Vodilni raziskovalec Alzheimerjeve bolezni tri desetletja potvarjal raziskave. Kako je to mogoče?

»Koliko ljudi moramo preveriti? Koliko podatkov moramo preiskati? Kakšna zmešnjava,« se sprašuje komentator revije Science Derek Lowe v odzivu na še en škandal, ki je pretresel znanstveno skupnost. V ZDA so z mesta vodje oddelka za nevroznanost na Nacionalnem inštitutu za staranje (NIA) odpustili uglednega nevroznanstvenika Eliezerja Masliaha. Odločitev o prekinitvi sodelovanja je NIA sprejel po objavi reviji v Science, kjer so razkrili dosje o kar 132 vprašljivih znanstvenih člankih pod avtorstvom Eliezerja Masliaha, ki kažejo na obširno potvarjanje raziskav v razponu 26 let.

Potvarjanje podatkov ali rezultatov spada med najhujše kršitve raziskovalne integritete. »Tako ravnanje omaja zaupanje javnosti v znanost, v znanstveno kakovost in poštenost,« komentirajo na Univerzi v Ljubljani (UL). V središču dosjeja je manipulacija grafičnih prikazov podatkov, na primer uporaba dela iste slike v prikazih rezultatov različnih eksperimentov. »Zdi se, da je bilo veliko truda vloženega v skrbno obdelavo, čiščenje in digitalno olepševanje teh dokumentov,« ugotavlja Derek Lowe.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da so se v dosjeju znašli številni velikokrat citirani članki o mehanizmih sinaptične okvare. Eliezer Masliah se je namreč ukvarjal z mehanizmi Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni. Domnevna desetletja goljufije imajo tako neposredne posledice za odkrivanje zdravil. Med njimi je zdravilo za Parkinsonovo bolezen – prasinezumab. Štirje glavni članki o tem zdravilu naj bi bili polni zmanipuliranih slik, po poročanju podjetij Prothena in Roche pa eksperiment leta 2022 ni pokazal nobenega učinka. Po Lowovi oceni ni mogoče izključiti možnosti, da je bil ves napor zgrajen na neresničnih podatkih.

Manipulacija že leta

Eliezer Masliah je enega od oddelkov Nacionalnih inštitutov za zdravje (NIH), največje ameriške raziskovalne institucije na področju medicine, vodil od leta 2016. Oddelek je v zadnjem fiskalnem letu prejel 2,6 milijarde dolarjev sredstev. Masliah je ob imenovanju na položaj izrazil popolno predanost delu in napovedal zlato dobo raziskovanja Alzheimerjeve bolezni. Kot priznava Lowe, bi bilo takrat nenavadno, da bi tako spoštovano avtoriteto z dolgo kariero zasliševali o grafih, preden bi mu ponudili pomemben položaj. Hkrati pa dodaja, »če bi NIH to naredila leta 2016, potem ne bi bili v situaciji, v kateri so se znašli zdaj, kajne?«

»Pretresen sem…, stotine slik. Manipulacija je morala potekati že leta,« pa ugotavlja drug komentator. Toda kako je sploh mogoče, da vsi spregledajo toliko nepravilnosti v skoraj treh desetletjih delovanja raziskovalca?

Recenzenti preobremenjeni, podatki nedostopni

Na Univerzi v Ljubljani (UL) so pojasnili, da obstajajo pri odkrivanju tovrstnih ravnanj določene ovire: »Recenzenti so običajno neplačani za svoje delo, ki ga opravljajo poleg svojih lastnih raziskovalnih in pedagoških obremenitev, zato so pri tem dodatnem, a pogosto intenzivnem delu, časovno omejeni, kar lahko vpliva na podrobnost njihove analize ali celo kvaliteto opravljenih recenzij.«

Na Medicinski fakulteti (MF) v Ljubljani razlagajo, da imajo recenzenti pogosto omejen vpogled v podatke, ki jih predložijo raziskovalci. S tem, da nimajo zmeraj dostopa do surovih podatkov, ki bi lahko razkrili ponarejanje, se strinjajo tudi na UL. Kot pravijo, je prav zaradi nedostopnosti osnovnih podatkov in laboratorijskih dnevnikov številne kršitve mogoče odkriti šele s ponovitvijo. Poleg tega recenzenti pogosto opravljajo delo pod časovnimi in finančnimi pritiski, kar onemogoča temeljito preverjanje, dodajajo na MF. Mnogi, med njimi filozof znanosti Sašo Dolenc, vidijo dodaten problem v pritisku k hiperprodukciji raziskav in spodbujanju citiranosti. 

»Kljub temu da imajo mnoge institucije in revije uvedene smernice in protokole za zagotavljanje raziskovalne etike, se v praksi soočamo s pomanjkljivostmi, kot so omejeni viri za preverjanje, pomanjkljiva usposobljenost recenzentov in neredno spremljanje dolgoročnih raziskovalnih praks,« opozarjajo na MF. Rešitev vidijo v večjem usposabljanju recenzentov in vzpostavitvi boljših sistemov za zaznavanje anomalij v podatkih. Prav tako menijo, da bi bilo potrebno uvesti bolj transparentne postopke za prijavo in obravnavo sumov na nepravilnosti.

Na UL priznavajo, da tovrstna odkritja odpirajo vprašanja o primernosti obstoječih recenzijskih postopkov, vrednotenja dela recenzentov ter vloge založnikov in revij. Zato se posvečajo načelu odprte znanosti: »Repozitorij Univerze v Ljubljani, na primer, omogoča našim raziskovalcem, da vanj shranijo svoje raziskovalne podatke in s tem omogočijo drugim raziskovalcem, da te podatke uporabijo in da celo ponovijo njihovo raziskavo in tako preverijo njihove raziskovalne izsledke.«

Vse pogostejše kršitve raziskovalne integritete 

Po podatkih NIH se kršitve raziskovalne integritete množijo. V Španiji so lani odkrili domnevno »mega podjetje« za potvarjanje znanstvenih člankov. Po poročanju El País se je ime spoštovanega računalniškega znanstvenika znašlo med avtorji štirih člankov poleg nekaj indijskih in kitajskih imen, za katere je znanstvenik trdil, da jih sploh ne pozna. Znanstvene publikacije so umaknile 16 spornih prispevkov.

»Glede na čedalje več odkritih poneverb podatkov in podobnih kršitev po svetu tako ravnanje razumljivo povzroča zaskrbljenost glede stanja raziskovalne integritete v globalnem smislu,« pritrjujejo na UL.

Po drugi strani, dodajajo, lahko v takšnih zgodbah vidimo tudi etično držo znanstvene skupnosti: »Ravno odkrivanje ter primerno in odločno sankcioniranje takih ravnanj dokazuje, da znanstvena skupnost tovrstno početje nedvomno šteje za nesprejemljivo in zavržno in ob odkritju takšnih praks ustrezno reagira.«