Blaž Košorok: “Projekt novega bloka nuklearke bi moral postati državni, vseslovenski medgeneracijski projekt” (2. del)

V prvem delu intervjuja z Blažem Košorokom, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o kadrovanju v energetiki, odgovornosti nadzornih svetov za kadrovske odločitve, energetski draginji, ukrepih vlade in Evropske unije na tem področju ter stabilnosti slovenskega energetskega sistema.

V drugem delu pa nekdanji državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu in pred dnevi še direktor družbe GEN osvetli pogled na vprašanje drugega bloka jedrske elektrarne Krško, zelenega prehoda, sončne energije, pa tudi, kako nevarno je, da bi se Slovenija to zimo znašla v mrku.

Bi se Slovenija lahko, v najbolj črnem scenariju, na katere se pripravljate energetiki, letošnjo zimo znašla v električnem mrku za več dni?

Ne bi govoril o mrku. Če bi se res zgodila zelo ostra in dolga zima, se lahko pojavijo določene restrikcije ali redukcije, na kar pa bomo pripravljeni. Veliko je odvisno tudi od tega, kaj bodo storila druga elektrogospodarstva okoli nas. Pomembno je, da smo dobro pripravljeni in da imamo za take primere izdelane scenarije. Predvsem za večje industrijske odjemalce kot tudi za ranljive skupine odjemalcev, kaj se denimo zgodi z njimi dopoldne in pozno popoldne, ko je poraba največja.

Tukaj velja apel vsem nam, da se začnemo malo bolj resno ukvarjati z učinkovito rabo energije. Tukaj sem lahko nekoliko kritičen do vladne uredbe o formiranju cene električne energije, saj velja za vse, ne glede na porabo, in v povprečju znaša cena 100 evrov na megavatno uro. To nas ne vzpodbuja k varčevanju. Bolj smiselno bi bilo postaviti zamejeno ceno za 70–80% povprečne porabe elektrike npr. za zadnjih 5 let posameznega odjemalca, ostalo elektriko pa bi odjemalci plačevali po tržni ceni. Vzpodbuda k varčevanju bi bila tako veliko večja.

Tisti, ki pa že zdaj varčuje, bi spet nastradal …

Da in ne. Z ukrepi za racionalno rabo energije lahko vsak od nas marsikaj stori. To bi bil že pomemben prvi ukrep. Slovenci enostavno potrebujemo nek šok, neko redukcijo, da začnemo razmišljati. Zdaj je čas, da se začnemo pripravljati. K temu nas vzpodbuja tudi Evropska unija.

Slišati je opozorila, da je nemška vlada ukrepala bistveno bolj kot druge, zaradi česar je nemška industrija v prednosti v primerjavi denimo s slovensko. Kaj lahko in kaj bi pravzaprav morala v tem primeru narediti naša oblast, da ohranimo konkurenčnost?

Nemško gospodarstvo je z našim neprimerljivo. Ta kriza z visokimi cenami energentov nas zagotovo dela vse skupaj manj konkurenčne v primerjavi z drugimi deli sveta, kot sta Kitajska in ZDA. Če se na krizo odzovemo pozno ali pa sploh ne, je naš izhodiščni položaj slabši od naših konkurentov.

Nemška vlada se je že pred časom jasno in hitro  odzvala s svežnjem preko 65 milijard evrov pomoči ter zaradi tega požela tudi marsikatero kritiko. Našo vlado v tem smislu čaka še kar nekaj dela, predvsem za gospodarstvo. To je namreč tisto, ki nam zagotavlja plače, socialno varnost in razvoj. Če ga ne bo, če začnejo podjetja odhajati v stečaje in likvidacije, bo to za nas zelo slabo. Nekaj časa vlada še ima, da zagotovi pomoč, vendar mora to storiti čim prej, ker se čas izteka. Nekaj je že bilo storjenega, a predvsem na daljši rok nas čaka še kar nekaj izzivov.

