sploh ne veš, ali bo naprava reagirala, ali ne bo. Stalno torej v neki negotovosti.

Včasih se mi zdi, da Bog deluje podobno. Nima gumba, kamor bi pritisnil in bi On spregovoril, učinkoval, delal kot naprava, ki jo obvladujem. Boga se lahko skušam le dotakniti, evangeliji pa tudi poročajo, da se je Jezus na svetu ljudi bolj dotikal, kot pa nanje pritiskal. Če v materialnem svetu pritisk funkcionira, pri Bogu očitno ne.

Verjetno je tudi zato naše zaznavanje tega, da je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), nekaj, kar se med mnogimi pritiski tega sveta ne občuti najbolj.

V ljubezni treh

Bolj malo je zaznavno, da se ravno zaradi Svetega Duha znajdemo v ljubezni treh, ki jim rečemo Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh.

Njegov dotik je drugačen od delovnega izterjevalca, zapovedi trenutnih trendov, dinamike spreminjanja ipd. Toda ravno pritisk sveta se zdi, da nam še daje občutek, da smo živi, vpeti v svet. Kaj pa »profitiram«, če prisluhnem dotiku Svetega Duha, ki je vedno navdih ljubezni?

Svet, kakor menim, mi daje materialno gotovost, družbo, spoštovanje, čast … Navdih ljubezni Svete Trojice večkrat vodi v šibkost, nemoč, spodbuja k delitvi tega kar premorem, sprejemanju drugačnosti, kljub strahu, da bo zame kaj zmanjkalo.

Ima dotik Boga potem sploh kakšno možnost, da ga na tem svetu zaznam in se po njem ravnam?

Verjetno ima, ker je ljubezen Boga do nas neizmerna. Bog, ki nas je poklical v življenje, se ne bo prav hitro vdal v to, da so njegovi otroci večkrat bolj fascinirani nad pritiski tega sveta kakor nad njegovim ljubeznivim dotikom.

Mistikinja Katarina Sienska takole opiše Njegov pogled na človeka: »Ljubeznivi Bog, čeprav si v svojem umu videl vso grešnost, ki jo bo tvoj človek storil zoper tvojo dobroto, si napravil vtis, kakor da ne vidiš, ampak si svoj pogled ustavil ob lepoti svoje ustvarjanine, v katero si se, kakor bi bil nor in pijan od ljubezni, zaljubil in iz ljubezni si jo pritegnil k sebi«.

Prava ljubezen, s katero nas ljubijo tri Božje osebe, tudi nas pripravlja, da postajamo svobodni v pričakovanjih ob svojih dotikih ljubezni: včasih je odziv, drugič spet ne, morda kdaj celo surova zavrnitev.

Takšno je doživel Eden od Treh, Jezus, pa vendar ni odnehal v naklonjenosti človeku: še vedno prihaja med nas, se nas dotika s svojo besedo, usmiljenjem, s svojim telesom.