Uroš Urbanija: "Ni problem v tem, ali je nekdo lev ali desen. Problem je, ali se drži novinarskih standardov ali ne." (2. del)

V prvem delu intervjuja smo se z Urošem Urbanijo pogovarjali o dosedanji profesionalni poti. Delovanje Ukoma in čas direktorstva Urbanije so zaznamovali veliki komunikacijski izzivi, kot je bila pandemija covida-19 in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Poleg tega pa sta njegovo delo in odnos s slovensko medijsko krajino bremenila predvsem konflikt s Slovensko tiskovno agencijo in RTV Slovenija.

V drugem delu lahko preberete, zakaj se je sploh odločil za kandidaturo in kakšne ima načrte sedaj, ko je bil potrjen za direktorja TV Slovenija. Povprašali smo ga tudi, kako odgovarja na številne očitke sindikata RTV Slovenija. Obenem nas je zanimalo, kako bo sploh lahko sodeloval s kolektivom, ki naj bi bil večinoma proti njegovemu imenovanju.

Sedaj čakate na potrditev za mesto direktorja RTV in že dalj časa se je ugibalo o vaši kandidaturi. Zakaj ste se zanjo sploh odločili?

Že praktično pol leta me kličejo novinarji z RTV, ali bom kandidiral. Kot direktor Ukoma nisem o tem razmišljal, ker sem bil tam polno angažiran. Sem pa že takrat novinarjem rekel, da se ne bodo vsa ta vprašanja izkazala za samouresničujočo se prerokbo. In očitno je to postala (smeh). Gre pa pravzaprav za dve odločitvi. Kot prvo, po izteku mandata, ko me je z mesta direktorja Ukoma razrešila vlada Roberta Goloba, se mi je postavilo vprašanje – kam gre slovenski medijski prostor? In ne bi si želel, da slovenski medijski prostor postane zrcalna slika ruskega medijskega prostora. Tam lahko spremljamo, kako novinarji delajo z roko v roki z režimom. Za Slovenijo si želim, da do tega na pride.

Kajti vloga novinarjev je, ne glede na to, ali je leva ali desna vlada, da oblasti gledajo pod prste. Ampak izkazalo se je, da gre ta proces v medijih v katastrofalno nasprotno smer. Poglejte številne primere, kako novinarji ne poročajo o tem, kaj predsednik vlade ali ministri rečejo, ampak stvari interpretirajo v luči, kaj so hoteli povedati. Še najraje pa o stvareh ne poročajo, češ da se je minister ali ministrica zmotil v tem, kar je govoril.

Tako lahko resnično podobo predsednika vlade vidimo le v intervjujih v živo, ko se ne da olepševati tistega, kar je dejansko povedal. V zadnjem času je tako izstopal predsednik vlade, ki pravi, da se covid zdravi s slano vodo in vitaminom D, torej sončenjem, ali pa ministrica za kulturo, ki je mirno izjavila, da je namen aktualne vlade politični prevzem RTV. Obe izjavi sta se seveda začeli javno opravičevati, češ da se je ministrica zmotila, predsednik vlade pa da ni čisto tako rekel, kot je pač rekel. Pa da bo jasno: bistveno je, kako bi novinarji reagirali, če bi to izrekel nekdanji minister za kulturo ali pa nekdanji predsednik vlade. In če je vsakomur jasno, da bi bila reakcija povsem drugačna, je posledično težko govoriti o profesionalnem ali avtonomnem novinarstvu.

Vse bližje smo ruskemu sistemu. In v bistvu je dolžnost vsakega, ki lahko karkoli prispeva k temu, da ubrani temelje demokratične države, demokracije, da naredi vse, kar je v njegovi/njeni moči.

Pa je ta prehod od vladnega komunikatorja, ki bi si verjetno lahko celo želel tega ruskega načina, saj bi imel veliko lažje delo, do direktorja javne RTV v tem položaju psa čuvaja sploh možen?