Slovenija letno proizvede 75–85 % elektrike, ki jo porabi. Ko govorimo o dnevni porabi, so ti deleži sicer občasno bistveno nižji. Bi lahko postali samooskrbni, je za sistem, kot je slovenski, to smiselno?

Samooskrba je zagotovo nek ideal. Lahko pa Slovenija postane celo država, ki bo energijo izvažala. V resnici bi morali stremeti k temu slednjemu in postaviti čim več novih proizvodnih objektov. Priložnost za to vidim v komplementarni kohabitaciji obnovljivih virov energije in jedrske energije.

Ena naravna danost pri nas je voda. Žal je bila letos hidrologija zelo slaba, kar se lahko ponovi tudi v prihodnje. Velik potencial imamo v soncu, pri čemer pa gre za nezanesljivo energijo, ki ponoči ni na voljo. V kombinaciji z nekimi hranilniki – baterijami bi to postalo sprejemljivejše, vendar pa je to še vedno zelo drago, verjamem pa, da bo tudi to nekoč postalo bolj konkurenčno. Ne gre pozabiti na vodik in seveda na jedrsko energijo. Ta kombinacija energentov je tista, za katero verjamem, da bo upoštevana pri prenovi nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN).

V resnici bi morali stremeti k temu slednjemu in postaviti čim več novih proizvodnih objektov.

Slovenija se je odločila, da leta 2033 izstopi iz premoga. Drži pa, da se premog spričo krize zaradi vojne v Ukrajini vrača kot zanesljiv energent. Upam, da se razmere čim prej normalizirajo, kar bo znova obrnilo tudi te tokove, kar pa kljub vsemu pomeni, da če do leta 2035, ko naj bi popolnoma prenehali uporabljati premog, ne zgradimo nekih večjih proizvodnih enot, se lahko znajdemo v hudih težavah.

V mislih imam predvsem projekt JEK2 – drugi blok nuklearke. Slovenija že več kot 40 let uspešno živi z jedrsko energijo, ki je varna, zanesljiva in z njo znamo delati. Imamo odlično urejen izobraževalni sistem, pri tem mislim na Institut Jožef Stefan, reaktorski center Triga. Poljska, ki nima s tem nobenih izkušenj, zdaj gradi šest nukleark in to znanje pridobiva od začetka. Madžarska, Slovaška in Češka gradijo oz. načrtujejo nove nuklearke. Mi s tem živimo in se praktično ne zavedamo, da obstaja, če ne pride do kakšne politično motivirane debate o jedrskih odpadkih.

Med večjimi potenciali omenjate sonce, za katerega pa danes še nimamo resnih načinov shranjevanja energije v večjih količinah za manj osončene mesece, kot so november, december, januar in februar, ko je te energije bistveno manj. Kje vidite potencial?

Drži, težave so z baterijami. Če bi uspeli preko poletnega časa, ko je veliko sončnih dni, energijo uskladiščiti v baterije …

Vendar kapaciteta baterij je izrazito omejena, če govorimo o sezonski porabi …

Mislim, da bo razvoj šel v tej smeri, da bo poleg sončne elektrarne nujno imeti tudi nek hranilnik –zalogovnik energije. Potem je seveda tukaj tudi vprašanje distribucijskega omrežja, če bi vsaka hiša v ulici želela imeti sončno elektrarno. Tako shranjevanje kot vlaganje v razvoj distribucijskega omrežja bo v prihodnje še potrebno nasloviti.

Kolikšen delež sončne energije si potemtakem kot družba lahko privoščimo v svojem energetskem portfelju, da se nam to izide preko celotnega leta oz. je ekonomsko upravičeno denimo imeti potem neke plinske elektrarne samo za tista dva meseca, ko ni dovolj sonca?

