Zakaj iti v nedeljo k maši?

Predragi verniki. V današnjem evangeliju nas spet nagovarja Janez Krstnik. Nagovarja nas z besedami, ki so tako pomembne, da so prišle celo v našo bogoslužje, prav pri vsaki maši jih mašnik izgovori malo pred obhajilom. »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta«.

Vsak od nas je poklican, da hodi za Jezusom. Vsak od nas je poklican, da postane svet. Kaj pomeni beseda svet? To ne pomeni, da živimo kot brezgrešni svetniki, da ne grešimo, ampak to pomeni, da živimo svojo poklicanost prinašati luč-Kristusa v svoja okolja. V pomoč imamo pralnico, imamo zakrament spovedi, kamor lahko oddajamo svoje grehe in lažje nadaljujemo po poti svetost, po poti v nebeško kraljestvo postajati kakor Bog. Da lahko moje srce postaja kot Božje srce, da moj jezik oznanja to, kar bi oznanjal Božji jezik, da bi moje roke delale za Boga. Skratka, da tudi jaz postajam kot Bog. In Sveti Duh je tisti vmesni člen, ki lahko že sedaj povezuje mene, tebe, onega in pa Boga. Le ustaviti se moramo, umiriti, izprazniti srce in misli vseh nepotrebnih skrbi in prisluhniti. Prisluhniti temu, kar mi govori Bog.

Kaj je glavno merilo, po katerem spoznavam ali je to Bog ali ne? Za to se moramo vrniti k apostolu Janezu. V svojih pismih poda najkrajšo in najboljšo definicijo Boga. Bog je ljubezen. Pa ne tista fizična ljubezen, ki nam jo hočejo prodajati okoli, ampak ljubezen je skrb za drugega in v korist drugemu. Če torej delamo v korist drugemu, potem to je ljubezen in to je tudi Bog. Po tem presojajmo naše delovanje. In postajali bomo kakor Bog.

Za tiste, ki redno obiskujejo cerkve, je značilno, da so bolj duševno zdravi, da imajo bolj trdne družinske vezi, živijo dlje in je manj verjetno, da bodo naredili samomor.

Kaj vse pridobimo z enim obiskom svete maše na teden

Me je pa zadnji teden nagovorila še ena zanimiva tematika. Zakaj v nedeljo iti v cerkev k maši? Lahko bi odgovorili, zato ker smo tako navajeni, ker je to tradicija. Vendar samo tradicija ne zdrži. Ker če je to, potem smo kot tercijalke. Moramo najti še drugačne, bolj življenjske odgovore na to vprašanje.

Jezus nas sam po sebi ne potrebuje. Vendar mi potrebujemo njega. V naši človeški naravi je, da poskušamo uiti Bogu. Da se od njega oddaljujemo. Kljub vsemu pa Boga potrebujemo za svoje življenje.

V Matejevem evangeliju Jezus obljublja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). In kje najlažje najdemo sočloveka, sokristjana, sovaščana, someščana kot ravno v cerkvi v nedeljo? Da niti ne omenjam vseh sadov, ki jih lahko izmerimo.

Poglejmo primer ene religiološko-sociološke študije, ki so naredili v ZDA. Za tiste, ki redno obiskujejo cerkve je značilno, da so bolj duševno zdravi, da imajo bolj trdne družinske vezi, živijo dlje in je manj verjetno, da bodo naredili samomor. Vse to samo zardi enega obiska cerkve na teden. Vse to predvsem zaradi skupnosti. Občutka skupnosti. Skupnosti, ki te pozna, ki ve, kdaj si vesel, kdaj si žalosten, kdaj mora s teboj jokati in kdaj se veseliti, kdaj ti mora ponuditi roko in kdaj se mora umakniti.

Ta teden obhajamo teden edinosti med kristjani. Ko se spominjamo, da tudi sami kristjani nismo vedno najboljša reklama za Boga. Da smo še vedno medsebojno razdeljeni, da ni enotnosti med nami. In da je naša res nujna naloga, da delamo na združevanju, na povezovanju. Le povezani in skupaj bomo svetu lahko oznanjali veselo novico, da je Jezus Kristus nas odrešenik, ki nas vodi v boljše življenje; v nebeško kraljestvo.