TV Slovenija s filmom o splavu otroka z Downovim sindromom na njihov dan prizadela starše

19
Uredništvo
Predsednik republike Borut Pahor s sodržavljani z Downovim sindromom na njihov dan (vir foto: www.up-rs.si/up-rs)

Prejšnjo sredo smo praznovali svetovni dan Downovega sindroma. Splet so na ta dan preplavile fotografije ljudi z obutimi različnimi nogavicami v podporo vsem, ki so kakorkoli povezani z Downovim sindromom.

Prav na ta dan so se na RTV Slovenija odločili predvajati film 24 tednov. Gre za zgodbo ženske, ki med nosečnostjo izve, da ima njen otrok Downov sindrom. Po dolgem tehtanju in premišljevanju se naposled odloči v 24 tednu nosečnosti narediti splav.

Na film nas je opozoril prizadeti oče deklice z Downovim sindromom. Po poizvedovanjih smo ugotovili, da v svoji žalosti in stiski sploh ni osamljen, zato smo se za pojasnilo obrnili na varuhinjo pravic gledalcev našega nacionalnega medija.

Nemški film, ki na zelo občutljiv in realen način prikazuje stisko matere, očeta, ožje družine in prijateljev s soočanjem z diagnozo Downovega sindroma, je bil večkrat nagrajen in med kritiki dobro ocenjen. Prikazuje tematiko, ki je prisotna v naši družbi in je prevečkrat preslišana.

Prav tako je film zelo nazoren pri prikazu poznega splava v 24 tednu nosečnosti. Konča pa se z mislijo matere, da se ji zdi odločitev za splav malo pravilna, malo pa napačna.

Z izborom filma RTV žali ljudi z Downovim sindromom?

O razlogih za izbor filma smo povprašali tudi RTV, ki so nam v odgovoru povedali, da so se za film odločili, ker “je tematsko vezan na problematiko Downovega sindroma, tako zdravstveno kot družbeno socialno in intimno človeško.”

Glede izbora filma so na RTV prejeli tudi več pritožb s strani gledalcev, ki jih je zmotilo in prizadelo, da na svetovni dan Downovega sindroma predvajajo film, ki se konča s splavitvijo otroka.

V generičnem odgovoru, ki so ga posredovali gledalcem in smo ga pridobili, pravijo, da s predvajanjem filma niso želeli nikogar žaliti.  

“Film je zelo subtilen, globoko emotiven in ponuja vpogled v osebno stisko ženske, ki je v njeni situaciji povsem razumljiva,” je zapisala urednicia Kulturnega in umetniškega programa na TV Slovenija, Živa Emeršič

Dodala je še, da je bil namen filma osveščanje slovenske javnosti o težavah, s katerimi se srečujejo ljudje v takšnih težkih trenutkih življenja.

Mama otroka z Downovim sindromom filma ni mogla gledati

O tem ali je predvajanje filma na svetovni dan Downovega sindroma primerno ali ne, smo se pogovarjali tudi z Gaio Asta, predstavnico neprofitne organizacije Planet 47. Njihovo poslanstvo je raziskovanje in odkrivanje talentov, ki jih imajo osebe z Downovim sindromom ter njihovo normalno vključevanje v družbo.

Film se Gai Asta ni zdel žaljiv, saj se marsikatera mama sooča s takšno težko dilemo, sama pa filma ni mogla gledati. Gre za težek film in težko dilemo. “To je po eni strani intimna odločitev vsake ženske, ki se sooči s tem dejstvom, po drugi strani pa pritisk družbe, ki želi življenje urediti do popolnosti.”

“Je pa res, da ti otrok z Downovim sindromom spremeni življenje, popolnoma, kar pa spet sploh ni slabo,” je še dodala naša sogovornica. “Pomembnejše ti postanejo duhovne vrednote kot materialne, kariero zamenjaš za izpolnjeno družinsko življenje, kar spet sploh ni slabo.”

In čeprav gre za spremembo, ki ni nujno slaba, se v svetu pojavljajo vedno močnejše težnje po izkoreninjenju Downovega sindroma. Na Islandiji se v zadnjih petih letih ni rodil noben otrok z Downovim sindromom. Preprosto zato, ker vse otroke, ki imajo to gensko okvaro, splavijo.

Za RTV Slovenija Downov sindrom zdravstveni zaplet, ki se ga reši s splavom
“In če ste film pozorno spremljali, ste lahko doumeli, da je šlo za kompleksen zdravstveni zaplet, ki je botroval takšnim radikalnim odločitvam,” so nam med drugim odgovorili z nacionalne medijske hiše. Za njih je očitno Downov sindrom zdravstveni zaplet, ki se ga lahko reši na zelo preprost način – s splavom.

Film, ki so ga na RTV predvajali na svetovni dan Downovega sindroma, ni neprimeren sam po sebi. Odpira tematike, ki so težke, tabuizirane in o katerih je potrebno v družbi govoriti.

Neprimerno je, da so se na svetovni dan Downovega sindroma, ko je predsednik Republike Slovenije v predsedniški palači gostil osebe z Downovim sindromom in s tem pokazal, kako pomemben del družbe so, na javni televiziji odločili prikazati film, ki Downovega sindroma ne praznuje.