Trenutno imamo inštaliranih približno 300 MW sonca. Realno lahko postavimo še nekje med 1.000 in 1.500 MW. Plin je trenutno smatran kot prehodni energent. Za zanesljivost delovanja elektroenergetskega sistema je potreben nek zanesljiv proizvodni obrat, ki proizvaja t. i. pasovno energijo. Plinske turbine, ki jih imamo v Šoštanju, Trbovljah in predvsem v Brestanici, ki služijo kot neke vrste sistemske rezerve. Sam komplementarnost z obnovljivimi viri energije vidim sicer v nekem večjem proizvodnem obratu, ki bo delal 24/7, in to bo jedrska elektrarna.

Če si predstavljamo energetski portfelj v prihodnosti, po letu 2035, ko naj bi izstopili iz premoga, glede na trenutne zaveze. O kakšnem strošku govorimo v prehodu do takrat, tako kar se tiče novih proizvodnih obratov kot nadgradnje distribucijskega omrežja in vsega, kar spada zraven?

Govorimo o nekje med 10 in 15 milijardami evrov vlaganj v novi blok nuklearke in distrubucijski sistem, brez vlaganj v ostale vire obnovljivih virov energije in prenosnega sistema električne energije. Sonca in vetra je v proizvodnji energije v Sloveniji danes manj kot 5 %. Glavnina proizvodnje iz OVE je hidroenergija. Pri soncu imamo potencial za postavitev nekje od 1000 do 1500 megavatov inštalirane moči sončne energije, neizkoriščene imamo možnosti pri vetrni energiji in tudi na termalni energiji. Ne smemo pozabiti na investicijo v drugi blok jedrske elektrarne. Prvemu bloku medtem podaljšujemo življenjsko dobo do leta 2042, morda celo nekoliko dlje.

Ne smemo pozabiti na investicijo v drugi blok jedrske elektrarne. Prvemu bloku medtem podaljšujemo življenjsko dobo do leta 2042, morda celo nekoliko dlje.

Ob tem bo seveda potrebno okrepiti vlaganja v distribucijski sistem, da bo vse te nove priklope zmožen absorbirati. Nova jedrska elektrarna je nekje med 6 in 8 milijard brez stroškov financiranja, vlaganje v distribucijski sistem 3,5 do 4 milijard, pa še ostalo. V naslednjih desetih letih lahko govorimo o investicijah približno v višini 10 milijard, pod predpostavko, da se končno odločimo in sprejmemo odločitev za JEK 2.

Tudi namesto TEŠ bi verjetno morali zgraditi nuklearko, da bi pokrili izpad energije, ki ga bomo imeli zaradi odklopa tega.

TEŠ oz. lokacija v Šoštanju ima velik potencial, ker je tam veliko elektroenergetske infrastrukture. Nenazadnje pa je pod vprašanjem tudi ogrevanje celotne doline. Tukaj velik potencial vidim v malih modularnih reaktorjih, t. i. SMR-jih (small modular reactor), ki so trenutno še v razvoju, bodo pa nekateri čez tri, štiri leta že pričeli z obratovanjem. To je priložnost tudi za manjša urbana središča ali večje energetsko intenzivne porabnike energije, da se tudi tja postavi kak tak manjši proizvodni objekt.

Prihodnost, v kateri bi želeli voziti električne avtomobile, je torej v malih jedrskih reaktorjih ob večjih mestih, denimo Ljubljani, Mariboru, Velenju …

Na področju TE-TOL v Ljubljani, kjer je podobna infrastruktura kot v Šoštanju in je že vrhunsko razvit vročevodni sistem, zdaj zaključujejo novo plinsko elektrarno. Tam je vsekakor potencial, da se nekje v prihodnosti postavi takšen majhen modularni reaktor velikosti 50–70 MW inštalirane moči, in s tem počasi nadomestimo »fosilni« vir, ki je zdaj tam.

