Na platformi Zoom je včeraj potekalo sinodalno srečanje z naslovom Vodenje in soodločanje v Cerkvi na Slovenskem.
Razprava, ki jo je v sinodalnem duhu organizirala Socialna akademija, se je na pobudo papeža Frančiška ukvarjala z vprašanji, kot so: “Kako v Cerkvi na Slovenskem določamo cilje, ki jih želimo doseči? Katere prakse timskega dela in soodgovornosti imamo? Kako poteka vrednotenje? Kako se spodbuja služenje laikov in njihovo prevzemanje odgovornosti? Katere postopke in metode uporabljamo pri sprejemanju odločitev? Kako jih lahko izboljšamo?”
Svoje poglede nanje so podali celjski škof Maksimilijan Matjaž, Aleš Čerin iz združenja Družina in življenje, odgovorni urednik tednika Domovina Tino Mamić, direktor zavoda, v katerem deluje Vrtec sončni žarek, Janez Snoj, Tomaž Erzar iz Študijsko raziskovalnega centra za družino in Matej Cepin iz Socialne akademije.
Vsak izmed gostov je v krajšem nagovoru podal svoje videnje problematike. Z nekoliko črnogledo primerjavo je začel Tino Mamić, ki je dejal, da ga je nedavna inavguracija mogočnih novih koprskih orgel spominjala na prizor s Titanika, ko “K tebi želim, moj Bog” igra med potapljanjem ladje kot čudovit vrhunec med dogajajočo se katastrofo, iz katere se mnogi ne bodo rešili.
Demografska slika je namreč slaba, razloži svojo primero, in spomni, da čez 20 let orgel ne bo več nihče poslušal – razen morda na koncertih –, saj bo tako vernikov kot duhovnikov vse manj in očitno vlagamo v reči, ki bodo kmalu popolnoma nepotrebne. “Dokument sem bral z odporom,” nadaljuje Mamić, saj se po njegovih izkušnjah ob mnogih dokumentih in besedah, zapisanih in izgovorjenih v zadnjih desetletjih, ni spremenilo nič. Vprašal se je, “zakaj sploh rabimo sinodo, če smo že z 2. vatikanskim koncilom dobili toliko stvari, ki jih je treba le uresničiti”.
Kot negativen primer je izpostavil prakso mnogih župnijskih pastoralnih svetov, ki so zaradi nezainteresiranosti župnikov povsem neuporabni, saj ljudje, ki bi radi pomagali, vanje niso sprejeti. Zaključil je z vedrejšo mislijo, da se s papežem Frančiškom v zadnjih letih stvari vendarle premikajo in da možnost za spremembe sluti tudi ob nastopu novih slovenskih škofov.
Zatem je prevzel besedo Aleš Čerin in izpostavil eno slabo in eno dobro izkušnjo: za slabo je označil župnijski pastoralni svet, ki se je ukvarjal z nepomembnimi stvarmi in bil nezmožen napraviti kakršnokoli spremembo, za dobro pa sodelovanje pri duhovniškem seminarju Pet plus dva mariborske metropolije, ki je imel za cilj duhovnike opremiti s spretnostmi, ki jih bodo potrebovali pri župnikovanju. “Struktura je bila jasna, tim dobro določen, majhen in sestavljen iz različnih profilov: dveh zagnanih duhovnikov, sestre in laika.” Slednje – da sta sodelovala tudi sestra in laik – je bilo za duhovnike nekaj povsem novega, kot bi jih v semeniščih vzgajali v strahu pred laiki, je svojo izkušnjo opisal Čerin. Nad projektom je takrat bdel Maksimilijan Matjaž ter ga podpiral nadškof Marijan Turnšek, a je propadel z nastopom novega škofa.
Janez Snoj je med konkretnimi predlogi izrazil nujo po uvedbi vsaj dveh letnih izobraževanj za duhovniški svet v marketingu ali managementu ljudi, ekonomije, množic in spletne komunikacije ter predlagal uporabo orodij za izmenjavo dobrih praks med župnijami.