Treba je ločiti več reči. Najprej, pozicija direktorja Ukoma je strokovna funkcija, ne politična. In tudi uradniki, ki so tam, so strokovnjaki na svojem področju. Tako da tega ne velja mešati s političnimi funkcijami. Kot drugo, v zgodovini RTV so bili direktorji veliko bolj izrazito politični ljudje, denimo celo bivša poslanka. Spomnim se nedavnega intervjuja z Marto Kos, podpredsednico Gibanja Svoboda, ki je bila tudi v preteklosti direktorica Ukoma in v tem intervjuju je izrazila nezadovoljstvo, da ji kot direktorici Ukoma niso omogočili povratka v novinarske vode. Torej, gre za strokovno funkcijo. Poleg tega pa se, za razliko od Marte Kos, jaz ne vračam v novinarstvo. Uredniki, odgovorni uredniki so avtonomne celote znotraj RTV. Funkcija direktorja je menedžerski položaj in v tem smislu ločen od uredniške funkcije.

Ali po vašem mnenju Slovenija sploh potrebuje javno RTV?

Ja, jo potrebuje. Ampak potrebuje javno in profesionalno RTV. Če ta drugi del profesionalnosti izključimo, potem javne televizije ne potrebujemo. Eno in drugo je neločljivo povezano.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da bi jo bilo najbolje kar razpustiti na današnji dan? Torej si za vas RTV na današnji dan zasluži obstoj z možnostjo razvoja ali je na današnji dan stanje takšno, da bi jo bilo bolje razpustiti?

Poglejte, če bi mislil, da je treba RTV ukiniti, potem ne bi šel na RTV. To je prva zadeva. Kot drugo pa, kot sem dejal – treba jo je profesionalizirati. RTV mora odslikavati ne samo en del svetovnonazorskega razmišljanja, ampak se mora v tej RTV tako ali drugače najti vsak državljan. In če se ne, je to problem za RTV. Če se v RTV ne najde 30 %; 40 % ali celo več kot polovica državljanov, potem pa je vredno narediti zelo resno debato o tem, kaj gre na RTV narobe, da tako velik odstotek dojema to hišo kot nekaj negativnega in nepotrebnega, včasih celo škodljivega za demokratični razvoj družbe.

Če se v RTV ne najde 30 %; 40 % ali celo več kot polovica državljanov, potem pa je vredno narediti zelo resno debato o tem, kaj gre na RTV narobe

V svoji predstavitvi za mesto direktorja RTV ste dejali, da je pomembna evalvacija programa. Priprave programsko-produkcijskega načrta se je treba po njegovih besedah lotiti s pregledom dosežkov preteklega obdobja, pri čemer je treba upoštevati več področij od vloženih virov preko gledanosti do priložnosti za nadgradnjo. Program pa je treba ocenjevati tudi sproti. Podajanje vsebin je treba okrepiti tudi preko mobilnega telefona, prav tako je ključno okrepiti dostop in vidnost spletne TV. Kako načrtujete realizacijo tega? Kateri bodo vaši prvi koraki?

Kar se tiče tehnološkega razvoja, mislim, da je treba narediti kar nekaj korakov naprej. Družbeni mediji so postali marsikomu osnova za dostop do vsebin glavnih medijev in na nekaterih točkah pri tem je RTV zaspala. Lahko bi naredili več za lastno promocijo. Druga stvar, ki pa je pomembna, pri produkcijskih načrtih, sploh ko pride do ukinjanja in ustanavljanja oddaj – to je tek na dolge proge, tega se ne dela čez noč. Ukinjati neko oddajo brez resnega premisleka, kako in zakaj, ravno tako ustanavljati novo oddajo, je lahko včasih nespametno.

Če primerjam RTV s tankerjem. Tanker ima velik vztrajnostni moment in potrebuje veliko časa, da stori premik, zavoj in enako je tudi tukaj. S premislekom uvajati kakršnokoli spremembo je moje vodilo. So pa konec koncev spremembe potrebne, ker drugače ni razvoja.