O tem bo potrebno dobro razmisliti, saj sem prepričan, da se bo razvoj teh majhnih reaktorjev v naslednjih 5–10 letih zelo pospešil. Proizvajalci temu posvečajo veliko pozornosti.

Jedrska elektrarna Krško je danes že amortizirana, kar se tiče izgradnje, zato je elektrika iz nje sorazmerno zelo poceni. Ali obstaja kakšen sklad, da bi do izteka njene življenjske dobe že financirali izgradnjo nove?

V Sloveniji so skoraj vse proizvodne enote relativno stare z izjemo TEŠ in še nekaj drugih, zato so tudi proizvodni stroški elektrike zelo nizki. To je v tem trenutku prednost, ki pa se ne pozna na naših položnicah. Čeprav proizvajamo elektriko po povprečno nekje 50 evrov na megavatno uro, jo kupujemo po 200, 300, tudi 400, ker je tržna dobrina in se prodaja na trgu. Tako pač je.

V Sloveniji obstaja sklad za razgradnjo nuklearne elektrarne in od vsake proizvedene megavatne ure se določen delež plača v ta sklad. Trenutno je to 12 evrov po megavatni uri proizvedene električne energije. Ta denar je namenjen razgradnji obstoječe nuklearke in skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov.

Sklad za novo nuklearko pa je tudi ena izmed idej, kako postaviti finančno konstrukcijo financiranja nove nuklearke. Poleg tega obstaja še več možnosti. Denimo možnost izdaje obveznic. Slovenci imamo na bankah precej denarnih sredstev in bi bilo morda za razmisliti, če ne bi preko obveznic to vnovčili v ta namen. Ali pa vnaprejšnjega zakupa energije – t. i. PPA (power purchase agreementt), kar je način financiranja, ki ga poznajo v tujini. Smatram, da bi tudi s sprejemom npr. posebnega zakona o drugem bloku nuklearke pokazali, da mislimo resno s tem projektom.

Pa vendarle, obstoječo nuklearko so postavili jugoslovanski davkoplačevalci. GEN zdaj prodaja tam proizvedeno elektriko, in ko bo elektrarni potekla življenjska doba, bomo ostali brez elektrarne. Zakaj bi znova davkoplačevalci gradili elektrarno, če stane proizvodnja elektrike v NEK 50 evrov na megavatno uro, proda pa se po 200 evrov? Zakaj ne gre denimo 50 evrov od vsake megavatne ure elektrike iz nuklearke v sklad za izgradnjo nove?

Pri vsem, kar smo na GEN delali v zvezi z drugim blokom nuklearke, je bilo vprašanje primernega financiranja projekta vedno prioritetno in prisotno. Najprej je treba nemudoma začeti postopke umeščanja v prostor. To se vleče že dolgo časa in upam, da bo naslednja ekipa peljala ta projekt vsaj z enako intenzivnostjo, kot smo ga mi, čeprav se bojim, da ne bo.

GEN ne prodaja samo energije iz nuklearke, ampak tudi tisto, proizvedeno iz vode, plina, in drugih virov. Od vsake proizvedene kilovatne ure v nuklearki pa gre nekaj v sklad za razgradnjo.

Toda to je šele razgradnja te, ki jo že imamo, ne izgradnja nove, če prav razumem.

Tako je, razgradnja stare in izgradnja skladišča radioaktivnih odpadkov, ki šele nastaja in je eden od pogojev za podaljšanje obratovanja nuklearke.

Ena izmed idej je tudi, da bi šel nek delež od vsake proizvedene megavatne ure v nek finančni sklad, kjer bi se to plemenitilo za izgradnjo nove.

Proračun celotne države je običajno nekje med 10 in 15 milijard evrov. To pomeni, da bi izgradnja nuklearke pomenila sama na sebi skoraj enoletni državni proračun. Je Slovenija v stanju, da si to lahko privošči?