Novi celjski škof Maksimilijan Matjaž je prav vodenje označil za svojo najtežjo nalogo, na katero pa so duhovniki po njegovih besedah zelo slabo pripravljeni. V izobraževanje bi morali vključiti stroko in dati pomenu komunikacije pravo mesto, saj imamo s poslušanjem, debato, artikuliranjem velik problem. Poleg tega meni, da nimamo problema z razlikami med hierarhičnim in sinodalnim principom v Cerkvi, saj se oba napajata iz istega izvira, iz Svetega Duha, ampak z razlikami med hierarhičnim in avtoritarnim, oblastnim principom.
Prva naloga za to, da se komunikacija izboljša, pa je po Matjaževem mnenju prečiščevanje lastne identitete in poslanstva med duhovniki, kar se je že začelo dogajati na ravni njegove škofije prek pomoči duhovnikom, da prepoznajo občestven, sinodalni način dela. Pri tem se je škof čutil podprt s strani papeža, ki mu je dejal, da ga na škofovsko mesto ne postavlja kot nekega voditelja ali pravnika, “ampak kot poznavalca Božje besede”.
Matjaž je pri SŠK okrcal ujetost v velike, močne strukture, pri čemer “morajo imeti” denimo 20 nekih komisij, ki jih morajo voditi škofje, te pa so zato vodene slabo, škofje pa nimajo časa škofovati. A vendarle bomo tudi te strukture lahko zamajali, je optimistično sklenil.
S cilji gre, z izvedbo pa so težave
Matej Cepin je zatem izpostavil dve fazi vodenja; to sta fokus – določanje ciljev, vizije – in izvedba. Pri prvi nam gre dobro, saj imamo obilico posvetovalnih svetov, pri drugi pa zelo slabo. Za izboljšave moramo sistem posodobiti, saj je ostal nekje v industrijski dobi, medtem ko je družba skozi informacijsko prešla že v “dobo modrosti”, ko šteje to, da znamo iz množice izluščiti prave informacije.
Kako naj torej Cerkev “proizvaja” modrece? Voditelj za to lastnost potrebuje izčiščeno osebno poslanstvo, razumevanje sedanjega sveta (v sklopu česar pri SA razvijajo portal razgledan.si), veščine (javno nastopanje …) in bazen podobnih ljudi.
Med ključnimi poudarki Tomaža Erzarja je bilo opozorilo na spremembe, ki se v našem času dogajajo pri možeh in ženah. Ženske hodijo v službe in imajo manj otrok, veliko je ločenih in samohranilk, pri pridigah pa še vedno poslušajo o tem, koliko otrok naj bi imela idealna krščanska družina, kar se mu zdi neprimerno, saj potrebujejo povsem drugačen način govorjenja.
Spremembe pri moških medtem vključujejo dejstvo, da prvič po več stoletjih odkrivajo, kaj pomeni živeti v odnosih, z ženami, se čustveno angažirati, kar so ogromni premiki, ki jih v govorjenju Cerkve ni čutiti. Semeniščnikom bi priporočil, da v duhovništvo vstopijo kasneje in se najprej dodobra naužijejo izkušnje življenja v družini.
Težko rečem, kaj storiti. Samo v eno pa sem prepričan: odločno več Jezusa. Recimo, da škof postane nekdo, ki zdravi s polaganjem rok, izganja hude duhove in podobno.
Zdravi s polaganjem rok?! Ti res imaš vsa kolesca pod lobanjo?
Zanimivo. Še bolj zanimivo bi bilo, če bi posredovali link, da si še sami to ogledamo 🙂
Žal nemogoče, ker je dogodek potekal po Zoomu in posnetek ne bo objavljen. Lahko pa za takšne dogodke vnaprej izveste iz Domovininega koledarja: https://www.domovina.je/dogodki/
Prava diagnoza bo prinesla prave odgovore. Dokler se bo samo “brskalo” po simptomih, ne bo ne prave diagnoze, ne pravih odgovorov. Morda bi bilo najprej potrebno odgovriti na vprašanje, kaj je to sploh duhovnost?
