Za žalovanje potrebujemo pogum, ranljivost in zaupen odnos

Žalovanje ob smrti bližnje osebe je vedno močno boleče. Občutek bolečine, ki je vedno psihična, lahko pa tudi fizična, se včasih zdi prav neznosen in ga le stežka prenašamo.

Včasih je občutek otopelosti rešilna bilka, ki nas zavaruje bred mučnim trpljenjem ob izgubi. Sicer nas ob novici, da je nastopila smrt bližjega, pred prvim navalom bolečine sprva zaščiti šok, ko skoraj nič ne čutimo, celo le stežka dojamemo, da je to, kar se je zgodilo, res. Vendar pa se v nas postopno začnejo sprožati čustva, ki so del naravnega telesnega odziva vsakega človeka. Čustva so namreč v nas vrojena, da nam pomagajo razumeti sebe in svet okoli nas, nas usmerjajo v odnosih in nam pomagajo kakovostno živeti.

Vsako čustvo ima svoj namen in globok smisel.

Vsako čustvo ima svoj namen in globok smisel. Žalost je denimo čustvo nežnosti do sebe in povezovanja s svojo notranjostjo ter z drugimi, jeza je kazalnik, da so potrebne spremembe, strah nas opozarja, da moramo biti pri odločanju ali vedenju previdni itd. Za kakovostno žalovanje velja, da naj bi se v procesu žalovanja postopoma zvrstila mnoga raznolika čustva, od jeze do močne in dolgo trajajoče žalosti, občutkov krivde, obsojanja, strahov, kakšno bo življenje brez ljubljene osebe ...

Žalovanje za ljubljeno osebo traja najmanj eno leto, pogosto pa dlje. Praznino, ki jo je oseba pustila za sabo, je treba sprejeti, včasih tudi odpustiti, da se je smrt zgodila, ter se naučiti živeti kakovostno in srečno tudi brez drage osebe.

Žalost je čustvo nežnosti do sebe in povezovanja s svojo notranjostjo ter z drugimi.

Ne bojmo se poslavljanja od umirajočega!

Vse, kar nam je nepoznano in tuje, v ljudeh pogosto sproža strah, izogibanje in potlačevanje. Podobno je tudi s smrtjo. Kljub temu, da nas čaka vse po vrsti, nam je misel nanjo pogosto prezahtevna in se ji raje izogibamo. Pogosto do te mere, da imamo ob smrti občutek, da nas je prehitela, čeprav bi, gledano za nazaj, lahko marsikdaj priznali, da je precej jasno trkala na vrata.

Dragoceno je, če premoremo pogum in iskrenost, da smrt »objamemo« ter se na ta način lahko od ljubljene osebe poslovimo, si izrečemo pomembne besede, se v tišini naužijemo drug drugega, čutimo, kako prehaja energija povezanosti, miru, hvaležnosti in miline v nas. Čeprav je poslavljanje čustveno in fizično naporno, je blagodejno za vse, ki so vključeni v proces umiranja, ker s tem ves proces dobi prostor, pozornost in besede, ki pomirijo. Dalj časa trajajoče poslavljanje umirajočega je v nasprotju z nenadno smrtjo dragoceno, čeprav je pogosto polno trpljenja in bolečine, pa tudi žalovanje poteka nekoliko bolj tekoče.

Zakaj se bojimo žalovanja?

Žalovanje je sicer res eden od naravnih procesov, s katerim se sreča prav vsak, in mislili bi si, da z njim ne bi smeli imeti nikakršnih težav, pa vendar se nam proces žalovanja pogosto zdi tuj in bi se mu pogosto hote ali nehote raje izognili. Ni redko, da se ga ljudje ustrašimo; žalovanje je vedno čustveno intenzivno, pa tudi nepredvidljivo, saj nikoli ne vemo, kaj nas točno čaka in kako bo žalovanje potekalo.

Če ob sebi nimamo ljudi, ki jim lahko resnično zaupamo in ne moremo deliti svojih bolečin, potem jih raje obdržimo zase – vendar na ta način občutki dobijo dodatno težo in mračnost. Če se nam zdi, da nas nihče ne bo začutil in razumel, si ne moremo privoščiti govorjenja o bolečini, saj bo potem izpadla še bolj grozeča in moreča. Zelo težko je živeti z občutkom, da o izgubi ljubljene osebe ne moreš z nikomer govoriti in moraš o vsem razmišljati sam ter predelovati težke občutke osamljenosti, krivde, jeze, žalosti in strahu. Zelo dragoceno je poiskati vsaj eno osebo, s katero lahko predelujemo smrt, se o svoji stiski in občutkih pogovarjamo, v miru zjokamo, jezimo, jamramo ter dobimo empatičen odziv. Tako čustva postanejo manj strašna, občutek bolečine se zniža in svet se za nas spet obarva.

Zelo dragoceno je poiskati vsaj eno osebo, s katero se o svoji stiski in občutkih pogovarjamo, v miru zjokamo, jezimo, jamramo ter dobimo empatičen odziv.

Kaj pa, če je žalovanje v družini tabu?

Če izgube ne predelamo in ne integriramo, se v našem življenju pojavi vozel, ki ovira nemoten in zdrav potek družinskega življenja. Marsikatera neizžalovana izguba se kasneje izrazi v duševni bolezni, odtujenih, hladnih odnosih, različnih oblikah zasvojenosti ipd.

Nepredelane in neizgovorjene izgube pogosto čutijo otroci, ki tega vzdušja v družini ne morejo razumeti, čutijo pa napetost, ki ovira občutek sproščenosti ter vzbuja občutke krivde, če so otroci preveč sproščeni in živahni ter vprašajo kaj »prepovedanega«. O mrtvih je treba govoriti, na ta način ohranjamo tudi njihovo dediščino, dostojanstvo in omogočamo občutek povezanosti, pristnosti in koherentnosti v družini.

Če izgube ne predelamo in ne integriramo, se v našem življenju pojavi vozel, ki ovira nemoten in zdrav potek družinskega življenja.

Duhovni vidik je dar

Prek pripovedovanja zgodb o doživetjih, ki smo jih imeli s pokojnim, prek spominjanja, kaj vse nam je bilo po njem podarjeno, v kakšno osebnost smo se oblikovali prav zaradi njegove prisotnosti in ukvarjanja z nami, ta oseba živi z nami v hvaležnosti in občutku, da smo del nje in da tisto, kar je bilo ljubečega, živi v nas naprej. Vse, kar je bilo v odnosu boleče in neprimerno in nas morda še vedno boli ter nam je ob spominih težko, pa nas lahko spodbuja k temu, da sami tega ne bomo živeli na tak način in se bomo trudili to presegati in prečiščevati svoje misli, čustva in vedenje.

Vse to nam pomaga tudi približevati se procesu odpuščanja, ko zmoremo razumeti, sočustvovati z osebo, ki nam je storila krivice, le-te odpustiti, se od njih posloviti. Prek odprtega in aktivnega načina poslavljanja od pokojnika se v nas vedno bolj lahko rojeva sposobnost za veselje in hvaležnost ter upanje, da je marsikaj lepega po njem zapisanega v nas in da vse to po nas tudi živi naprej ter ostaja za večno. Bolečina ob izgubi postaja vedno manj ostra in intenzivna, ostaja pa pogrešanje, ki deluje kot ljubeča povezava in večinoma nikoli ne izzveni. Fizična izguba je sicer dokončna, pomembno pa je zavedanje, da ljubezen, ki ostaja za pokojnim v naših življenjih nikoli ne mine.

Bolečina ob izgubi postaja vedno manj ostra in intenzivna, ostaja pa pogrešanje, ki deluje kot ljubeča povezava in večinoma nikoli ne izzveni.

(D172: 54-55)