Še bolj pa kot to pa bode v oči nerazumevanje, za kaj pri vsej stvari sploh gre, ki veje iz odgovorov urednice Žive Emeršič. To priča o popolnem pomanjkanju občutka za vrednost človeškega življenja, ki ni povsem v skladu s predstavami in pričakovanji liberalne postmoderne družbe.

Na ta dan bi lahko izbrali film, ki prikazuje Downov sindrom v pozitivni luči, ki praznuje veselje in razigranost, ki jo v sebi nosijo osebe, ki Downov sindrom imajo. Ste vedeli, da je 99 % ljudi z Downovim sindromom zadovoljnih s svojim življenjem, da jih je 97 % zadovoljnih s samim seboj in da je 96 % vešč njihov izgled? 

Ljudje mnogih talentov – naši sodržavljani z motnjami v duševnem razvoju, ki so dobili priložnost živeti:

(s prireditve bo 10-letnici VDC Šmarje pri Jelšah)

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 19

    • Tudi z moje strani vsaka čast. To so zame največji ljudje tega sveta. Služenju drugemu postavijo pred svoje dosedanje življenske cilje.

  1. Film sem si ogledal. Njegovo sporočilo je gotovo večplastno, vendar na koncu zelo velike in težke probleme ter dileme reši s splavom. Na žalost je po mojem to glavno sporočil filma. Ni mi ušlo tudi pojasnilo zdravnika, da morajo otroka pred sprožitvijo splava umoriti, ker bi se sicer, čeprav predčasno in z umetno sproženim splavom, lahko rodil živ. Če bi se rodil živ, bi seveda govorili o umoru. In tu vidim hud moralni problem. Otrok (tudi v filmu so rekli, da je v tako visoki nosečnosti govora že o otroku) umorjen v maternici – očitno vse v redu, ta isti otrok, če bi se rodil živ (kar je očitno velika verjetnost) – umor (detemor). Sam težko najdem kakšno razliko med tema dvema umoroma. Umetno sprožen splav je nesporno uboj (umor) otroka. Zato je umetno sprožen splav moralno nemogoče zagovarjati. Toda – kdo sem jaz, da bi obsojal kogarkoli, ki se znajde v takšni dilemi in se po svoji najboljši vesti odloči za splav!? To prepuščam Bogu.
    Mislim pa, da je treba RTV obsojati za predvajanje filma na tisti dan. Našli bi brez težav veliko pozitivnega in vzpodbudnega za starše, ki že imajo take otroke ali jih morda pričakujejo.

  2. Mene ne preseneca, da je RTV ravno za ta dan izbrala ravno ta film. Sporocilo RTV starsem, ki se znajdejo v situaciji, da pricakujejo otroka z genetsko okvaro je: splav.
    Se spomnim enega intervjuja novinarke Hrenove z zdravnico z UKC.
    Zvedeli smo, da je medicina tako napredovala, da pri nas odkrijejo skoraj vse primere genetsko okvarjenih “plodov” , kljub temu se vsako leto rodi nekaj otrok z Downovim sindromom.
    Zakaj?
    Zato ker se nekateri pari zaradi verskih predsodkov odlocijo za rojstvo otroka ….

    O unicenju cloveskega zivljenja sta govorili, kot da bi slo za odstranitev okvarjenega slepica.

  3. ko izkoriscate situacijo drugih za doseganje svojih politicnih ciljev, pa dobite takle clanek.. tezko naslonjen na custva, empatijo.. vse razen treznega premisleka..

  4. Strinjam se z mnenjem Mozesa. Filma nisem videl, po mojem mnenju je že to, da splav prikaže kot težko moralo odločitev, nekaj dobrega in presenečenje da je film šel skozi Rtvslo cenzuro. Hja kar se tiče izkoreninjenja Downovega sindroma na Islandiji, se vedno postavi vprašanje: “Zakaj se ne bi ustavili le pri Downovem Sindromu, katera je naslednja “sramotna” bolezen oz. pomanjkljivost oz. prizadetost?” Tako, da je to kar “slippery slope”.
    Osebno sem proti splavu, je pa res, da v Sloveniji takšno mnenje ne gre skozi. Tudi glede omejitve v katerem tednu ga lahko narediš.

    • Umor v maternici in izven njega. To je zame najboljši argument za vsako debato. Ni ga junaka, ki bi umoril lastnega otroka, ko bi ga zagledal pred sabo. Ko pa je v maternici in to naredi namesto tebe nekdo drug, se pa zgovarjajo na lastno telo.
      Meni ni toliko pomembno javno mnenje kot vest, ki nam jasno pove, kaj je prav in kaj ne. Potem bomo pa vsi odgovarjali za svoja dejanja. takrat ne bo izgovorov, ki se pojavljajo v naših debatah.
      Sam ne bom pamet solil drugim, kaj bodo govorili. Dejstvo pa je, da je to dejanje za nas Kristjane uboj. Pa če se najdemo v vlogi žene ali moža ali zdravnika. Izgovorov ni. To niso politični ali ideološki cilji. Čisto enostavno – gre za krščansko držo, ki temelji na evangeliju našega gospoda Jezusa Kristusa. Gre za odločitev – greh da ali ne. Vsak dan sprejemamo takšne manjše odločitve. Splav pa je velika odločitev ker je tudi greh bistveno večji.