Pred nedavnim sem v neki cerkvi na slovenskem poslušal pridigo. Govoril je o raju, nebesih….ne da bi povedal, kaj naj bi raj bil, kaj so nebesa. Po maši sem ga vprašal, kaj pa ti misliš, kaj je raj, kaj so nebesa? In ni vedel nič povedati. Tako gre to na slovenskem in verjetno še po vsem svetu. In cerkve se praznijo.
V veselje je brati, da se v slovenski Cerkvi kaj premika. Na bolje, upajmo. Kar se tiče stika z stvarnostjo, človekom, vernikom… Tudi debata o vodenju Cerkve je več kot potrebna. Sem se pa začudila, da niso medse povabili nobene ženske. Pa ne mislim na redovnice – tudi nanje, ampak na navadne ženske, ki živijo svoj vsakdan in ki bi morale biti bolje zastopane v cer. službah. Kot v drugih družbenih skupinah, je tudi v C. sodelovanje ključno.
Semeniščnikom bi priporočil, da v duhovništvo vstopijo kasneje in se najprej dodobra naužijejo izkušnje življenja v družini.
? a mi lahko kdo to pojasni?
Hvala
Zadnje čase v Cerkvi nekateri ugotavljajo, da bi bilo treba v vzgojo bodočih duhovnikov bolj intenzivno vključiti tudi kak zakonski par, laike … da bi morali biti semeniščniki bolj v stiku z družinami, njihovo realnostjo, izzivi, ne pa tako zaprti v bogoslovju v ta dokaj ozek svet sosemeniščnikov in duhovnikov.
G. Erzar pa je v svojem prispevku preprosto razložil, da semeniščnikov niti ne rabimo pošiljat na kake “oglede” v druge družine, ker imajo svoje lastne družine, v katerih bi lahko še marsikaj izkusili in se naučili o družinskem življenju (se ga naužili, kot pravi), če ne bi tako zgodaj šli v semenišče in bili nato posvečeni.
Laiki imamo pač celo življenje možnost živeti v družini, duhovniki pa le dokler ne postanejo duhovniki.
Je pa res prav komično, kakšen pomen je kdo, ki ni bil na dogodku in iz tegale članka na Domovini (očitno) ni dobil dovolj konteksta, uspel pripisati tem besedam g. Erzarja. Ne da bi prej (tako kot Jasmain) prosil za kakšno dodatno pojasnilo. V naši Cerkvi obstajajo gospodje, ki očitno kar čakajo, da bodo lahko stresli svojo jezo in frustracije ne kogarkoli že pač. Ko jih poslušaš ali bereš, se ti kar malo zasmilijo, ker delujejo kot mali nepomirjeni otroci, ki rabijo objem …
Ugotovitve so prave: Vse se podira. Ampak smer je napačna; namesto, da se ogenj razpuščenosti ter relativizma pogasi z vodo dogme, Nauka in izročila, se na Cerkev, ki trpi, zliva mešanico bencina všečnosti in kerozina mlačnosti.
Ko prebiram vprašanja o katerih naj bi se posvetovala Cerkev na Slovenskem, t.j. razno ”določanje ciljev” ”prakse timskega dela” ”vrednotenje” ”postopki in metode” in podoben besedni balast, me vse skupaj spominja na nekakšen ‘business management’ oz. na Cerkev v Nemčiji, ki je od vseh lokalnih Cerkva najbolj programsko usmerjena. Navsezadnje so nam nemški škofje preko svoje polomije ‘Synodaler Weg’ dali tudi svetovno sinodo o sinodalnosti, ki so jo v največji meri ”nakuhali” prav oni.
