V razgrete napetosti v Katoliški cerkvi glede darovanja svetih maš po t. i. izredni obliki rimskega obreda oz. misalu sv. Janeza XXIII. je Vatikan posegel z novimi omejitvami, ki zmanjšujejo vlogo škofov pri pastirski skrbi za tradicionalnejše katoličane.
Za kaj pravzaprav gre, kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji in svetu ter kakšni so odzivi škofov?
Motuproprij Traditionis custodes (Varuhi tradicije), ki je julija 2021 močno posegel v dotlej svobodnejše obhajanje liturgije po misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 in pokojnemu papežu Benediktu po besedah njegovega tajnika "zlomil srce", je dobil novo nadaljevanje. Tokrat gre za reskript, kratko dodatno pojasnilo, ki ga je po potrditvi papeža Frančiška objavil prefekt Kongregacije za bogoslužje, kardinal Arthur Roche.
Reskript določa, da ima pristojnost za podeljevanje spregledov pri treh omejitvah iz motuproprija le Vatikan, ne pa tudi lokalni škofje. Ti so se doslej pri tem lahko sklicevali na kanon, ki pravi, da lahko škof oprosti vernike od določenih disciplinskih pravil, če presodi, da je to v njihovo duhovno dobro.
Omenjene tri omejitve vključujejo to, da le Sveti sedež lahko odobri novoposvečenim duhovnikom dovoljenje za obhajanje tradicionalne maše, da škof ne more po lastni presoji dovoliti njenega obhajanja v župnijski cerkvi ter da ne sme dovoliti ustanavljanja osebnih župnij za takšno obhajanje.
Številni škofje v zahodnem svetu, posebej v ZDA, namreč nad omejitvami iz motuproprija in sledečih dokumentov niso bili navdušeni ter so tradicionalnim župnijam in vernikom podelili širokogrudna dovoljenja, ker so se zavedali, da – četudi sami niso navdušenci nad starim obredom – takšni katoličani predstavljajo pomemben in živ del njihove škofije. Da imajo škofje do tega pravico, so utemeljevali tudi številni kanonski pravniki, ki so analizirali dokumente. A odslej bo o vseh prošnjah za spreglede pri omejitvah odločal Dikasterij za bogoslužje – ta pa, vsaj po informacijah virov pri Catholic Herald, denimo ni in ne bo izdal nobenih dovoljenj za obhajanje tradicionalne maše duhovnikom, posvečenim po objavi Varuhov tradicije.
Vprašanje, ki se zastavlja, je, kako bo dikasterij preverjal uveljavljanje reskripta. Že dalj časa se širi špekulacija, da naj bi Vatikan za veliki ponedeljek, na dan obletnice razglasitve novega obreda, pripravljal še pomembnejši dokument, morda celo apostolsko konstitucijo, ki bi enkrat za vselej "opravila" s težnjami po "tridentinski" liturgiji. Ali je sedanji reskript omiljena verzija tega ali le napoved prihajajočega, bo kmalu pokazal čas.
Pripombe škofov, razočaranje dela vernikov
Reskript je že doživel nekaj odzivov škofov. Springfieldski Thomas Paprocki je denimo za CNA dejal, da je skupnost okoli tradicionalne maše v njegovi škofiji zvesta Cerkvi ter da meni, da bi škofje morali imeti pristojnost dovoliti nadaljevanje takšnih maš, saj so "precej bolj na tekočem s tem, kar se dogaja v njihovih škofijah, kot pisarna v Rimu". Izrazil je dvom v to, da je reskript na iniciativo kardinala Rocheja skladen z namenom papeža Frančiška, ki naj bi sicer želel pri odločanju opolnomočiti ravno škofe. Paprocki je, da bi se tradicionalne maše v njegovi škofiji lahko nadaljevale, status ene od cerkva tudi spremenil v nežupnijski, kar je lahko storil, ker je župnija imela dve cerkvi.
Nekatere škofije, kot denimo arlingtonska, so od Vatikana že prejele začasna dovoljenja, da določene župnije oprostijo omejitev, spet druge so poiskale alternativne bogoslužne prostore, na primer šolske kapele, v tretjih pa so javna tradicionalna bogoslužja dokončno opuščena.
Po poročanju medijev so mnogi verniki, ki so se jih udeleževali in sicer predstavljajo izjemno majhen delež, v vseh ZDA denimo 1 %, razočarani – posebej ob dvoličnosti, ko se mnoge škofije soočajo s hudim upadom števila vernikov, zapiranjem župnij, globoko krizo zaradi spolnih zlorab, liturgičnimi zlorabami, namesto s tem pa se ukvarjajo z oteževanjem dostopa do duhovne hrane tradicionalnim katoličanom. Trendi v njihovih skupnostih so sicer v porastu, prevladujejo mladi in družine, polna so tudi tradicionalna semenišča.
Tradicionalni obred ima zagovornike tudi med slavnimi
Za relativno pogosto prisotnost teme v katoliških medijih so zaslužni tudi številni slavni, ki poudarjajo naklonjenost "starejšim obrednim oblikam". Nedavno spreobrnjeni ameriški igralec Shia LaBeouf je v intervjuju s priljubljenim škofom Barronom denimo dejal, da ima tradicionalno mašo raje, saj pri njej nima občutka, kot bi mu nekdo "skušal prodati avto".
Harrison Butker. Foto: zajem zaslona
Še bolj sveža je zgodba prvaka ameriškega Super Bowla, zvezdnika ameriškega nogometa, Harrisona Butkerja, ki je v intervjuju za CNA dejal: "Počutim se kot drugorazredni katolik in kot da ne bi bil del Cerkve, ker se želim udeleževati tradicionalnega obreda. Ampak to nikakor ni res. Hočem biti ubogljiv do Cerkve. Hočem ostati znotraj Cerkve. Zdi se, kot da sem preganjan le zato, ker želim ljubiti tradicionalni obred. In ta obred odstranjujejo, kar je zelo žalostno." Na vprašanje, kaj bi glede na nove omejitve dejal papežu Frančišku, je odgovoril: "Sveti oče, vsi katoličani, ki jih poznam in imajo naklonjenost do tradicionalne maše in zakramentov, hočejo biti svetniki. /.../ Nočejo tega velikega upora proti Cerkvi. Ne zanikajo papeštva. Radi so katoličani in želijo biti svetniki ter delajo vse, kar zmorejo, za to. In zdaj se postavlja pod vprašanje, če so katoličani, ki zaradi svojega zveličanja preferirajo tradicionalne zakramente, sploh dobri katoličani. In mislim, da to zares osami mnoge tradicionalne katolike," je med drugim dejal.
