Zgražanje nad povabilom Janši na nacionalno televizijo kaže na nevarno miselnost radikalne levice

POSLUŠAJ ČLANEK
Razprava o pravici do svobode izražanja in njenem omejevanju je v času, ko se pripravlja restriktivna medijska zakonodaja na tem področju, nekoliko potisnjena v ozadje. A kako si slovenska radikalna levica, ki ima pri odločevalcih in v osrednjih medijih močno zaslombo, predstavlja preganjanje tako imenovanega "sovražnega govora", lahko vedno znova opazimo v njenem odzivanju na aktualno dogajanje. 

Ob včerajšnjem nastopu predsednika največje opozicijske stranke v oddaji Politično na nacionalni televiziji so se na družabnih omrežjih pojavili zgražajoči zapisi, katerih avtorji menijo, da Janezu Janši ne bi smeli dovoliti pred kamere RTV Slovenija. 

A to je zgolj ena od podobnih zahtev radikalne levice, ki tovrstno pravico odreka tudi zagovornikom pravice do življenja nerojenih otrok, kritikom NOB in jugoslovanskega komunizma, pa tudi političnim komentatorjem ter novinarjem desnosredinskih nazorov. 

O poskusih zapiranja medijskega prostora na javnem mediju, ki ga prisilno financiramo vsi davkoplačevalci, za ljudi s konservativnimi in desnimi stališči, smo na Domovini poročali že večkrat. Spomnimo se zgražanj celo nekaterih eminentnih novinark ob oddaji Tarča o splavu, kjer jih je zmotilo že to, da sta med zagovornike pravice do splava bili povabljeni zagovornici pravice do življenja nerojenih otrok.

Zahteve, da se določenim ljudem dostop do javnega medija onemogoči, pa smo bili priča tudi ob nekaterih oddajah in intervjujih Jožeta Možine z ljudmi, ki razmišljajo drugače od striktno levičarske ideološke linije, še posebej kar se tiče pogleda na polpreteklo zgodovino.

Tokrat izpostavljamo stališči dveh oseb, ki v slovenskem javnem prostoru ne sodita ravno med nepomembne anonimneže.

Prvi je nekdanji novinar Radia Študent, zdaj pa portala MMC RTV Slovenija, Boris Vasev, ki je znan po svojih radikalnih levičarskih stališčih tako v svojih člankih kot na Twitterju.

Ta je ob nastopu prvaka opozicije na nacionalni televiziji zapisal naslednji tvit:



Tvit je do tega trenutka dobil 8 retvitov in 45 všečkov. Pa tudi kritične komentarje, češ kako lahko odreka legitimnost zmagovalcu zadnjih državnozborskih volitev.

Žgočo razpravo pa je sprožil tudi tvit redne profesorice na Fakulteti za zdravstvo in znanstvene svetnice dr. Brigite Skela Savič, prav tako pogosto izstopajoče s svojimi radikalno levičarskimi stališči.

Njen tvit, ki ga lahko vidite v spodnjem okvirčku, je takole komentiral Žiga Turk:



Kljub temu je zapis do zdaj dobil 4 retvite in 39 všečkov, med njimi tudi odobravanje poslanke SMC, Janje Sluga.

Med kritičnimi odzivi ji je uporabnik Tadej Drmaz napisal:  "Po vaše obstaja le eno mnenje: levo, režimsko. Vsa ostala mnenja so napačna in za drugače misleče ni prostora v javnih medijih. Pričakujete, nadaljevanje totalitarizma, ki so ga vaši predhodniki vzpostavili po revoluciji 45. Vsaka podobnost z npr. mulami v IRN zgolj naključna..."

KOMENTAR: Uredništvo
Razprava je pomembna zaradi razumevanja, kako levičarji dojemajo pravico do svobode izražanja
Ob izpostavljanju zgornjih tvitov bi marsikdo morda dejal, da se je nevredno zatikati ob vsako stvar, ki se pojavi na družabnih omrežjih, saj radikalnih, nedemokratičnih, nestrpnih ... mnenj - tako levih kot desnih - ne manjka. Pa vendar je v časih, ko se preko zakonodajne poti postavlja meja med pravico do svobode izražanja na eni in sovražnim govorom na drugi strani, bolj kot na konkreten kontekst vredno opozoriti na miselnost, oziroma logiko, ki je v ozadju. Ta še zdaleč ni omejena zgolj na nekaj najradikalnejših posameznikov s skrajno levega politično-ideološkega brega, temveč, v takšni in drugačni pojavni obliki, vedno znova izbruhne na plano, ko besedo v javnem prostoru dobijo ljudje konservativnih ali pa desnih nazorov. Še posebej je odrekanje pravice do izražanja drugačnih stališč od levoliberalnih oziroma socialističnih, problematično v kontekstu pojavljanja na RTV Slovenija. V Sloveniji se zdi že kar samoumevno, da je nacionalni medij ideološko-politično nagnjen v levo, nekatere njegove izpostave, kot denimo Val 202 in spletni portal MMC RTV Slovenija pa celo, po vseh evropskih merilih, radikalno levo. Kazalec tega je tudi, da se kadri za ta uredništva brez kakšnih pomislekov črpajo iz radikalno levih medijev kot sta Mladina ali skupine znotraj Radia Študent, praktično nepredstavljivo pa denimo je, da bi na javnem mediju zaposlili koga z Demokracije ali denimo mnogo zmernejšega Reporterja. Vsega tega se je nujno treba zavedati, ko gre za razumevanje bistva razprave okrog omejevanja svobode izražanja zaradi tako imenovanega sovražnega govora. Pojavne oblike žaljivega primitivizma na nekaterih desničarskih medijih pri tem radikalnim levičarjem še kako gredo na roko pri grajenju prepričanja, da je preganjanje "sovražnega govora" nujno. Ter predvsem pri kamufliranju njihovih pravih namenov zapiranja javnega prostora vsem, ki ne razmišljajo v tirnicah edine prave, "tolerantne" in "strpne" levičarske ideologije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike