Za pesem Sveta noč je kriv celo Napoleon

S prvo adventno nedeljo na začetku meseca smo stopili v adventni čas, ki ga označujemo z venčkom in štirimi svečkami, vsepovsod pa se že sliši pesem Sveta noč, blažena noč. Glede pesmi je seveda to velik nesmisel. Vse, kar se prepeva pred božičem, je povsem neprimerno. Pesem Sveta noč je – kot je zapisal že muzik Anton Foerster – popevčica, ki se prepeva ob jaslicah, torej od svetega večera naprej. Nekaj malega sem o tem napisal že lani, zgodba o tej pesmi pa je precej širša in daljša.

Ob tem se vedno spomnim na šolanje na filozofski fakulteti, kjer sem študiral izredno, v rednih rokih pa potem diplomiral skupaj s štirimi študentkami. Na faks sem hodil s tako gorečnostjo, kot bi obiskoval sveto mašo, predavatelji pa so bili zame kot duhovniki. Pa čeprav je bilo med njimi malo takih, ki ne bi imeli v žepu rdeče knjižice.

Kaj kmalu me je ob tem spreletelo spoznanje, da večina študentk – slovenistiko so obiskovala pretežno dekleta – nima niti osnovne verske izobrazbe. Ko smo obravnavali staro pesništvo, smo se na primer ustavili pri Antonu Devu, ki je bil urednik in avtor prvega slovenskega pesniškega zbornika Pisanice.

Med drugim je Dev ustvaril pesem Marija, Jezusova nevesta. Na srečo naš profesor Jože Koruza, eden od uglednih slovenistov in literarnih zgodovinarjev, ni bil obremenjen s tem, ali ima pesem versko vsebino ali ne. Stari pesniki so pač pisali predvsem o tistem, kar jim je bilo najbližje. Ena od Devovih pesmi pa govori prav o Devici Mariji.

Ker so študentke vedele, da izhajam iz verskega okolja, so zapovrstjo hodile k meni in me spraševale:

»V kakšnem odnosu pa sta bila Marija in Jezus? Sta bila poročena ali samo ljubimca? Sta šla pred oltar ali pa sta se še pred poroko razšla? Je bil Jezus Mariji nezvest ali pa je Marija gledala po drugih?«

Tedaj sem videl, s kakšno splošno izobrazbo so taka dekleta prišla na faks in kaj pomeni izraz »šunka kristjan«.

Kaj kmalu me je spreletelo spoznanje, da večina študentk – slovenistiko so obiskovala pretežno dekleta – nima niti osnovne verske izobrazbe.

Napoleonove vojne

Kot vemo, je pesem Sveta noč, blažena noč nastala leta 1818, torej pred dobrimi dvesto leti. Pri nas se je ustalila po zaslugi Jakoba Aljaža, pred tem pa so bile znane tudi mnoge druge inačice. O tem sem leta 2008 napisal knjigo Najlepša božična pesem, pri Družini pa je izšel tudi kratek igrokaz z naslovom Luč božične noči. Igrico so igrali že marsikje in verjetno jo bodo kje tudi letos. Knjigo je pregledal pred nedavnim umrli dr. Edo Škulj, eden vodilnih muzikologov in profesorjev zgodovine glasbe. Ob pregledu ni imel nobenih pripomb. Rekel mi je celo, da je zadovoljen, da se je nekdo le poglobil v nastanek te tako priljubljene pesmi. Do tedaj se je namreč o tej skladbi pisalo samo to, da gre za Gruberjevo uspešnico. Približno tako, kot bi šlo za skladbo Modrijanov Ti, moja rožica. Pri polpismenih celo brez vejice pri naslavljanju.

Pred pisanjem knjige sem se zato napotil v mesto nastanka pesmi, v Oberndorf. Mestece leži na meji med Avstrijo in Nemčijo, le dobrih dvajset kilometrov nad Salzburgom. Tam obstaja v povezavi s to pesmijo in avtorji več muzejev. Osrednji seveda v kraju nastanka. Na sveti večer v Oberndorfu vsako leto poteka velika spominska slovesnost. Oberndorf ima nasploh zanimivo lego. Leži namreč na levem bregu reke Salzach, na drugi strani reke pa je že Nemčija z mestecem Laufen. Hiš v obeh mestecih pa je komajda za dober Kamnik.

Eno od glavnih vlog pri nastajanju pesmi je imela tudi reka Salzach. Komaj nekaj let pred nastankom pesmi so na njej potekali grozoviti boji med avstrijskimi in francoskimi silami. Reka je tudi na veliko poplavljala, s čimer se bomo srečali v drugem nadaljevanju. Predvsem pa je pomenljivo, da je pesem Sveta noč, blažena noč nastala le nekaj let po Napoleonovih vojnah, torej po številnih vojnah, ki so pustošile po Evropi. Zato so si ljudje želeli ob sončnem obratu in Jezusovem rojstvu predvsem veliko miru. Občutje po Napoleonovih spopadih ob krvavi reki je bilo torej posredno prav tako krivo za to, da so si prebivalci na obeh bregovih želeli preživeti božični čas v miru.

Nesreča človeštva pa je v tem, da bomo tudi letos prepevali to pesem z enakimi občutki in se torej iz zgodovine nismo naučili prav ničesar.

Advent nas opominja tudi na to, da bi začeli življenje na novo, da bi se bolj poglobili vase, da bi bolj spoštovali sočloveka.

Reka Salzach

Omenjena reka, na kateri so boji seveda divjali tudi že pred Napoleonom, saj je vedno razmejevala dve pomembni pokrajini oziroma državi, je eden od glavnih pritokov reke Inn. Dolga je dobrih dvesto kilometrov, s pomočjo Inna pa se njene vode pozneje pridružijo Donavi. Tisti lepi modri Donavi, ki je v glasbi precej lepša kot v resnici.

Ni treba veliko ugibati o tem, po čem je dobila ime, saj so bili v bližini veliki solni rudniki, reka pa najcenejša pot v svet. Znano je, da so bile v tistih časih, ko je nastala pesem Sveta noč, blažena noč, vozne poti še zelo slabe, mnoge tudi povsem uničene od številnih vojn. Zato je bila vodna pot toliko primernejša. Sicer pa zgodovinarji menijo, da je bilo prevažanje blaga po rekah najmanj štirikrat cenejše kot po kopenski poti, pa naj bi tam vozili z vozmi ali pa naj bi tovor prenašali tovorniki na konjih. Vsekakor je bila reka Salzach pomembna povezava s svetom, seveda pa je šlo v zgodovini vedno tudi za to, kdo bo po njej lahko plul.

Ob tej reki – gledano v širšem pomenu besede – sta leta 1818 živela tudi oba avtorja pesmi: muzik Franz Xaver Gruber in kaplan, pesnik Joseph Mohr. Pomembno vlogo pri nastanku pesmi je poleg Napoleona, reke Salzach in obeh avtorjev odigrala cerkev sv. Nikolaja, ki je bila nekdaj postavljena prav ob zavoju te vodne poti in se je tako rekoč – rečeno s prispodobo – dobesedno nastavljala poplavam. Tisti modri možje, ki so dali cerkev postaviti na tako poplavno območje, niso upoštevali narave, temveč so bili očitno zaljubljeni samo v svoje delo.

Adventni čas je torej čas pričakovanja Jezusovega rojstva, čas, ko naj bi se ljudje umirili in pokazali nekaj več človeške topline. Advent nas opominja tudi na to, da bi začeli življenje na novo, da bi se bolj poglobili vase, da bi bolj spoštovali sočloveka, da bi našli v svojih kotičkih duše nekaj globljega, višjega. V tako razpoloženje nas lahko popeljejo samo globlji premislek o bivanju, družinska idila, lepši odnosi med ljudmi in državami. Glede na vojne, ki divjajo okoli nas, lahko na žalost ugotovimo, da Organizacija združenih narodov z vsemi podsistemi, kjer smo bili pred nedavnim dejavni tudi mi, ni vredna piškavega oreha, če ne zna ustaviti nobenega večjega spopada. Kot kaže, bodo predvsem tisti, ki ne poznajo globljega smisla božične skrivnosti, pesem Sveta noč, blažena noč prepevali samodejno, sporočilo o miru ob Jezusovem rojstvu pa se jih ne bo dotaknilo. Potem pa se bodo z besedami spet vrnili k svojim vrhunskim mednarodnim dosežkom. Ob tem se zdi, da je naš trenutni največji mednarodni dosežek – posvojitev opice.

Tisti, ki ne poznajo globljega smisla božične skrivnosti, bodo pesem Sveta noč, blažena noč prepevali samodejno, sporočilo o miru ob Jezusovem rojstvu pa se jih ne bo dotaknilo.

(D178: 50-51)