Vandalizem po ljubljansko

Vsi smo že slišali za Vandale, katerih sloves o uničevalski strasti se skozi stoletja širi vse do današnjih dni. To osvajalsko ljudstvo je leta 455 opustošilo Rim. Vojščaki so mesto, ki se je predalo, razbijali in v njem plenili kar štirinajst dni.

Z besedo vandalizem poimenujemo vsako namerno poškodovanje ali uničenje stvari, imetja in simbolov. Po naših mestih se to dogaja nenehno; tarče vandalizma so predvsem katoliške cerkve in vse, kar je povezano s katolištvom. Kastrirani policisti ob tem pišejo zgolj prijave zoper neznane storilce.

Prav to se je zgodilo na nedavnem nedeljskem neprijavljenem protestu v Ljubljani. Peščica novodobnih vandalov je v nedeljo, 9. marca, dan po zloveščem in zlorabljenem 8. marcu, razgrajala po Ljubljani. To ni bil nikakršen smiseln protest, ampak le kraval (»Ulice so naše!«) in vandalizem. Policija je bistroumno ugotovila, da so imeli ljubljanski vandali pravico do zbiranja in da so pročelje stolnice (Katoliško cerkev na simbolni ravni) kakopak poškodovali neznani storilci.

Ljubljana – najlepše mesto, prijazno do vandalov

Vandalizma se ne poslužujejo le posamezniki pod okriljem noči ali predrzne skupine anarhistov. Zdi se, da smo priča tudi institucionalnemu vandalizmu in barbarstvu na najvišji ravni mesta – pri županu in MOL. Čeprav je vedno na koncu jezika »Ljubljana – najlepše mesto«, politične in poslovne odločitve kažejo ravno nasprotno. Pravljice imajo srečen konec, v pravljici o Ljubljani kot najlepšem mestu na svetu pa nikakor ne moremo pričakovati srečnega konca. Spomniti se je treba le barbarske pozidave Tivolija z novo Ilirijo, megalomansko industrijsko halo, ki ima na modro streho nameščene 'sončnice'. Ob zatelebanosti v številne predimenzionirane športne objekte je povsem zanemarjeno reševanje prometa. Imamo radarje, nekaj rumenih pasov za avtobuse in ničesar drugega! V urbanistično sračje gnezdo kapital nebrzdano umešča nove poslovne zgradbe in stanovanjske stolpnice. Za koga in zakaj? Rodnost Slovencev pada, gospodarstvo stagnira, pomembne mednarodne gospodarske družbe se nas izogibajo, tiste, ki so zašle k nam, odhajajo tja, kjer je poslovno okolje prijaznejše in imajo sodobne prometne povezave, še zlasti letalske.

Krona vandalizma brez primere, barbarstva in korupcije je gradnja kanalizacije C0 nad zalogami pitne vode. Župan Janković in njegovi občinski svetniki trmasto vztrajajo pri nezakoniti gradnji, ker je v igri strahotno velik denar. Slovenski denar, ki je šel obrnit v Bruselj, je speljan v kanalizacijski kolektor in še kam. Ljubljana kot prestolnica države EU ima tesne poslovne vezi z Mrkonjić Gradom. To mestece v Dodikovi Republiki Srbski je menda najprikladnejše za sedež koncesionarja Komunalnega podjetja Ljubljana. Samo ugibamo lahko, ali so dobički KPL obdavčeni po »Dodik-Snežičevi« stopnji 10 odstotkov in izplačila dobičkov sploh niso obdavčena. Ne najlepše – Ljubljana je najbolj skorumpirano mesto na svetu!

Župan Janković »zeleni prehod« razume na poseben način in preusmerja osebni avtomobilski promet v podzemne garaže. S tem uničuje baročno središče Ljubljane: Kongresni trg, Vodnikov trg (tržnica), Kongresni trg II (Spomenik žrtvam vseh vojn). Osel gre le enkrat na led, župan pa nas sili, da bomo šli še drugič in morda še tretjič. Mar se res nismo ničesar naučili iz napake pri gradnji garaže pod Kongresnim trgom? Za uršulinsko cerkev na tem trgu utegnejo biti usodne ne samo vibracije med gradnjo garaže, ampak tudi znižanje gladine podtalnice ter posledično propadanje pilotov in vztrajno pokanje zgradbe do njenega bridkega konca. Župan se je lotil načrtovanja nove garaže tudi v bližini stolnice. Velika verjetnost je, da se bo s stolnico godilo podobno kot z uršulinsko cerkvijo: problem statike, uničenje dragocenih fresk. Barbarstvo, vandalizem, kriminal!

Vandalizma se ne poslužujejo le posamezniki pod okriljem noči ali predrzne skupine anarhistov. Zdi se, da smo priča tudi institucionalnemu vandalizmu in barbarstvu na najvišji ravni mesta – pri županu in MOL.

