»Bil sem popolnoma šokiran, da so si dovolili takšen napad, ne da bi me novinar karkoli vprašal«

Župnije na Škofjeloškem so po desetih letih z geslom »Le pogum, vstani, kliče te!« znova vstopile v misijon, ki bo oziroma je že preko številnih dogodkov povezal tamkajšnje krajane. Na okrogli mizi so včeraj o vlogi kristjanov v sodobni družbi razpravljali pater Branko Cestnik, profesor in publicist Žiga Turk ter upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar.

»Ne smemo živeti v iluziji, da lahko krščanstvo in z njim zahodna civilizacija preživi kar samo od sebe. Da je to garantirano že samo zato, ker imamo Boga, Kristusa. Če vera ni javna, če nima javne podpore, je v veliki nevarnosti, da izgine. V državah, kjer te podpore ni in kjer je država sovražna do verujočih, pristane napor na posameznikih,« je zbranim uvodoma povedal Žiga Turk. Po njegovem mnenju kristjani ne bi smeli dovoliti, da je vera predstavljena kot neka zasebna stvar, »ki se jo lahko greste za zidovi cerkva in svoje hiše«. Vera ima pomembno družbeno vlogo pri oblikovanju skupnosti, je prepričan. »Zahod prihaja v situacijo, v kateri še ni bila nobena civilizacija. Ne poznamo namreč civilizacije, ki ne bi živela ob zavedanju, da obstaja nekje nekaj večjega od nje, da obstajajo pravila, zaveze, ki jih ne more vsak spremeniti ali preglasovati.«

Upokojeni beograjski nadškof Hočevar je nato opisal, kako je leta 2000 odšel v Beograd. Presenečen je bil, da mu je srbski študent – »bil je zares ortodoksno pravoslaven« – nekoč povedal, da je Katoliška Cerkev zanje heretična, medtem ko njega ne dojemajo tako, saj jih zna ceniti. »To pomeni, da najprej ne oznanjamo z besedami, marveč s tem, kar smo. Nikdar ne smemo imeti občutka manjvrednosti, ker smo kristjani. To je zame največje bogastvo. Služite gospodu z veseljem, je bilo moje škofovsko geslo. Rekel sem si, da ne grem v Srbijo z nobenim načrtom oznanjevanja, ampak grem pričevat, da ima Bog vse ljudi enako rad.«

Kot je izpostavil, ga moti dejstvo, da je v današnji družbi vse absolutno. »V resnici je samo Bog absoluten. Ker pa nimamo te vere v Boga, potem svojo absolutnost postavljamo na vse mogoče. Pomembno je, da smo pri misijonu skupaj. Da skupaj molimo, a ne zato, da ponavljamo neke fraze, marveč da se notranje vzpostavimo kot ena duša in eno srce. Če bomo slovenski kristjani tako enodušni, bomo trdni. Osebno si želim, da bi bili slovenski kristjani solidarnejši med seboj. Zdi se mi, da smo še preveč ,vrtičkarji‘. Tudi naša zgodovina nas je razdrobila, zdaj pa je nastopil čas, da se notranje povežemo.«

Nasprotnik te spoštuje, ker se nisi uklonil

Darija Jamnik, povezovalka dogodka, je povedala, da pogosto vlada prepričanje, da se v družbi ne da nič spremeniti. Kako odgovoriti na tako razmišljanje, jo je zanimalo. Pater Branko Cestnik je poudaril: »Ne smeš se umakniti in pobegniti, ampak pogledati nasprotniku v oči.« Opozoril je na primer, ki se mu je pripetil letos februarja, ko je na omrežju X naštel štiri faze feminizma, o čemer smo že pisali. »Takrat sem postal tretja novica dneva v najbolj gledanem terminu na najbolj gledani televiziji. Varuh človekovih pravic je v zvezi z menoj dejal, da so besede nevarnejše kot orožje. Torej, da sem jaz nevarnejši kot nekdo, ki pride sem s puško. Bil sem popolnoma šokiran, da so si dovolili takšen napad, ne da bi me novinar karkoli vprašal. Nisem se umaknil, ampak sem na omrežju X udarjal z vsemi topovi nazaj. Potem vidiš, da te začne nasprotnik spoštovati, ker se nisi uklonil.«

Cestnik je spomnil tudi na štiri vrline: modrost, pogum, pravičnost in zmernost. »Arisotel je zapisal, da je pogum na prvem mestu. Ne pomaga ti modrost, če si tega ne upaš povedati na glas. Ne pomaga ti pravičnost, če nimaš korajže, da bi jo uveljavil. Ljudje so danes popolnoma brez poguma. Še več, sploh se ne zavedajo, da imajo pravico oglasiti se in zaščititi svoje versko stališče.« Prvi korak je ozaveščanje, da obstaja pritisk na kristjane tudi v demokratičnih družbah, je bil jasen.