A papež Frančišek je svoje stališče večkrat izrazil: obred je le en in dvojnost oblik, o kateri je govoril njegov predhodnik, ni sprejemljiva, v duhu iskanja edinosti je, kot pravi, prenovljeni misal edini izraz pravila molitve rimskega obreda.
Tradicionalni obred pri nas
Kako pa je s tem pri nas? Več let je bila tradicionalna latinska maša enkrat mesečno darovana v Ljubljani, za pripravo in promocijo je skrbela skupina vernikov, imenovana Ad Dominum, maševali pa so posamezni župnijski duhovniki. Kljub motupropriju Summorum pontificum papeža Benedikta, ki je uporabo misala iz leta 1962 naredil svobodnejšo, so škofje rednejše darovanje preprečevali, sredi poletja leta 2021 pa določili prestavitev mesečne tradicionalne maše v (župnijsko) cerkev cistercijanske opatije Stična. Za maševanje je nadškof Zore pooblastil p. dr. Nikolaja Arackija Rosenfelda, ki je v nedavnem intervjuju za Družino dejal, da je ta dolžnost zanj "dejanje pokorščine škofu, poslušnosti ljudem in ljubezni, ki jo živim v upanju, da bi vernike privedlo vsaj do globlje notranje edinosti".
Rastoča skupnost vernikov, ki so se tradicionalnih maš udeleževali, se je ob tej potezi razdelila; del jih še naprej prihaja k cistercijanom ali se vozijo v tujino, nekateri drugi pa so se odločili za obiskovanje kapele sv. Družine v industrijski coni na vrhniškem Verdu. Tam "po starem" mašuje Vidko Podržaj, že več let suspendirani in izobčeni duhovnik, ki naj bi deloval v sodelovanju z Duhovniško bratovščino svetega Pija X., tradicionalno skupnostjo z nedokončno urejenim kanoničnim statusom, vendar pa Podržaj ni niti član omenjene bratovščine. Škofje so zapisali, da so zakramenti, obhajani v tej kapeli, "nedopustni in dvomljive veljavnosti".
Možno rešitev za Slovenijo bi sicer predstavljal tudi prihod duhovnikov katere izmed tradicionalnih skupnosti, kot je FSSP, Duhovniška bratovščina svetega Petra, ki je v polnem občestvu s Cerkvijo in ji je Frančišek tudi po novih omejitvah ohranil vsa dovoljenja za uporabo starega misala.
KOMENTAR: Urban Šifrar
Liturgična vojna in mir
Komentar Urbana Šifrarja na temo novih omejitev tradicionalne maše je na voljo digitalnim naročnikom s klikom na povezavo: liturgična vojna in mir
Če bom kdaj spet začel hodit v cerkev zagotovo ne bom k maši, ki me je pustila popolnoma praznega. Ploskanje in ekologija ne sodita v cerkev zato sedaj večkrat zavijem k pravoslavcem. Čutil sem pa, da so moji predniki molili Boga drugače upam, da čim prej spoznam kako.
Katarina Mikus
14. 03. 2023 15:53:220
Čudovito? Ekumensko dejavnost je treba okrepiti. Mene pa ne pušča prazne. Nazaj župnija je zelo živa, in duhovnika mašujeta pobožno, lepo, s kadilom včasih, mi pojemo .. cerkev je lepo urejena. Skratka, morda imate le slabo izkušnjo.
Zanimivo je, da bolj ko razmišljam o tem problemu bogoslužja, bolj imam občutek, da se v ozadju pojavlja (lažna) potreba po nekdanji varnosti in udobju. Češ, nismo bili svobodni, a vsaj udobno nam je bilo (govorim o egiptovskih loncih mesa).
Za te stvari pa ni kriv ne predkoncilski (tridentinski) mašni obred, pa tudi sedanji ne. Pač pa bolj razmere, ki so do tega pripeljale. Mene, denimo, precej moti, ko pri maši pride do pojava, ko duhovnik recitira nekaj čisto svojega in ne to, kar je zapisano v Rimskem misalu, določene stvari izpušča, krajša, da bi bila maša čim krajša (ljudje hočejo čim prej domov, a veš). Tu in tam se pojavi tudi kakšen teater, ki nekako izkrivi temeljni pomen bogoslužja. In takšne zlorabe postanejo izgovor, da se ljudje potem vračajo v čas pred koncilom, češ tedaj pa takih zlorab ni bilo (pa so bile, ampak drugačne vrste). Ko pride do pojavov, da nekdo hoče biti pametnejši od celotne Cerkve in recitira nekaj svojega, nastopi hudič (diabolos) in ponudi »alternativo«, nekakšno idealizirano (in ne realno) podobo nekdanjih časov. Da se razumemo: hrepenenje po nekem urejenem bogoslužju, kjer nam je Bog blizu, ni nekaj slabega, v tem razumem željo številnih kristjanov, naveličanih manjših in večjih zlorab pri sedanjem mašnem obredu – ki pa v svojem bistvu ni nič drugačen od tistega pred koncilom, le zunanja izrazna oblika je drugačna, ker je vsako človeško bogoslužje inkarnacija nebeške liturgije v času in prostoru. To seveda pomeni, da nam ne bo vedno vse všeč, ampak smisel liturgije ni v prilagajanju človeškim kapricam, ampak v služenju Bogu.