Vandalizem v Križankah

Vse tako kaže, da sta ljubljanski župan in direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek prepričala »neodvisno« sodstvo, naj cerkve v Križankah ne vrne denacionalizacijskemu upravičencu, križniškemu redu. Stanje, v katerem je onečaščen in opustošen baročni biser, ki ga že desetletja poseduje Festival Ljubljana, je neizmerna sramota. Od leta 1955, ko je Plečnik dokončal temeljito prenovo Križank, ki so v soposedovanju Festivala Ljubljana in Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, teh nihče ne vzdržuje, zato klavrno propadajo. Izjema je le nova streha nad letnim gledališčem, barbarsko skropucalo, ki kvari izgled spomenika državnega pomena.

Ko smo že pri Križankah, spotoma poglejmo še na neverjeten preobrat, ki ga je pravkar napravil župan v zvezi s podirajočo se poslovno stavbo na Litijski cesti. Ob božiču leta 2023 se je MOL čez noč odpovedal predkupni pravici, zdaj pa se zdi podrtija v lasti Ministrstva za pravosodje prikladna za reševanje ljubljanskega srednjega šolstva. Z veliko verjetnostjo se da ugibati, da bi želela Janković in Brlek »zbrcati« Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo iz Križank v Štepanjsko naselje.

Vandalizem v cerkvi sv. Florjana

Streljaj od cerkve sv. Jakoba na Gornjem trgu, ob vznožju grajskega hriba, stoji cerkev sv. Florjana. Ta podružnica župnije sv. Jakoba je (bila) za Ljubljančane pomembna baročna cerkev zaradi zgodovinskih okoliščin, arhitekture in opreme ter Plečnikove ureditve glavnega pročelja in stopnišča. Cerkev je bila zgrajena kot zaobljuba Ljubljančanov po požaru, ki se je razplamtel leta 1660, s prispevki magistrata, deželnih stanov in dobrotnikov. Ker je bila romarska, ima pomembno baročno opremo: glavni oltar s sliko sv. Florjana, zavetnika pred požarom, stranska oltarja ob slavoločni steni (levo sv. Kozma in Damijan ter desno sv. Volbenk, kasneje Ecce homo) in še dva oltarja v stranskih kapelah (desno znamenita šentflorjanska žalostna Mati Božja in levo Kristusova ranjena rama). Leta 1933 je Jože Plečnik zaradi prometne ureditve Gornjega trga v glavnem portalu cerkve naredil nišo in vanjo postavil sv. Janeza Nepomuka, skulpturo, ki je nekoč krasila črnuški most. Vhod v cerkev je odtlej po preurejenih stopnicah skozi stranska vrata.

Zakaj vse to pišem in tudi svetujem obisk spletne strani ZRC SAZU? Z obiskom vandalizirane cerkve tako in tako utegnejo biti težave. Zato, da osvestimo in spoznamo, tako katoličani kot vsi, ki nam je mar, kaj se dogaja v Ljubljani, kaj izgubljamo, ter da opozorim na nezaslišan vandalizem v cerkvi sv. Florjana. Res je, da tam že dolgo ni bilo katoliškega bogoslužja, vendar je bil obisk cerkve mogoč, še zlasti poleti, ko so v njej potekali koncerti v organizaciji festivala Poletje v stari Ljubljani. Nesreče, ki je doletela to baročno stvaritev, ni povzročila mestna občina, ampak velikodušnost in lahkomiselnost župnije Ljubljana – Sv. Jakob in nadškofije Ljubljana. Najemnik cerkve je Makedonska pravoslavna cerkev v Sloveniji (Cerkev sv. Klimenta Ohridskega). S cerkvijo in njeno opremo delajo mimo lastnikov in spomeniškovarstvenih strokovnih služb kot svinja z mehom. Barbari. Notranjost cerkve je danes nerazpoznavna. Glavni oltar je zakrit z ikonostasom, slabim mizarskim delom; na njem so ikone sumljive kakovosti. Iznad nizkega ikonostasa je modra zavesa, ki onemogoča pogled na zavetnika cerkve sv. Florjana. Oba oltarja v stranskih kapelah sta »zaplankana« in na »plankah« so nameščene ikone. S stropa vsiljivo visi ogromen lestenec, ki je povsem novo pasarsko delo. Zakristijo so že »ofreskali« in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo lotili sten in stropa v cerkvi. Zamenjali so celo glavna vrata; na novih je izrezljan za slovensko baročno cerkev povsem neprimeren relief. Le kakšna je najemna pogodba, da si najemniki privoščijo vso to samopašnost? Kje je zavod za spomeniško varstvo? Katoliška oblast, hvala lepa za takšen ekumenizem, civilna oblast, hvala lepa za takšno varovanje dediščine in nadpravic (nepriznane) manjšine!

Katoliška oblast, hvala lepa za takšen ekumenizem, civilna oblast, hvala lepa za takšno varovanje dediščine in nadpravic (nepriznane) manjšine!

Za konec

Ugotovimo lahko, da se nam ni treba bati barbarov, ki bi v Ljubljano privihrali iz katerekoli smeri neba. Barbari in vandali smo mi sami; mi, brezbrižni meščani in od meščanov izvoljena oblast, ki ji ni mar ne za dediščino ne za pitno vodo ne za osrednji park Tivoli. Vse je podvrženo nepremišljenim spremembam, le spomeniki komunistične revolucije so nedotakljivi.

(D192: 38-39)