V predstavitvi ste dejali tudi: »Prav zato se mi zdi, da je moja dolžnost in odgovornost, da storim vse, kar je v moji moči, za ohranitev vsaj minimalnih demokratičnih standardov v Sloveniji. V Sloveniji si ne želim videti medijskega prostora, ki bi po vzoru ruskega deloval z roko v roki z vladajočo politiko.” Vendar podobno željo po delovanju z roko v roki z vladajočo politiko pa so vam očitali v času, ko ste bili direktor Ukoma.  “Uroš Urbanija, nekdanji vodja vladnega urada za komuniciranje, deluje izrazito politično in pristransko, njegova medijska zgodovina pušča sledi neprofesionalnosti, šikaniranja, konfliktnosti z novinarskimi kolektivi in osebna maščevanja," so zapisali v sindikati RTV v pismu direktorju. Kako odgovarjate na te očitke?

Kar se tiče mojega dela v uredništvih. Če mogoče najprej izpostavim Slovensko tiskovno agencijo … Ko je prišel takrat novi direktor Bojan Veselinovič, sem imel podporo celotnega notranjepolitičnega uredništva po tem, ko so se začeli takšni ali drugačni napadi name. V tem sem še vedno hvaležen predsednici novinarskega sindikata Alenki Potočnik, kljub temu, da sva bila v zadnjem času na nasprotnih bregovih, da je zmogla toliko poguma tudi tedaj, ko me je Veselinovič krivično napadal, pa bi se zdelo bolj oportuno, da je vsaj tiho. To ji štejem v res velik plus. In takrat me je uredništvo praktično v celoti podpiralo. Tako da ne razumem, od kod takšni bizarni zapisi o konfliktnosti.

Na MMC, če nadaljujem, sem res dobil mislim da samo dva glasova novinarjev ob prihodu, ampak ob zaključku, ko se je dogajalo prej omenjeno (v 1. delu intervjuja op.a.) pa sem imel podporo 13, 14 novinarjev. V bistvu sem imel večinsko podporo uredništva. Tiste o maščevanju pa sploh ne razumem, saj bi lahko vsaj navedli, kdaj sem se komu maščeval. Lahko pa ob tej priliki in vseh teh izmišljotinah citiram Draga Jančarja, ko je eno izmed svojih knjig začel – če se prav spomnim – takole: »Slaba vest je muhast birič.« In v tej luči lahko razumemo te žaljive in neresnične zapise tudi tistih, ki so v preteklosti delali z etičnega vidika povsem zavržna dejanja.

V svoji predstavitvi ste poudarili pomembnost dialoga in profesionalnosti. “Rešitev ni enostavna, so pa jasni pravni okvirji. Ničelna toleranca do sovražnega govora, do žaljenja, zmerjanj in zaničevanja kogarkoli. Lahko smo si različni, pa to vendarle ne pomeni, da ne moremo sodelovati,” ste dejali. Kako gledate na kadrovsko situacijo na RTV? Namreč v javnosti veliko poslušamo o dveh pogledih – da je RTV-ja nesorazmerno veliko, po drugi strani pa da bi RTV potreboval kadrovske okrepitve. Kakšni so vaši načrti?

Če najprej z vami delim osebno izkušnjo. Ko so ukinili delovno mesto odgovornega urednika MMC, so mi ponudili relativno velik plačni razred, lastno pisarno, vendar brez nekega posebnega dela. In to je v nekem smislu katastrofa te hiše. Mislim, da je kar nekaj ljudi, ki bi lahko nekaj več dali RTV. Sam sem potem dokaj hitro odšel, ker sem sklenil, da sem premlad, da bi v službi samo zalival fikus. Torej, kot rečeno, takšnih ljudi je po mojem kar nekaj in ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ždijo v svojih pisarnah in bi lahko RTV dali več.