Nekaj o tridentinski maši je napisano tukaj:
In morda bo lahko kdo v tem odkril, da če bi se res vrnili v tiste čase, bo marsikdo, ki bo v tridentinski maši (ali »tradicionalni latinski maši«) videl rešitev, ostal razočaran, saj bo lahko v času maše molil rožni venec ali poslušal zbor, medtem ko bo duhovnik veliko večino molitev v latinščini opravil tiho, odgovarjali mu bodo kvečjemu strežniki.
https://en.wikipedia.org/wiki/Tridentine_Mass
Je pa tudi opisano, zakaj je sploh prišlo do reforme bogoslužja na tridentinskem koncilu in kako so se te prenove lotili.
Od objave koncilske konstitucije o svetem bogoslužju pa do objave Rimskega misala papeža sv. Pavla VI. (1970) je minilo sedem let (sem ne štejem več desetletij trajajočega liturgičnega gibanja), v tem času je potekal intenziven študij vseh oblik mašnega bogoslužja od začetkov krščanstva dalje, proces razločevanja in številnih diskusij, kar je na koncu pripeljalo, da je Rimski misal iz leta 1970 nasledil tistega iz leta 1570 (papež Pij V.), ki je v duhu tridentinskega koncila uredil tedanje bogoslužje. Takšna osnovna oblika je trajala torej 400 let, vendar se je vmes v podrobnosti tudi spreminjala. Misal Pavla VI. je sicer res prinesel tudi neko diskontinuiteto, vendar le na področju zunanjega izrazja bistva mašne daritve, zato bi bilo krivično, da bi drugi vatikanski koncil v celoti slikali kot nekakšen prostozidarski projekt in zmago modernizma ter protestantizma. Takšne poenostavljene sodbe namreč resnico veliko bolj zakrivajo kot odkrivajo.
Naj mimogrede povem, da je tudi misal iz leta 1970 izvirno izdan v latinščini, preveden pa je v narodne jezike (pustimo ob strani dejstvo, da se ponekod pojavljajo tudi zgrešeni prevodi nekaterih besed, npr. »pro multos« pomeni »za mnoge« in ne »za vse«). Mašo po sedaj veljavnem obredu je torej mogoče obhajati v latinščini.
Cerkev pa je bila toliko odprta, da je z izjemo dovoljevala maševanje po misalu sv. Janeza XXIII. (1962), ki predstavlja zadnjo redakcijo tridentinskega obreda. Kar je bilo marsikje zlorabljeno tudi za elitizem in delitve, pa tudi za napade na drugi vatikanski koncil, kar de facto pomeni odpad od Cerkve. Vendar pa sedanji papež Frančišek možnosti obhajanje maše na tridentinski način ni odpravil, le omejil jo je, ob tem, da restrikcije niso zadele tistih skupnosti, ki tridentinski obred obhajajo na urejen način in v sodelovanju s Svetim sedežem. Osebno pa menim, da je to le ena plat spopada s problemom, ne smemo zanemariti tiste druge: da je potrebno okrepiti vzgojo in osveščanje vseh kristjanov (katolikov) na področju liturgije, še zlasti pa duhovnikov, ki bi se morali varovati poljubnosti in kapric, s čimer dejansko legitimizirajo težnje tistih, ki bi se radi vrnili v čas pred koncilom. Ravno včeraj smo v Celju skupaj z gostom, ljubljanskim pomožnim škofom dr. Francem Šuštarjem obravnavali papeževo spodbudo »Srčno sem želel«. Očitno nam liturgične vzgoje in formacije zelo primanjkuje, zaradi slabe poučenosti in zadnje čase močno prisotnega sindroma »biti disident za vsako ceno« hitro podležemo mnenju, da mašni obred, ki je v veljavi sedaj, sploh ni tradicionalen, in da je tista »predkoncilska« Cerkev v resnici prava Cerkev. A po drugi strani tudi tistih, ki imajo željo po obhajanju maše po tridentinskem obredu, ne moremo in ne smemo izključevati.
TLM pri cistercijanih so bile nastavljene kot re-education camp (poboljševalnica). To je ponižujoče, normalno da nihče noče hoditi tja.
Po drugi strani pa avtor skuša situacijo s kapelo sv. Družine prikazati precej v slabi luči, da bi si pridobil usmiljenje (glede tega na kaj smo bili "obsojeni"). G. mašnik Podržaj sicer res ni več škofijski duhovnik vendar nikoli ni bil uradno izobčen. Njegove maše so ne samo veljavne, ampak tudi spoštljivo in primerno darovane.
Žalostno, da se je avtor moral obregniti ob sicer nične pravne sankcije zoper g. Podržaja, ki je kljub svojemu delovanju znotraj FSSPX edini duhovnik, ki nudi redno oskrbo s tradicionalno sveto mašo v Sloveniji.
P. Aracki, ki mašuje zgolj 1x mesečno in tako ne nudi zadostne duhovne oskrbe vernikom, ki jim je blizu TLM, je navaden modernist, za katerega je maševanje tradicionalne maše zgolj dejanje lažne pokorščine in tako nima resničnega izvora ne v želji po služenju Bogu, kaj šele vernikom, ki bi želeli imeti reden dostop do TLM najmanj vsako nedeljo.
Sanjanje o prihodu FSSP v zadnjem odstavku kaže na odcepljenost od realnosti, ki je značilna za ljudi, ki so z eno nogo v modernizmu, z drugo pa v tradiciji. Kako bo škof povabil v Slovenijo FSSP in tako zagotovil redno oskrbo s trad. mašo, ko pa ne želi zagotoviti niti redne nedeljske TLM, ki bi jo obhajal škofijski ali pa slovenski redovni duhovnik?
To analiziranje in seciranje reskriptov in motuproprijev iz Vatikana je navadno zapravljanje časa, med tem ko modernisti v Nemčiji blagoslavljajo sodomite, tudi pri nas obhajajo koruznike, ščitijo pedofile in druge kriminalce, kot je p. Rupnik itd.
