Vodenje in soodločanje v Cerkvi na Slovenskem: Sistem je ostal v industrijski dobi in ga je treba posodobiti

Na platformi Zoom je včeraj potekalo sinodalno srečanje z naslovom Vodenje in soodločanje v Cerkvi na Slovenskem.

Razprava, ki jo je v sinodalnem duhu organizirala Socialna akademija, se je na pobudo papeža Frančiška ukvarjala z vprašanji, kot so: “Kako v Cerkvi na Slovenskem določamo cilje, ki jih želimo doseči? Katere prakse timskega dela in soodgovornosti imamo? Kako poteka vrednotenje? Kako se spodbuja služenje laikov in njihovo prevzemanje odgovornosti? Katere postopke in metode uporabljamo pri sprejemanju odločitev? Kako jih lahko izboljšamo?”

Svoje poglede nanje so podali celjski škof Maksimilijan Matjaž, Aleš Čerin iz združenja Družina in življenje, odgovorni urednik tednika Domovina Tino Mamić, direktor zavoda, v katerem deluje Vrtec sončni žarek, Janez Snoj, Tomaž Erzar iz Študijsko raziskovalnega centra za družino in Matej Cepin iz Socialne akademije.

Vsak izmed gostov je v krajšem nagovoru podal svoje videnje problematike. Z nekoliko črnogledo primerjavo je začel Tino Mamić, ki je dejal, da ga je nedavna inavguracija mogočnih novih koprskih orgel spominjala na prizor s Titanika, ko “K tebi želim, moj Bog” igra med potapljanjem ladje kot čudovit vrhunec med dogajajočo se katastrofo, iz katere se mnogi ne bodo rešili.

Demografska slika je namreč slaba, razloži svojo primero, in spomni, da čez 20 let orgel ne bo več nihče poslušal – razen morda na koncertih –, saj bo tako vernikov kot duhovnikov vse manj in očitno vlagamo v reči, ki bodo kmalu popolnoma nepotrebne. “Dokument sem bral z odporom,” nadaljuje Mamić, saj se po njegovih izkušnjah ob mnogih dokumentih in besedah, zapisanih in izgovorjenih v zadnjih desetletjih, ni spremenilo nič. Vprašal se je, “zakaj sploh rabimo sinodo, če smo že z 2. vatikanskim koncilom dobili toliko stvari, ki jih je treba le uresničiti”.

Kot negativen primer je izpostavil prakso mnogih župnijskih pastoralnih svetov, ki so zaradi nezainteresiranosti župnikov povsem neuporabni, saj ljudje, ki bi radi pomagali, vanje niso sprejeti. Zaključil je z vedrejšo mislijo, da se s papežem Frančiškom v zadnjih letih stvari vendarle premikajo in da možnost za spremembe sluti tudi ob nastopu novih slovenskih škofov.

Zatem je prevzel besedo Aleš Čerin in izpostavil eno slabo in eno dobro izkušnjo: za slabo je označil župnijski pastoralni svet, ki se je ukvarjal z nepomembnimi stvarmi in bil nezmožen napraviti kakršnokoli spremembo, za dobro pa sodelovanje pri duhovniškem seminarju Pet plus dva mariborske metropolije, ki je imel za cilj duhovnike opremiti s spretnostmi, ki jih bodo potrebovali pri župnikovanju. “Struktura je bila jasna, tim dobro določen, majhen in sestavljen iz različnih profilov: dveh zagnanih duhovnikov, sestre in laika.” Slednje – da sta sodelovala tudi sestra in laik – je bilo za duhovnike nekaj povsem novega, kot bi jih v semeniščih vzgajali v strahu pred laiki, je svojo izkušnjo opisal Čerin. Nad projektom je takrat bdel Maksimilijan Matjaž ter ga podpiral nadškof Marijan Turnšek, a je propadel z nastopom novega škofa.

Janez Snoj je med konkretnimi predlogi izrazil nujo po uvedbi vsaj dveh letnih izobraževanj za duhovniški svet v marketingu ali managementu ljudi, ekonomije, množic in spletne komunikacije ter predlagal uporabo orodij za izmenjavo dobrih praks med župnijami.

Novi celjski škof Maksimilijan Matjaž je prav vodenje označil za svojo najtežjo nalogo, na katero pa so duhovniki po njegovih besedah zelo slabo pripravljeni. V izobraževanje bi morali vključiti stroko in dati pomenu komunikacije pravo mesto, saj imamo s poslušanjem, debato, artikuliranjem velik problem. Poleg tega meni, da nimamo problema z razlikami med hierarhičnim in sinodalnim principom v Cerkvi, saj se oba napajata iz istega izvira, iz Svetega Duha, ampak z razlikami med hierarhičnim in avtoritarnim, oblastnim principom.

Prva naloga za to, da se komunikacija izboljša, pa je po Matjaževem mnenju prečiščevanje lastne identitete in poslanstva med duhovniki, kar se je že začelo dogajati na ravni njegove škofije prek pomoči duhovnikom, da prepoznajo občestven, sinodalni način dela. Pri tem se je škof čutil podprt s strani papeža, ki mu je dejal, da ga na škofovsko mesto ne postavlja kot nekega voditelja ali pravnika, “ampak kot poznavalca Božje besede”.

Matjaž je pri SŠK okrcal ujetost v velike, močne strukture, pri čemer “morajo imeti” denimo 20 nekih komisij, ki jih morajo voditi škofje, te pa so zato vodene slabo, škofje pa nimajo časa škofovati. A vendarle bomo tudi te strukture lahko zamajali, je optimistično sklenil.

S cilji gre, z izvedbo pa so težave

Matej Cepin je zatem izpostavil dve fazi vodenja; to sta fokus – določanje ciljev, vizije – in izvedba. Pri prvi nam gre dobro, saj imamo obilico posvetovalnih svetov, pri drugi pa zelo slabo. Za izboljšave moramo sistem posodobiti, saj je ostal nekje v industrijski dobi, medtem ko je družba skozi informacijsko prešla že v “dobo modrosti”, ko šteje to, da znamo iz množice izluščiti prave informacije.

Kako naj torej Cerkev “proizvaja” modrece? Voditelj za to lastnost potrebuje izčiščeno osebno poslanstvo, razumevanje sedanjega sveta (v sklopu česar pri SA razvijajo portal razgledan.si), veščine (javno nastopanje ...) in bazen podobnih ljudi.

Med ključnimi poudarki Tomaža Erzarja je bilo opozorilo na spremembe, ki se v našem času dogajajo pri možeh in ženah. Ženske hodijo v službe in imajo manj otrok, veliko je ločenih in samohranilk, pri pridigah pa še vedno poslušajo o tem, koliko otrok naj bi imela idealna krščanska družina, kar se mu zdi neprimerno, saj potrebujejo povsem drugačen način govorjenja.

Spremembe pri moških medtem vključujejo dejstvo, da prvič po več stoletjih odkrivajo, kaj pomeni živeti v odnosih, z ženami, se čustveno angažirati, kar so ogromni premiki, ki jih v govorjenju Cerkve ni čutiti. Semeniščnikom bi priporočil, da v duhovništvo vstopijo kasneje in se najprej dodobra naužijejo izkušnje življenja v družini.