Liturgična vojna in mir

Komentar k članku Urbana Šifrarja: Vatikan z novimi omejitvami tradicionalne maše: liturgični spori se poglabljajo

Kljub namenom zedinjenja okoli obreda po misalu Pavla VI., ki naj bi ga zasledoval Vatikan pod Frančiškovim vodstvom, je zaenkrat videti, da se "liturgične vojne" kvečjemu poglabljajo, medtem ko je Benedikt pred njim dosegal - četudi le začasen ali navidezen - mir. Argument, da naj bi bile papeževe omejitve v skladu z željami škofov, ki so jih izrazili na konzultaciji, je, glede na njihove sedanje odzive in razkritja sicer neobjavljenih mnenj, očitno močno dvomljiv.

Medtem ko Katoliška cerkev danes živi relativno široko raznolikost obredov – poleg klasičnih, kot sta bizantinski ali koptski, vse bolj do izraza prihaja zairski obred Rimskega misala, ki ga papež vidi tudi kot zgled za pripravo podobnega novega obreda za Amazonijo – je "izredna oblika", kot jo je definiral Benedikt, očitno edina, katere obstoj je nedopusten. A tistim, ki se je udeležujejo in vanjo poglabljajo, je enostavno očitno, da gre v primerjavi s prenovljenim obredom za nekaj drugega.

Prav tako je očitno, da prenova ob vsesplošnem upadu števila vernikov na zahodu ni šla po načrtu. A če si je Dikasterij pod prejšnjim vodstvom afriškega kardinala Roberta Saraha prizadeval, da bi vsaj katero od pretencioznih odločitev pokoncilskih reformatorjev omilil, s sedanjim vodstvom kardinala Rocheja česa takega ni na vidiku.

Kot nič manj boleča za edinost občestva se ni izkazala poteza slovenskih škofov, ki je tradicionalno skupnost razdelila na pol in mnoge potisnila na (oz. čez) rob Cerkve – resda ob dejstvu, da je za omejitve zaradi določenih ekscesov skrajnih posameznikov iz skupnosti imela svoje razloge. Kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo, bo pokazal čas – velika odgovornost pa, kljub vse večji centralizaciji moči v papeških rokah, ostaja našim pastirjem.