Na to temo sem večinoma napisal že ogromno in se ne bi ponavljal, me pa veseli, da je avtor v slovenski javnosti PRVIČ izpostavil pomembno dejstvo:
"Kljub motupropriju Summorum pontificum papeža Benedikta, ki je uporabo misala iz leta 1962 naredil svobodnejšo, so škofje rednejše darovanje preprečevali,"
Papežev (!) motuproprij Summorum pontificum je veljal od leta 2007, slovenski škofje pa tega papeževega dokumenta neposredno iz Vatikana (!) niso spoštovali. To je bilo eklatantno kršenje Cerkvenega prava! Slovenija je bila na nivoju nacionalnih škofovskih konferenc v Evropi ena redkih, ki so ta dokument blokirale, v družbi držav kot sta Albanija ter Belorusija.
To žalostno dejstvo, ki se tiče (ne)implementacije Benediktovega motu proprija pa mnogo več pove o resničnem teološkem in pastoralnem stanju o Cerkvi na Slovenskem, ki je očitno veljalo že 10 in več let nazaj. Slovenija na žalost (še) nima članstva v mednarodnih organizacijah, ki skrbijo za promocijo tradicionalnega obreda, kot je Foederatio Internationalis Una Voce in tudi (takratnim) zelo šibkim mednarodnim povezavam se imajo škofje zahvaliti, da je slovenska "situacija" v mednarodni Cerkvi šla mimo praktično neopažena.
Navsezadnje, tudi katoliški mediji se lahko odločijo, da zadeve v povezavi s temi liturgičnimi boji preprosto ignorirajo, nekateri mediji to že delajo. A vsak vernik se o zadevi lahko pozanima in mu bo vse jasno po 5 minutah 'googlanja' ter ogledu posnetkov na Youtube-u. Na dolgi rok bo v Cerkvi glede na trende skoraj 100% obveljala rešitev, ki je blizu želje papeža Benedikta XVI. ter kardinalom, ki zagovarjajo liturgični mir ter reformo reforme (kot je tudi v Sloveniji znan kardinal Sarah). Takrat pa sklepam, da se novih motu proprijev in smernic iz Vatikana tudi v Sloveniji ne bo več dalo ignorirati ...
Ta pa je res huda. Da zaničujemo celotno preteklost Cerkve! Kot da je Cerkev samo latinska liturgija. Kot da pred Tridentom nič ne bi bilo. MR, preveč ste zagledani v črno piko, ne vidite pa nič drugega. Malikujete obred. To pa bi že lahko bil greh.
MR
12. 03. 2023 08:26:030
To je citat papeža Benedikta.
Ničesar ne malikujem, za razliko od koga drugega v Vatikanu, ki kleči pred Pachamamo.
MR
12. 03. 2023 08:30:120
To je obred, ki se je razvijal od apostolskih časov in v skoraj nespremenjeni obliki obstaja že 1500 let. Tridentinski koncil, ga je zgolj dokončno kanoniziral, zato se mu reče tudi tridentinska maša. Je pa tridentska maša v taki obliki obstajala že vsaj 1000 let pred tridentinskim koncilom. Zato tako stališče papeža Benedikta ne čudi.
Mene moti ko duhovnik žveči hostijo, nič svetega ni v tem. Duhovnik je človek, kdaj je utrujen, kdaj je vsega naveličan in vendar je prisiljen v to, da se vesoljno občestvo naslaja nad njegovo šibkostjo. Obredje, eno ali drugo, naj bo dovoljeno, kdo bo opravljal kateri obred, naj se duhovniki zmenijo med seboj.
Joseph Ratzinger, papež Benedikt, je o prepovedi tradicionalne latinske maše dejal:
"Za negovanje resnične zavesti v liturgičnih zadevah je pomembno tudi, da se odpravi prepoved oblike liturgije, ki je bila v veljavni rabi do leta 1970 [starejša latinska maša]. Kdor danes zagovarja nadaljnji obstoj te liturgije ali se je udeležuje, se obravnava kot gobavec, tu se vsa ta toleranca končuje. Česa takega v zgodovini še ni bilo. S tem zaničujemo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. Če je tako, kako naj se ji torej zaupa v sedanjosti?"
Čisto navadna vernica sem in se komajda še spomnim maš, ko je bil duhovnik obrnjen proti oltarju. Me pa odločitev Sv. Očeta globoko žalosti. Menim, da bo ta najnovejši motupropuri sam9 povzročil razkol znotraj katoliške Cerkve. Nemci so se praktično že razklali na Reformacijo 2.0. Sedaj pa še to.
Bog odpusti grehe papežu Frančišku, sama prepoved tradicionalne tridentinske maše dojemam kot greh.
No, vemo, da je Urban Šifrar velik zagovornik TLM, zato je zelo pristranski. Ko bo Domovina objavila še misel z druge strani, bo že bolje za kakšen uravnotežen pogovor tule.
Zaradi mene TLM lahko gredo kamorkoli, ustanovijo edino pravilno Cerkev Jezusa Kristusa in si naredijo nove cerkve in župnije. Naše, ki smo pokorni papežu, četudi je grešnik, pa naj pustijo pri miru.
In zakaj me ne prepričajo? Ker že človeško niso olikani. Ker zmerjajo drugače misleče, se derejo na družbenih omrežjih in kritizirajo kar naprej Cerkev. To zame ni evangeljska drža, ki bi jo pripisala Jezusu.
Naj se ločijo od nas in gredo po svoje, če so tako zelo prepričani v svoj prav.
Razočarani idealist
11. 03. 2023 21:54:200
»Ko bo Domovina objavila še misel z druge strani, bo že bolje za kakšen uravnotežen pogovor tule«
Misel od druge strani je bila že tisočkrat izpostavljena, seveda vedno enostransko. Ne vem, kaj si tečna. Poišči v družini mnenje Rosenfelda, škofa Jamnika, pa boš imela, kar želiš slišat.
»Zaradi mene TLM lahko gredo kamorkoli, ustanovijo edino pravilno Cerkev Jezusa Kristusa in si naredijo nove cerkve in župnije.«
Ne ni res! Ne drži! Nihče od nas ne želi ustanoviti svoje »edine pravilne Cerkve«. Vi pravite, da to smo. Vi pravite, da to počnemo, vi namreč hočete, da situacija tako zgleda. Pa ni tako! Jaz sem predan ljubljeni Cerkvi, njenemu učenju, njeni zgodovini, njenim svetnikom. Iz zvestobe in ljubezni do nje sem očitno zdaj po mnenju cenjenega velegospoda teologa Slavka Kranjca iz nje »samoizobčen«.
