Zavezniška država nam izkaže spoštovanje, v zahvalo pa dobi klofuto

Pred dvema dnevoma so Slovenijo ob zmagi v prvi bitki s koronavirusom (o končni  zmagi še ne more govoriti nihče) preletela letala ameriških in slovenskih oboroženih sil. To je bil izraz spoštovanja in poklon vsem tistim, ki so se z virusom spopadali v prvih vrstah, predvsem zdravstvenim delavcem.

Kljub temu, da gre za žlahtno gesto, skromno zahvalo, ki so si jo omenjeni brez dvoma zaslužili in jo v največji meri toplo sprejeli, se je prelet kar nekoliko preveč pričakovano znašel v nemilosti dela slovenske politike, natančneje Levice in SD. Ta nemilost je večplastna, sporoča pa nam kar nekaj žalostnih dejstev.

V Sloveniji nočemo Slovenske vojske

Iz objav na družbenih omrežjih in tudi iz preteklih stališč obeh strank je jasno, da jih prisotnost vojske moti. Kakršnakoli prisotnost. Vidijo jo kot nekaj negativnega, zato ni zaželena niti pri opravljanju svojih nalog, ki jih narekujejo varnostne razmere na terenu, kar se je pokazalo z množičnim opozicijskim nasprotovanjem aktivaciji "spornega" 37. a člena, kaj šele, da bi v imenu države in njenih ljudi izkazala čast tistim, ki si to zaslužijo.

Vojske v Sloveniji pač ne sme biti; delati se moramo, kot da je ni, ne glede na to, da sodobna varnostna paradigma spodbuja k civilno-vojaškemu sodelovanju, s katerim se krepi varnostna ozaveščenost in posledično varnost državljanov. Del politike je Slovensko vojsko pred časom celo označeval za okupatorsko silo. Da, SV naj bi okupirala lastni narod. Tako so rekli, ne upoštevajoč dejstvo, da SV sestoji iz državljanov, ki so z največjo plemenitostjo pripravljeni varovati svoje bližnje. SV ni okupacijska sila, temveč je prava narodnoosvobodilna vojska, ki je leta 1991 še kot TO porazila okupatorja, zato predstavlja izvor in zagotovilo slovenske svobode.

Vojske v Sloveniji pač ne sme biti; delati se moramo, kot da je ni, ne glede na to, da sodobna varnostna paradigma spodbuja k civilno-vojaškemu sodelovanju, s katerim se krepi varnostna ozaveščenost in posledično varnost državljanov.

Kaj levi pol sporoča domovini in svetu?

Da je odnos velikega dela politike do te tematike odklonilen ali celo zaničljivo posmehljiv, je skrb vzbujajoče. S tem je določena politična opcija poslala sporočilo Sloveniji in svetu. Sloveniji sporoča, da ji je za varnost lastnih državljanov malo mar, saj z zatiskanjem oči pred varnostnimi tveganji, ki jih lahko obvladamo edino z vojsko, ogroža varnost svojih ljudi.

Svetu pa sporoča, da tako kot lastno državnost tudi zavezništvo vidi kot breme, in v njem ni pripravljena sodelovati. Zavezniška država izkaže spoštovanje našim ljudem, neka stranka pa ji v zahvalo dobesedno prisoli klofuto ... Nezaslišano. Če signali takšne vrste pridejo iz stranke, ki naj bi po lastnih besedah na naslednjih volitvah dobila mandatarski položaj, je to lahko silno nevarno.

Ti signali namreč pomenijo, da v mednarodnih odnosih nikomur nismo kredibilen partner. Pomenijo, da se kot država ne moremo, ne znamo ali pa nočemo pozicionirati v določen vrednotni sistem na svetovnem prizorišču. Po katerem vetru se bomo obrnili? Imamo še evropske vrednote? Smo še demokrati, sposobni prispevati k skupni varnosti in demokraciji, ali smo že podlegli totalitarizmu novodobne anarhije? Država, ki glede tega nima jasnih ciljev in stališč in se ne obnaša kot država, si varnosti niti ne zasluži. In del našega političnega prostora kaže popolno zmedenost, zato širšega konsenza o nacionalnem interesu ni na vidiku.

Bomo delovali v skladu z realnostjo ali z ideologijo?

Kaj, če takšna postane tudi uradna politika naše države? To vodi v katastrofo. Države, ki zanemarja lastno varnost, zavezniki ne bodo jemali resno. Ugled si z omenjenimi potezami nekaterih zapravljamo že vnaprej. A če nam je všeč ali ne, smo, kjer smo, in v skladu z realnostjo je potrebno delovati.

Vidimo lahko, da je določeni politični opciji bolj kot blagostanje ljudi pomembno zasledovanje neke ideologije, ki ima z realnostjo le malo skupnega. O varnostnih vprašanjih tako vse manj razpravljata stroka in kvalificirana politika, pač pa si pravico do tega jemlje nonšalantni, a popolnoma neusposobljeni jezik ulice, ki vdira v demokratični proces. Ali bomo sledili realnosti ali ideologiji, pa bodo pokazale prihodnje volitve. Prišel bo namreč čas, ko bo treba stopiti iz megle in se jasno opredeliti.