Na drugi strani lahko na dnevni ravni vidite novinarje informativnega programa, tistih nekaj, ki ustvarjajo program, ki se zdijo izgoreli. Če imamo v informativnem programu 144 novinarjev, me zanima, koliko od teh novinarjev javnost pozna poimensko. Že tukaj vidimo paradoks. Nekateri očitno res veliko producirajo, nekateri pa mogoče manj. In v prvi vrsti je to treba uravnotežiti. Najprej nagraditi tiste, ki res garajo in ta voz vlečejo naprej. In po drugi strani spodbuditi tiste, ki bi lahko dali še nekaj več. Zato se mi zdijo smiselne analize, da se naredi pregled učinkovitosti celotnega kadra RTV v primerjavi z učinkovitostjo drugje, npr. ORF, RAI itd. Šele na podlagi tega bomo lahko govorili, ali je na RTV preveč ali premalo zaposlenih. Drugače pa veste, kako je v medijskem, novinarskem prostoru, to je lahko tudi vreča brez dna.

Na spletnih portalih lahko delaš neskončno produkcijo in posledično lahko potrebuješ neskončno število novinarjev. Vendar to ni izvedljivo. Tudi s tem namenom selekcije imamo urednike.

Če se še vrneva na obtožbe pisma, kolektivno podpisanega s strani sindikata in kolektiva RTV. V njem navajajo tudi slednje: "Urbanija je med drugim v času službovanja na UKOM-u z generalnim direktorjem RTV Andrejem Grahom Whatmoughom sklenil Pogodbo o storitvah RTV Slovenija ob predsedovanju Slovenije Svetu EU, s katero je po naši oceni oškodoval javni zavod za skoraj pol milijona evrov, za kolikor RTV ni dobil plačanih opravljenih storitev.” Kaj bi jim odgovorili na to?

Nacionalna RTV med predsedovanjem vsaki državi zagotavlja prenose najpomembnejših političnih dogodkov. Za te prenose se sklene z nacionalno medijsko hišo določena pogodba. Višina te pogodbe je od države do države različna. Od vseh navedb je ta najbolj bizarna, saj mi kot predstavniku države očitajo v bistvu skrbno in vestno ravnanje. Pogodba je bila sklenjena za 180.000 evrov, po pričakovanjih piscev pa bi morala biti ta pogodba 700.000 evrov. Ta očitek meni je nerazumen. Očitali bi mi lahko, da trošim denar po nepotrebnem. Recimo, da bi delil denar medijem itd. V vlogi direktorja Ukoma sem moral z državnim denarjem delati preudarno.

Drugi del zgodbe pa je, da je že vlada Marjana Šarca predvidevala za to pogodbo 180.000 evrov. In prav ves denar sem namenil RTV. Nisem ga pa mogel dati več, ker ga ni bilo. Ko sem na Ukom spraševal, zakaj je bilo to tako predvideno, mi je bilo pojasnjeno, da je Ukom opozarjal, da je potrebnih več sredstev že vlado Marjana Šarca, pa se za to niso odločili.

Četudi se ne strinjaš, še ne pomeni, da si sovražnik a priori. Kar je pomembno, je, da iščeš rešitve. Tako sva sodelovala tudi z nekdanjo direktorico RTV Natalijo Gorščak

Kako si predstavljate delo v kolektivu, v katerem vas velika večina zaposlenih že vnaprej zavrača? Je v takih razmerah sploh mogoče narediti kaj produktivnega?

Naj takoj na začetku poudarim: gre za profesionalne odnose. Sam sem v vseh kolektivih deloval profesionalno in tako bo seveda tudi vnaprej. Pričakujem pa enako tudi od vseh zaposlenih. Na RTV smo zato, da opravljamo svoje delo v skladu z zakoni. In ve se, kaj so dolžnosti in kje so meje za enega ali drugega.