»Naše, ki smo pokorni papežu, četudi je grešnik, pa naj pustijo pri miru.«
Koga naše? A zdaj se bomo še delili na naše in vaše, kot je že stara debilna logika? Ali nismo bratje in sestre? Na miru naj vas pustimo? A to z drugimi besedami pomeni, naj zaprem gofljo, medtem ko gori hiša? Ne, ne bom tiho. Iz predanosti do Cerkve ne bom pustil na miru nikogar, ki ruši, tepta in drobi vse, kar iz srčnih globočin ljubim - na enak način, kot ni pustil na miru Arhimed v poslednji uri rimske vojake, ko je izrekel svoje zadnje besede »Ne dotikaj se mojih krogov«.
O papežu Frančišku pa škoda besed, sploh ko gre za tipične debilizme, češ »tudi on je grešnik«. Ko papež na prefinjen način omogoča wokizacijo Cerkve, ko ponudi roko maliku po imenu »Little Amal«, ko poljublja stopala južnosudanskim politikom in roke židovskim aristokratskim družinam, ko v Egiptu odpre skupen verski center za abrahamske religije,
ko podpre Nancy Pelosi v njenem sporu s škofom Cordileonem v Sanfranciscu, ko cinično žali dediščino lastnega papeškega predhodnika - po vsem tem in še mnogem drugem je očitno, da je Bergoglio veliko več, kot le grešnik. Obžalujem, da živim v tem, skorajda že apokaliptičnem času.
Katarina Mikus
14. 03. 2023 15:50:170
Dajte no, če zavračate nauk Cerkve, ki še vedno razvija, v sebi pa ostaja enak v bistvenem, če tako zelo skoraj sovražite sedanjega papeža, vam res ni pomoči. Pametno ljudje gredo po svoje.
Torej, ko gre za LGBT, mit o podnebnih spremembah in podobne človeku prijazne teme, je globalistični agent Bergoglio alias papež Frančišek za sinodalnost in dialog, ko gre za denar, hoče z njim razpolagati izključno on, da ga ne bi kardinali morda uporabili v nasprotju s sinodalno razpoloženo nekatoliško javnostjo, ko gre za tridentinski obred in sploh latinsko mašo pa ... ima besedo zgolj in izključno Vatikan.
A ni hinavec?
Očitno bomo morali podpreti Putina in prestopiti v pravoslavje :)
Papež Benedikt XVI je o svoji oživitvi tradicionalne latinske maše povedal: "Zame je bilo pomembno, da je Cerkev eno sama s seboj, navznoter, s svojo preteklostjo. To kar je bilo v preteklosti zanjo sveto, ne more bit danes zanjo narobe."
Ljubezen do tradicionalne latinske svete maše je popolnoma v skladu z vizijo in mislijo papeža Benedikta.
Za nas navadne kristjane, ne preveč filozofsko usmerjene, je to pravda za oslovo senco.
MR
11. 03. 2023 13:52:240
Ja človek se res vpraša, kako to, da se vatikanski birokrati ukvarjajo z izganjanjem stare maše iz župnijskih cerkva. Kot da ni dovolj, da se cerkve že same po sebi dovolj hitro praznijo.
Benediktova vizija mi je veliko bližja.
Kaj pa vem
11. 03. 2023 17:52:010
Komur je všeč po latinsko, pa naj bo. To so res take malenkosti, da je zanje škoda tratiti čas. Mene mnogo bolj skrbi ta nova ideologija LGBT, ki že tako zmedene najstnike še bolj zmede. Razne okoljsko "osveščene" grete in njihove izpeljanke, ki so se odločile, da se ob petkih ne bodo izobraževale, najbrž ob petkih tudi delati ne nameravajo. Kar filozofirajmo še naprej! Ko bo vsega zmanjkalo, bomo šli tisti močnejši živet v Potočko zijalko, ostali pa bodite pod milim nebom.
Kaj pa vem
11. 03. 2023 20:39:070
Sploh se ne čudim, da je Cerkev polna raznih pregreh, saj se nima časa ukvarjati z njimi, ko pa je najpomembnejše ali bomo duhovnika gledali v obraz ali hrbet. Sodobni najbolj univerzalni jezik je angleščina, je kdo kaj razmišljal v tej smeri?
22 komentarjev
Miha33
Če bom kdaj spet začel hodit v cerkev zagotovo ne bom k maši, ki me je pustila popolnoma praznega. Ploskanje in ekologija ne sodita v cerkev zato sedaj večkrat zavijem k pravoslavcem. Čutil sem pa, da so moji predniki molili Boga drugače upam, da čim prej spoznam kako.
Katarina Mikus
Čudovito? Ekumensko dejavnost je treba okrepiti. Mene pa ne pušča prazne. Nazaj župnija je zelo živa, in duhovnika mašujeta pobožno, lepo, s kadilom včasih, mi pojemo .. cerkev je lepo urejena. Skratka, morda imate le slabo izkušnjo.
Gašper Blažič
Zanimivo je, da bolj ko razmišljam o tem problemu bogoslužja, bolj imam občutek, da se v ozadju pojavlja (lažna) potreba po nekdanji varnosti in udobju. Češ, nismo bili svobodni, a vsaj udobno nam je bilo (govorim o egiptovskih loncih mesa).