Tino Mamić si je od vseh sodelujočih očitno zastavil najbolj pravilno vprašanje: ”zakaj sploh rabimo sinodo, če smo že z 2. vatikanskim koncilom dobili toliko stvari, ki jih je treba le uresničiti”. Na žalost je v pravilnem razmišljanju izpustil pomembno podrobnost: S koncilom smo dobili toliko stvari, ki so bile zlorabljene, od dogmatike in nekakšnega ”duha koncila”, liturgičnih zlorab, pastoralno zgrešenih pristopov in vsesplošnega poplitvenja vere ter zametovanja izročila in Cerkvene zgodovine, da bo potrebno 2. koncil končno izvesti, tako kot je bil mišljen in kot so koncilske konstitucije nalagale.
Namesto, da bi Cerkev zadeve počasi popravljala in utrdila temelje, tvega, da bo s sinodo zopet odprla okna, da bi se zadeve še malce ”prezračile”, kot se je to zgodilo prvič v šestdesetih. In zopet bo orkanski veter razmajal koncilsko zgradbo, ki je očitno zgrajena na pesku. Njene strukture pa očitno niso trdne kot gotski loki starih cerkva, ampak so bolj podobne lesenim montažnim strukturam. Kot je posvet pravilno ugotovil, so številne takšne strukture, kot so ŽPS-ji, na katere se je polagalo toliko upanja več desetletij nazaj, očitno pač nedelujoči. Očitno v župnijah delajo preveliko zmedo, postajajo cilj vplivnih laikov, in od župnika jemljejo tudi pastoralne in vedno bolj tudi liturgične zadolžitve. In tudi župnik, ki bi želel v neki župniji bolj resno zastaviti duhovno-molitveno-liturgično življenje, lahko pri ŽPS-ju hitro naleti na blokado. Praksa je znana iz številnih primerov, ki so jih polne predvsem protestantske cerkve in, ki se potem sučejo okoli odborov in projektov v vrtincu propada, a kaj ko bo očitno sinoda ta princip dala v ”overdrive”.
Cerkev, ki se bo preveč ukvarjala z zadnjimi trendovskimi družbenimi trendi tvega, da potem pride do takšnih tudi meni nejasnih ugotovitev o potrebi, da se duhovnik ”naužije življenja v družini”, medtem ko se moč redne molitve in urejenega liturgičnega življenja ter usidranosti v Nauku in predvsem v Kristusu, zanemarja.
Številni v Cerkvi na Slovenskem menimo, da je največja nevarnost, ki preko te sinode preti Cerkvi na Slovenskem, da bi šla po poti Nemčije. Rezultate tam lahko vsak vidi, na internetu je več kot dovolj virov o njih, četudi so vam jih uradni slovenski katoliški mediji zamolčali. Nasprotno, zgledovati se moramo po pozitivnih primerih katoliške pravovernosti, ki povsod po svetu obnavlja župnije in celotne škofije, povečuje število duhovnih poklicev in ljudi zopet vodi nazaj v objem matere Cerkve. Nemški scenarij pa je potrebno na Slovenskem preprečiti za vsako ceno.
In ne pozabimo, kaj je rekel slavni Einstein: Blaznost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.
Glani problem Cerkve je, da lovi “duha časa”, ki ji vedno znova uhaja.
Cerkev ne bi smela loviti neke sodobnosti, modernosti, ampak ostati na večnih temeljih. Če se spotaknem ob svojega soimenjaka Erzarja in njegovo zaključno izjavo. Ženske matere nezakonskih otrok, ločenke, tiste ki uporabljajo umetno kontracepcijo itd. so v smrtnem grehu. To uči nauk in Cerkev je dolžna ta nauk oznanjati. Če nekdo noče živeti po nauku, ga moti opominjanje na njegove grehe in se ne kesa ter se noče spokoriti, je njegova prisotnost pri sveti maši prazna, zlagana ter bi bilo bolje, če ga / je tam ne bi bilo.
Osebno težko spoštujem in verjamem nekomu, ki ne pove kar misli, ne oznanja Resnice, ampak poizkuša z leporečenjem ugajati širšim množicam.