Moč je v osebni veri, ki je nujno tudi občestvena

Kako smo se lahko znašli v situaciji, da je bila vera nekoč trdnejša, kot je danes, čeprav jo je preganjal komunizem, je nato zanimalo enega izmed udeležencev. Žiga Turk je povedal, da so imeli ljudje takrat jasnega nasprotnika, vera pa je predstavljala način odpora. Danes je napad na vero dobil drugačno obliko. »Družbeno okolje je ostalo enako napredno, liberalno, prebujensko, enako sovražno do vere, le na bolj prefinjen način. Kar se je prej dogajalo s trdimi prijemi, se danes dogaja z mehkimi. Proti tem pa se je precej težje boriti.«

Nadškof Hočevar pa je navedel, da mora biti vera osebna. »To pomeni, da se moram jaz kot posameznik iz osebnih razlogov, še posebej pa zaradi moje notranje komunikacije z Bogom, odločiti za vero. Zlasti na Zahodu smo pozabljali na resnično globoko vero in komunikacijo z Bogom. Mi smo vero vzeli bolj kot zunanji način življenja.« Moč je v osebni, globoki veri, ki pa mora biti nujno tudi občestvena, je povedal. »Preprosto ne moremo živeti brez odnosa, ker vera je odnos. Globino odnosa dobim v odnosu do Boga, kar pa želim potem udejanjiti v odnosu do bližnjih.«

Zaradi epidemije smo žrtvovali velika bogoslužja

Dotaknili so se še koronakrize, zaradi katere so bile v Sloveniji cerkve dolgo časa povsem zaprte. »Slovenska Cerkev je takrat pokazala visoko stopnjo civilne zavesti, bila je vzor, kako se držati pravil. Sprejela je neko držo lojalnosti, morda prevelike,« je bil oster Cestnik. Kot je pojasnil v nadaljevanju, je tedaj govoril z župnikom iz Bergama, ki mu je povedal, da so imeli cerkve tudi v času najhujše krize odprte. »Maš res niso imeli, ampak ljudje, ki so šli po opravkih, v lekarno, pekarno itn., so lahko za kratek čas zavili tudi v cerkev in molili – seveda pod določenimi pravili. Mi smo zaprli cerkve in žrtvovali velika bogoslužja. Otroke pa pri verouku učimo, da je greh, če za božič ne greš k maši in če se ne spoveš. Zdaj so videli, da za božič in veliko noč niso bili pri maši, a se nebo ni ,sesulo‘ na njihovo glavo.«

Medtem pa je Turk izpostavil, da je bila epidemija lahko za mnoge, ki niso imeli osebne vere in so hodili v cerkev iz navade, le izgovor, da so s tem prenehali.

Sadovi so vidni šele pozneje

Za konec so se ustavili pri vprašanju, kako vero prenesti na otroke. Znano je namreč, da veliko mladih po prejemu zakramenta svete birme preneha hoditi v cerkev. Branko Cestnik je bil optimističen: »Vere ne moremo kar tako meriti. Dostikrat se sadovi vzgoje vidijo šele kasneje.« Kot meni, ni rečeno, da vsi ti mladi odhajajo za vedno. »To, kar so dobili, ostane in se prej ali slej na nek način aktivira. Moja izkušnja je, da sem jih izgubil za kakih deset let, dokler niso svojega otroka prinesli h krstu in verouku, tako da so se ponovno vključevali v župnijsko življenje. Moj trud ni bil zaman, čeprav se mi je takrat tako zdelo.«

Nadškof Hočevar je dodal, da se morajo birmanci že pred prejemom zakramenta vključiti v občestvo. »Vsakdo mora imeti neko mesto. Mora čutiti, da je pomemben in da brez njega občestvo ne bo funkcioniralo. Mislim, da za vse še nismo našli mesta v Cerkvi,« je priznal in sklenil: »Bolj je pomembno, da kristjani postanemo kvas in sol zemlje, kakor pa da bi težili k temu, da bi vsi hodili v cerkev. To nas ne bo rešilo. Mi moramo biti v tem ,têstu‘ prava sol, pravi kvas.«