Za te stvari pa ni kriv ne predkoncilski (tridentinski) mašni obred, pa tudi sedanji ne. Pač pa bolj razmere, ki so do tega pripeljale. Mene, denimo, precej moti, ko pri maši pride do pojava, ko duhovnik recitira nekaj čisto svojega in ne to, kar je zapisano v Rimskem misalu, določene stvari izpušča, krajša, da bi bila maša čim krajša (ljudje hočejo čim prej domov, a veš). Tu in tam se pojavi tudi kakšen teater, ki nekako izkrivi temeljni pomen bogoslužja. In takšne zlorabe postanejo izgovor, da se ljudje potem vračajo v čas pred koncilom, češ tedaj pa takih zlorab ni bilo (pa so bile, ampak drugačne vrste). Ko pride do pojavov, da nekdo hoče biti pametnejši od celotne Cerkve in recitira nekaj svojega, nastopi hudič (diabolos) in ponudi »alternativo«, nekakšno idealizirano (in ne realno) podobo nekdanjih časov. Da se razumemo: hrepenenje po nekem urejenem bogoslužju, kjer nam je Bog blizu, ni nekaj slabega, v tem razumem željo številnih kristjanov, naveličanih manjših in večjih zlorab pri sedanjem mašnem obredu – ki pa v svojem bistvu ni nič drugačen od tistega pred koncilom, le zunanja izrazna oblika je drugačna, ker je vsako človeško bogoslužje inkarnacija nebeške liturgije v času in prostoru. To seveda pomeni, da nam ne bo vedno vse všeč, ampak smisel liturgije ni v prilagajanju človeškim kapricam, ampak v služenju Bogu.
Nekaj o tridentinski maši je napisano tukaj:
In morda bo lahko kdo v tem odkril, da če bi se res vrnili v tiste čase, bo marsikdo, ki bo v tridentinski maši (ali »tradicionalni latinski maši«) videl rešitev, ostal razočaran, saj bo lahko v času maše molil rožni venec ali poslušal zbor, medtem ko bo duhovnik veliko večino molitev v latinščini opravil tiho, odgovarjali mu bodo kvečjemu strežniki.
https://en.wikipedia.org/wiki/Tridentine_Mass
Je pa tudi opisano, zakaj je sploh prišlo do reforme bogoslužja na tridentinskem koncilu in kako so se te prenove lotili.
Od objave koncilske konstitucije o svetem bogoslužju pa do objave Rimskega misala papeža sv. Pavla VI. (1970) je minilo sedem let (sem ne štejem več desetletij trajajočega liturgičnega gibanja), v tem času je potekal intenziven študij vseh oblik mašnega bogoslužja od začetkov krščanstva dalje, proces razločevanja in številnih diskusij, kar je na koncu pripeljalo, da je Rimski misal iz leta 1970 nasledil tistega iz leta 1570 (papež Pij V.), ki je v duhu tridentinskega koncila uredil tedanje bogoslužje. Takšna osnovna oblika je trajala torej 400 let, vendar se je vmes v podrobnosti tudi spreminjala. Misal Pavla VI. je sicer res prinesel tudi neko diskontinuiteto, vendar le na področju zunanjega izrazja bistva mašne daritve, zato bi bilo krivično, da bi drugi vatikanski koncil v celoti slikali kot nekakšen prostozidarski projekt in zmago modernizma ter protestantizma. Takšne poenostavljene sodbe namreč resnico veliko bolj zakrivajo kot odkrivajo.
Naj mimogrede povem, da je tudi misal iz leta 1970 izvirno izdan v latinščini, preveden pa je v narodne jezike (pustimo ob strani dejstvo, da se ponekod pojavljajo tudi zgrešeni prevodi nekaterih besed, npr. »pro multos« pomeni »za mnoge« in ne »za vse«). Mašo po sedaj veljavnem obredu je torej mogoče obhajati v latinščini.
Cerkev pa je bila toliko odprta, da je z izjemo dovoljevala maševanje po misalu sv. Janeza XXIII. (1962), ki predstavlja zadnjo redakcijo tridentinskega obreda. Kar je bilo marsikje zlorabljeno tudi za elitizem in delitve, pa tudi za napade na drugi vatikanski koncil, kar de facto pomeni odpad od Cerkve. Vendar pa sedanji papež Frančišek možnosti obhajanje maše na tridentinski način ni odpravil, le omejil jo je, ob tem, da restrikcije niso zadele tistih skupnosti, ki tridentinski obred obhajajo na urejen način in v sodelovanju s Svetim sedežem. Osebno pa menim, da je to le ena plat spopada s problemom, ne smemo zanemariti tiste druge: da je potrebno okrepiti vzgojo in osveščanje vseh kristjanov (katolikov) na področju liturgije, še zlasti pa duhovnikov, ki bi se morali varovati poljubnosti in kapric, s čimer dejansko legitimizirajo težnje tistih, ki bi se radi vrnili v čas pred koncilom. Ravno včeraj smo v Celju skupaj z gostom, ljubljanskim pomožnim škofom dr. Francem Šuštarjem obravnavali papeževo spodbudo »Srčno sem želel«. Očitno nam liturgične vzgoje in formacije zelo primanjkuje, zaradi slabe poučenosti in zadnje čase močno prisotnega sindroma »biti disident za vsako ceno« hitro podležemo mnenju, da mašni obred, ki je v veljavi sedaj, sploh ni tradicionalen, in da je tista »predkoncilska« Cerkev v resnici prava Cerkev. A po drugi strani tudi tistih, ki imajo željo po obhajanju maše po tridentinskem obredu, ne moremo in ne smemo izključevati.
Rosa
TLM pri cistercijanih so bile nastavljene kot re-education camp (poboljševalnica). To je ponižujoče, normalno da nihče noče hoditi tja.
Po drugi strani pa avtor skuša situacijo s kapelo sv. Družine prikazati precej v slabi luči, da bi si pridobil usmiljenje (glede tega na kaj smo bili "obsojeni"). G. mašnik Podržaj sicer res ni več škofijski duhovnik vendar nikoli ni bil uradno izobčen. Njegove maše so ne samo veljavne, ampak tudi spoštljivo in primerno darovane.
n135
Žalostno, da se je avtor moral obregniti ob sicer nične pravne sankcije zoper g. Podržaja, ki je kljub svojemu delovanju znotraj FSSPX edini duhovnik, ki nudi redno oskrbo s tradicionalno sveto mašo v Sloveniji.