Drug del te zgodbe pa je izpostavil nekdanji voditelj Studia City, ko je govoril o tem, da je nekaterih jebeno več. Zato, če je prav razumeti, ti drugi, ki jih je zgolj nekaj, dobesedno ne bi smeli prestopiti praga RTV, kaj šele, da bi bili odgovorni uredniki in del vodstva RTV. To pa je razmišljanje, ki spominja na razmišljanje belcev v Južni Afriki za časa apartheida. Ampak tudi belci v Južni Afriki so morali razumeti, da je tak pogled zavržen in nesprejemljiv. In sistem je propadel, Nelson Mandela pa je po 27-ih letih krivičnega zapora postal predsednik Južne Afrike.

 

V javnosti se pojavljajo ugotovitve, da je novinarski kader v informativnem programu javne RTV izrazito večinsko nagnjen v levo. Delite takšne ocene in če – zakaj je po vašem tako, kako je do tega prišlo?

Na RTV se je treba resno vprašati, zakaj velik del javnosti to medijsko hišo dojema točno tako, kot ste napisali. Pa ni problem v tem, ali je nekdo lev ali desen. Problem je, ali se drži novinarskih standardov ali ne. Ali ga zanima resnica ali pa politični aktivizem, na podlagi katerega prilagodi vsak prispevek z oceno, kdo je že vnaprej kriv kdo pa vedno nedolžen.

Po hitrem postopku se sprejema zakon o RTV, ki naj bi z enim zamahom zamenjal programski svet in vodstvo. Kako komentirate ta zakon in postopanje vlade? Se vam lahko zgodi, da boste direktor zgolj nekaj dni?

Ja, lahko se tudi to zgodi, vendar ne gre za vprašanje časa. Če želim dati svoj prispevek k demokraciji v Sloveniji, potem je moja odgovornost, da sem kandidiral za to funkcijo. Je pa naravnost absurdno, da tako pomemben zakon spreminjajo po najhitrejšem možnem postopku, po postopku za naravne nesreče. Jaz upam, da RTV sedanja koalicija ne jemlje kot naravno nesrečo. Ta želja vladajočih, da prevzamejo kontrolo nad RTV, pa je zaskrbljujoča. Kot sem že omenil, v bistvu gre za putinizacijo slovenskega medijskega prostora. To pa je nesprejemljivo.

V primeru, da kljub zakonskim spremembam ostajate direktor. Kako si predstavljate komuniciranje s sedanjo oblastjo, ki v vas očitno vidi utelešenje vsega slabega prejšnje vlade?

Še enkrat. Gre za profesionalne odnose. In komunikacija tudi med tistimi, ki imamo lahko na posamezne zadeve različne poglede, je osnova vsake demokratične države. Vse ostalo lahko hitro pripelje do režima, ki je vladal v Južni Afriki ali pa navsezadnje v Nemčiji pred 2. svetovno vojno, ko so bili Judje preko Hitlerja in medijev razglašeni za utelešenje vsega slabega. In kar je pripeljalo do strahotnih zablod 20. stoletja. Naj se to nikoli več ne ponovi.

Sam sem sodeloval z nekdanjo direktorico Natalijo Gorščak, ki je bila na nasprotnem bregu. In v drugi vlogi tudi s sedanjim direktorjem STA Igorjem Kaduncem. In mislim, da smo dobro sodelovali. Seveda se v vsem nismo strinjali. Ampak četudi se ne strinjaš, še ne pomeni, da si sovražnik a priori. Kar je pomembno, je, da iščeš rešitve. Tako sva sodelovala tudi z nekdanjo direktorico RTV Natalijo Gorščak. Denimo v času covida-19, ko Ukom še ni vzpostavil svojih studiev in je RTV opravljala prenose novinarskih konferenc. Ter s tem pomembno prispevala k informiranju državljanov. Enako tudi s prej omenjenim g. Kaduncem. Pogodbo sva podpisala praktično po dveh sestankih, saj sva našla vse rešitve. Seveda, ob upoštevanju vseh zakonskih določil.