Državni proračun tukaj ne prispeva popolnoma nič. Država ni nujno sama pri takšni investiciji, ampak se lahko financira iz različnih virov. Ko bo objekt umeščen v prostor, je takoj naslednji korak zagotovo, lahko že vzporedno s tem, priprava strukture financiranja takšnega projekta. Tukaj pa je v igri več možnih kombinacij, od takšnega sklada, kot ga omenjate, do sodelovanja drugih držav, industrije, državljanov prek obveznic.

Pri gradnji velikih infrastrukturnih projektov Slovenci nismo ravno znani po pregovorni učinkovitosti. Spomnimo se samo na projekte, kot so Drugi tir, TEŠ 6 in podobni. Kdaj torej realno lahko pričakujemo, da bi pridobivali elektriko iz drugega bloka jedrske elektrarne?

Če bi bilo v tej državi vse normalno, bi drugi blok že stal, mi pa bi se zdaj pogovarjali o gradnji tretjega. Žal pri odgovornih ni zaznati neke velike vneme na tem področju, čeprav se ravno zdaj kaže, kako pomembno je imeti zanesljive proizvodne obrate električne energije.

Če bi bilo v tej državi vse normalno, bi drugi blok že stal, mi pa bi se zdaj pogovarjali o gradnji tretjega. Žal pri odgovornih ni zaznati neke velike vneme na tem področju, čeprav se ravno zdaj kaže, kako pomembno je imeti zanesljive proizvodne obrate električne energije.

Mislim, da bi projekt JEK 2 moral postati državni, vseslovenski medgeneracijski projekt, ki bi ga kot takega morali prepoznati tako nova ekipa v GEN-u kot strokovnjaki iz nuklearke, vlada in še kdo.

40 let je od prve sinhronizacije NEK v omrežje. Drugi blok bi lahko začel obratovati nekje okrog leta 2035 in bo deloval najmanj 60 let. To pomeni, da bodo moji in vaši vnuki deležni zanesljive in varne oskrbe z energijo iz tega vira.

Res pa je, da se nam čas, ko se tega lahko lotimo, hitro izteka, in če ne pohitimo, se utegne časovnica konkretno zamakniti. Jedrska energija namreč doživlja renesanso.

Mislim pa, da bi se moral takemu projektu posvetiti celoten državni vrh. V kabinetu predsednika vlade bi moral biti nekdo – npr. državni sekretar, ki bi skrbel za nadzor tega projekta, in med političnimi bloki bi moralo veljati soglasje, da se vsakokratna oblast zadrži in ne spreminja te ekipe, kot je sicer folklora v naši državi.

Res pa je, da se nam čas, ko se tega lahko lotimo, hitro izteka, in če ne pohitimo, se utegne časovnica konkretno zamakniti. Jedrska energija namreč doživlja renesanso. Slovaška, Češka, Madžarska, Bolgarija, Romunija, Poljska in nenazadnje tudi Nemčija znova obujajo ideje o gradnji nukleark, nekatere jih že gradijo oz. v primeru Nemčije zaenkrat odstopajo od zaprtja obstoječih. Potem so tukaj Američani, Kanadčani, Japonci, Indijci. Vsi se zavedajo, da gre za nizkoogljičen zanesljiv način proizvodnje električne energije, in gredo v to. Kar pomeni, da se utegne pojaviti vrsta naročil pri proizvajalcih. Zato se je pomembno hitro postaviti v vrsto.

Vas skrbijo napovedi referenduma na to temo?

Pri nas je v odloku o upravljanju kapitalskih naložb države, ki je bil sprejet, mislim, leta 2016 v državnem zboru, predviden posvetovalni referendum, to ni neka domislica te vlade. Ni problem, če je referendum, če je smiselno postavljeno referendumsko vprašanje.

Vprašanje naj ne bo, ali ste za gradnjo drugega bloka JEK ali ne, ampak ali ste za zeleno prihodnost in sprejemljivo ceno električne energije, ki jo takšen proizvodni obrat lahko garantira. To je ključno vprašanje. Če bomo z njim odlagali, pa se nam lahko zgodi, da postanemo prepozni.