P. Aracki, ki mašuje zgolj 1x mesečno in tako ne nudi zadostne duhovne oskrbe vernikom, ki jim je blizu TLM, je navaden modernist, za katerega je maševanje tradicionalne maše zgolj dejanje lažne pokorščine in tako nima resničnega izvora ne v želji po služenju Bogu, kaj šele vernikom, ki bi želeli imeti reden dostop do TLM najmanj vsako nedeljo.
Sanjanje o prihodu FSSP v zadnjem odstavku kaže na odcepljenost od realnosti, ki je značilna za ljudi, ki so z eno nogo v modernizmu, z drugo pa v tradiciji. Kako bo škof povabil v Slovenijo FSSP in tako zagotovil redno oskrbo s trad. mašo, ko pa ne želi zagotoviti niti redne nedeljske TLM, ki bi jo obhajal škofijski ali pa slovenski redovni duhovnik?
To analiziranje in seciranje reskriptov in motuproprijev iz Vatikana je navadno zapravljanje časa, med tem ko modernisti v Nemčiji blagoslavljajo sodomite, tudi pri nas obhajajo koruznike, ščitijo pedofile in druge kriminalce, kot je p. Rupnik itd.
Rokc5
Na to temo sem večinoma napisal že ogromno in se ne bi ponavljal, me pa veseli, da je avtor v slovenski javnosti PRVIČ izpostavil pomembno dejstvo:
"Kljub motupropriju Summorum pontificum papeža Benedikta, ki je uporabo misala iz leta 1962 naredil svobodnejšo, so škofje rednejše darovanje preprečevali,"
Papežev (!) motuproprij Summorum pontificum je veljal od leta 2007, slovenski škofje pa tega papeževega dokumenta neposredno iz Vatikana (!) niso spoštovali. To je bilo eklatantno kršenje Cerkvenega prava! Slovenija je bila na nivoju nacionalnih škofovskih konferenc v Evropi ena redkih, ki so ta dokument blokirale, v družbi držav kot sta Albanija ter Belorusija.
To žalostno dejstvo, ki se tiče (ne)implementacije Benediktovega motu proprija pa mnogo več pove o resničnem teološkem in pastoralnem stanju o Cerkvi na Slovenskem, ki je očitno veljalo že 10 in več let nazaj. Slovenija na žalost (še) nima članstva v mednarodnih organizacijah, ki skrbijo za promocijo tradicionalnega obreda, kot je Foederatio Internationalis Una Voce in tudi (takratnim) zelo šibkim mednarodnim povezavam se imajo škofje zahvaliti, da je slovenska "situacija" v mednarodni Cerkvi šla mimo praktično neopažena.
Navsezadnje, tudi katoliški mediji se lahko odločijo, da zadeve v povezavi s temi liturgičnimi boji preprosto ignorirajo, nekateri mediji to že delajo. A vsak vernik se o zadevi lahko pozanima in mu bo vse jasno po 5 minutah 'googlanja' ter ogledu posnetkov na Youtube-u. Na dolgi rok bo v Cerkvi glede na trende skoraj 100% obveljala rešitev, ki je blizu želje papeža Benedikta XVI. ter kardinalom, ki zagovarjajo liturgični mir ter reformo reforme (kot je tudi v Sloveniji znan kardinal Sarah). Takrat pa sklepam, da se novih motu proprijev in smernic iz Vatikana tudi v Sloveniji ne bo več dalo ignorirati ...
Katarina Mikus
Ta pa je res huda. Da zaničujemo celotno preteklost Cerkve! Kot da je Cerkev samo latinska liturgija. Kot da pred Tridentom nič ne bi bilo. MR, preveč ste zagledani v črno piko, ne vidite pa nič drugega. Malikujete obred. To pa bi že lahko bil greh.
MR
To je citat papeža Benedikta. Ničesar ne malikujem, za razliko od koga drugega v Vatikanu, ki kleči pred Pachamamo.
MR
To je obred, ki se je razvijal od apostolskih časov in v skoraj nespremenjeni obliki obstaja že 1500 let. Tridentinski koncil, ga je zgolj dokončno kanoniziral, zato se mu reče tudi tridentinska maša. Je pa tridentska maša v taki obliki obstajala že vsaj 1000 let pred tridentinskim koncilom. Zato tako stališče papeža Benedikta ne čudi.
Kaj pa vem
Mene moti ko duhovnik žveči hostijo, nič svetega ni v tem. Duhovnik je človek, kdaj je utrujen, kdaj je vsega naveličan in vendar je prisiljen v to, da se vesoljno občestvo naslaja nad njegovo šibkostjo. Obredje, eno ali drugo, naj bo dovoljeno, kdo bo opravljal kateri obred, naj se duhovniki zmenijo med seboj.
MR
Joseph Ratzinger, papež Benedikt, je o prepovedi tradicionalne latinske maše dejal:
"Za negovanje resnične zavesti v liturgičnih zadevah je pomembno tudi, da se odpravi prepoved oblike liturgije, ki je bila v veljavni rabi do leta 1970 [starejša latinska maša]. Kdor danes zagovarja nadaljnji obstoj te liturgije ali se je udeležuje, se obravnava kot gobavec, tu se vsa ta toleranca končuje. Česa takega v zgodovini še ni bilo. S tem zaničujemo in prepovedujemo celotno preteklost Cerkve. Če je tako, kako naj se ji torej zaupa v sedanjosti?"
Sonatine
Čisto navadna vernica sem in se komajda še spomnim maš, ko je bil duhovnik obrnjen proti oltarju. Me pa odločitev Sv. Očeta globoko žalosti. Menim, da bo ta najnovejši motupropuri sam9 povzročil razkol znotraj katoliške Cerkve. Nemci so se praktično že razklali na Reformacijo 2.0. Sedaj pa še to.
Bog odpusti grehe papežu Frančišku, sama prepoved tradicionalne tridentinske maše dojemam kot greh.
Katarina Mikus
No, vemo, da je Urban Šifrar velik zagovornik TLM, zato je zelo pristranski. Ko bo Domovina objavila še misel z druge strani, bo že bolje za kakšen uravnotežen pogovor tule.