Takšen objekt se postavlja deset let, pod pogojem, da je temu projektu namenjen fokus državne administracije. Slovenci smo sposobni to narediti, če je volja, sicer pa lahko to vlečemo v neskončnost.

Slovenci se z jedrsko energijo že ukvarjamo. Imamo Inštitut Jožef Stefan, Triga inštitut, kjer se ukvarjajo, kako bi se še dalo izkoristiti jedrsko energijo in jo približati mladim. Tudi to je namreč ključno. V drugem bloku, ko ga zgradimo, bomo potrebovali 500 zaposlenih, strokovnjakov s področja matematike, fizike, elektrotehnike, strojništva. Tudi te kadre je treba začeti pravočasno izobraževati.

Kako realna je torej letnica 2035?

Mislim, da smo Slovenci zmožni to doseči, kljub vsem težavam, ki jih ne bo malo. Ne glede na sestavo parlamenta je treba doseči soglasje. Potem je tukaj vprašanje državne pomoči, financiranje, umeščanje v prostor, izbira izvajalca.

Si predstavljate, da bi šli v javni razpis za izbiro izvajalca? Slovenska jedrska stroka mora biti prepričana, s katerim proizvajalcem bomo sodelovali. Na voljo so nekako trije, če izključimo Ruse in Kitajce – Američani, s katerimi že imamo izkušnje, Francozi in Korejci. Ko bo stroka povedala, kaj želi, je treba tega izbrati, ne pa začeti javnega razpisa, kjer se vsakdo pritoži za 100.000 evrov, kako se ne bo za 6 do 8 milijard. Te stvari je treba nasloviti čim prej.

Kako verjetno se vam zdi, da bomo dejansko izstopili iz premoga leta 2033?

Decembra lani si nihče ni mislil, da bo Rusija napadla Ukrajino ter da bodo takšne težave z dobavo in cenami zemeljskega plina. Danes cela Evropa išče, kje bi našla še kak kos premoga za proizvodnjo elektrike in ogrevanje. Nenazadnje, največja baterija – zaloga energije v Sloveniji je shranjena v obliki premoga pod Velenjem.

Za izstop iz premoga smo se odločili zaradi okolja, v katerem živimo. Se bo ta letnica zamaknila za kakšno leto? Težko rečem. Je pa ta negotovost velik problem, predvsem za Premogovnik Velenje.

Kolegi v premogovniku morajo vedeti, kdaj bodo zapirali, ker to ni tako, da leta 2033 nekdo pride in natakne ključavnico na vrata rudnika. Okoli 3.000 ljudi v Šaleški dolini je neposredno vezanih na rudnik. To je okoli 1.200 rudarjev in ostalih podpornih dejavnosti. Kam se bodo preusmerili?

Šaleška dolina je sicer zelo propulzivna in se s tem ukvarja. To naj bi naslavljal tudi zakon o postopnem zapiranju premogovnika, ki bi že moral biti sprejet, potrebovali bi še zakon o prestrukturiranju regije kot take. Priložnost je tudi v Skladu za pravičen prehod, kjer za prestrukturiranje lahko potegnemo obsežna finančna sredstva. Žal se je prestrukturiranje z ukrajinsko vojno upočasnilo, tako da se bo treba strezniti in začeti delati na tem.

Po drugi strani pa se danes rudnik sooča s pomanjkanjem rudarjev. Danes se nihče več ne odloča za ta poklic, ko pa je jasno, da se bo leta 2033 ali pa 2035 rudnik zaprl.

Če ni skrivnost, kakšni so zdaj vaši poklicni izzivi, ko niste več direktor GEN Energije?

Ostajam v energetiki, ki jo imam rad. Tekom kariere sem si pridobil toliko znanja, da ga želim nadgrajevati in predati naprej.