Zaradi mene TLM lahko gredo kamorkoli, ustanovijo edino pravilno Cerkev Jezusa Kristusa in si naredijo nove cerkve in župnije. Naše, ki smo pokorni papežu, četudi je grešnik, pa naj pustijo pri miru.
In zakaj me ne prepričajo? Ker že človeško niso olikani. Ker zmerjajo drugače misleče, se derejo na družbenih omrežjih in kritizirajo kar naprej Cerkev. To zame ni evangeljska drža, ki bi jo pripisala Jezusu.
Naj se ločijo od nas in gredo po svoje, če so tako zelo prepričani v svoj prav.
Razočarani idealist
»Ko bo Domovina objavila še misel z druge strani, bo že bolje za kakšen uravnotežen pogovor tule« Misel od druge strani je bila že tisočkrat izpostavljena, seveda vedno enostransko. Ne vem, kaj si tečna. Poišči v družini mnenje Rosenfelda, škofa Jamnika, pa boš imela, kar želiš slišat. »Zaradi mene TLM lahko gredo kamorkoli, ustanovijo edino pravilno Cerkev Jezusa Kristusa in si naredijo nove cerkve in župnije.« Ne ni res! Ne drži! Nihče od nas ne želi ustanoviti svoje »edine pravilne Cerkve«. Vi pravite, da to smo. Vi pravite, da to počnemo, vi namreč hočete, da situacija tako zgleda. Pa ni tako! Jaz sem predan ljubljeni Cerkvi, njenemu učenju, njeni zgodovini, njenim svetnikom. Iz zvestobe in ljubezni do nje sem očitno zdaj po mnenju cenjenega velegospoda teologa Slavka Kranjca iz nje »samoizobčen«. »Naše, ki smo pokorni papežu, četudi je grešnik, pa naj pustijo pri miru.« Koga naše? A zdaj se bomo še delili na naše in vaše, kot je že stara debilna logika? Ali nismo bratje in sestre? Na miru naj vas pustimo? A to z drugimi besedami pomeni, naj zaprem gofljo, medtem ko gori hiša? Ne, ne bom tiho. Iz predanosti do Cerkve ne bom pustil na miru nikogar, ki ruši, tepta in drobi vse, kar iz srčnih globočin ljubim - na enak način, kot ni pustil na miru Arhimed v poslednji uri rimske vojake, ko je izrekel svoje zadnje besede »Ne dotikaj se mojih krogov«. O papežu Frančišku pa škoda besed, sploh ko gre za tipične debilizme, češ »tudi on je grešnik«. Ko papež na prefinjen način omogoča wokizacijo Cerkve, ko ponudi roko maliku po imenu »Little Amal«, ko poljublja stopala južnosudanskim politikom in roke židovskim aristokratskim družinam, ko v Egiptu odpre skupen verski center za abrahamske religije, ko podpre Nancy Pelosi v njenem sporu s škofom Cordileonem v Sanfranciscu, ko cinično žali dediščino lastnega papeškega predhodnika - po vsem tem in še mnogem drugem je očitno, da je Bergoglio veliko več, kot le grešnik. Obžalujem, da živim v tem, skorajda že apokaliptičnem času.
Katarina Mikus
Dajte no, če zavračate nauk Cerkve, ki še vedno razvija, v sebi pa ostaja enak v bistvenem, če tako zelo skoraj sovražite sedanjega papeža, vam res ni pomoči. Pametno ljudje gredo po svoje.
MattheusDeStyria
Torej, ko gre za LGBT, mit o podnebnih spremembah in podobne človeku prijazne teme, je globalistični agent Bergoglio alias papež Frančišek za sinodalnost in dialog, ko gre za denar, hoče z njim razpolagati izključno on, da ga ne bi kardinali morda uporabili v nasprotju s sinodalno razpoloženo nekatoliško javnostjo, ko gre za tridentinski obred in sploh latinsko mašo pa ... ima besedo zgolj in izključno Vatikan.
A ni hinavec?
Očitno bomo morali podpreti Putina in prestopiti v pravoslavje :)
MR
Papež Benedikt XVI je o svoji oživitvi tradicionalne latinske maše povedal: "Zame je bilo pomembno, da je Cerkev eno sama s seboj, navznoter, s svojo preteklostjo. To kar je bilo v preteklosti zanjo sveto, ne more bit danes zanjo narobe."
Ljubezen do tradicionalne latinske svete maše je popolnoma v skladu z vizijo in mislijo papeža Benedikta.
Realist
Če bi bili verniki bolj srčni in manj častilci pravil, bi jim papež z veseljem požegnal to obredje, v katerem je veliko mistike.
Tako pa se gremo duhovno posvetnost, v kateri se bolj časti izpolnjevanje pravil, kot ljubečega Boga. Nekakšen post janzenizem...
Kaj pa vem
Za nas navadne kristjane, ne preveč filozofsko usmerjene, je to pravda za oslovo senco.
MR
Ja človek se res vpraša, kako to, da se vatikanski birokrati ukvarjajo z izganjanjem stare maše iz župnijskih cerkva. Kot da ni dovolj, da se cerkve že same po sebi dovolj hitro praznijo. Benediktova vizija mi je veliko bližja.
Kaj pa vem
Komur je všeč po latinsko, pa naj bo. To so res take malenkosti, da je zanje škoda tratiti čas. Mene mnogo bolj skrbi ta nova ideologija LGBT, ki že tako zmedene najstnike še bolj zmede. Razne okoljsko "osveščene" grete in njihove izpeljanke, ki so se odločile, da se ob petkih ne bodo izobraževale, najbrž ob petkih tudi delati ne nameravajo. Kar filozofirajmo še naprej! Ko bo vsega zmanjkalo, bomo šli tisti močnejši živet v Potočko zijalko, ostali pa bodite pod milim nebom.
Kaj pa vem
Sploh se ne čudim, da je Cerkev polna raznih pregreh, saj se nima časa ukvarjati z njimi, ko pa je najpomembnejše ali bomo duhovnika gledali v obraz ali hrbet. Sodobni najbolj univerzalni jezik je angleščina, je kdo kaj razmišljal v tej smeri?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.