  5. Filma nisem gledal, sodi pa v smisel današnjega življenju v teh krajih, ki ga je prejšnji papež poimenoval “kultura smrti”. Sporočilo je jasno in se kar naprej ponavlja v družbi: “Če mi kdo ni všeč, ga bom enostavno ubil.” In s to miselnostjo smo po mejem vedenju začeli tam nekje okoli 1941. leta. Lahko pa tudi že preje, kdo ve?

  6. FIlm sem si ogledala, nekatere dele izpustila, saj je bil splav zelo nazorno prikazan.
    To je film, ki je večplasten, vendar pa vseeno neprimern za omenjeni dan.
    Poseben so bile sporočilne besede babice, ki je rekla, da potem otroka nihče ne more več obuditi.

  7. Filma si nisem ogledala, domnevam pa, da prikaže tudi stiske mater, ki pričakujejo otroka z Downovim sindromom. Starši se znajdejo v veliki stiski, tako tisti, ki otroka obdržijo, kot tisti, ki ga splavijo. Mislim, da je to trkanje na vest tistim, ki so se odločili za splav. Otroka se ne more več obuditi in živeti s takim zavedanjem, se mi zdi neznosno.
    Osebno nimam pravice soditi, že tako je dovolj hudo.

  8. Tudi, če se otrok rodi zdrav, se ga lahko loti kakšna zapletena bolezen, ki življenje obrne na glavo. Pa ga dajmo ubit zaradi tega pri dveh, treh letih ali pri 15-ih, evtanazirajmo se pri 35-ih letih. Kako postmoderna liberalna družba razloži primere, ko so ljudje na smrt bolni, na invalidskem vozičku, ostareli, priklenjeni na posteljo, ali taki kot na primer Nick Vujicic pa sami trdijo da imajo polno življenje, da so srečni, zadovoljni, izžarevajo veselje do življenja in so izpolnjeni v življenju, da so našli smisel? Le kako je to možno, da popolni lepotci in lepotice z uspešnimi karierami, menedžerskimi plačami in kup ljubicami, ki si lahko privoščijo vse, pa tega ne morejo trditi?

    Vsa čast in spoštovanje do junaških staršev otrok z Downovim sindromom.

  9. Ah lepo vas prosim… Pravi hipokriti.

    Ni čudno, da človeška evolucija že nekaj časa stagnira oziroma celo nazaduje, če pa rešujemo še tako prizadete otroke, ki definitivno nimajo prihodnosti.

    Definitivno sem ZA splav, če je plod prizadet!

  10. Sramota kako zavajate! Ženska se je odločila za prekinitev nosečnosti zaradi hude srčne napake,ne zaradi Downovega sindroma!

  11. Janez in lady, dovolita, da vajine besede prevedem v pogovorno slovenščino:

    “Ni čudno, da človeška evolucija že nekaj časa stagnira oziroma celo nazaduje, če pa ne pobijamo še tako prizadete otroke, ki definitivno nimajo prihodnosti.”

    “Ženska se je odločila, da bo dala ubiti svojega otroka v 24 tednu nosečnosti zaradi hude srčne napake.”

  12. Tema je idealna za prikaz dvoličnosti naše družbe (“hinavšne”).

    Narava sama dela selekcijo in sicer zakon močnejšega, bolj zdravega, bolj prilagodljivega, ter vzdržuje razmerja na pravilni ravni. Zato imamo evolucijo in trajno vzdržnost populacije. Človeštvo je nad stvarnikom in se gre svoja (hinavska) pravila. Vzdržuje se bolane in mehansko šibke osebke, ki slučajno imajo veliko denarja (bogataši so slabega zdravja, delavci so krepkejši, a so finančno šibki).

    Nekoč so bila pravila napisana na dveh tablicah, zelo jasno. Danes imamo demokracijo, ki isto pravilo (“ne ubijaj”, recimo), raztegne na 475 členov z 10 alinejami in ni vrag, da se za vsak primer posebej najde pravno legalni način umora. Recimo umor v maternici. Včasih je bilo pač bolj enostavno. Matere so plodove brez pretirane skrbi ZANJ donosile in rodile. Če je bil otrok “čuden”, so ga pač prepustili podhladitvi – nebolečemu koncu. Edina skrb nekoč je bila skrb za mater, danes je le-ta nepomembna, govori se samo o otrokovih pravicah in pomemben je samo ON; še preden se rodi. In ker je danes dajanje novorojenca “na stran” umor, se je bilo treba demokratično korektno domisliti drugačnih metod zavijanja istega v celofan. Pač dobimo hud zdravstvene zaplete in različne pravne bla-bla, kako opravičiti in maskirati umor bodočega človeka.

    Torej smo družba hinavcev. Narava tolerira zelo malo anomalij, saj živali tudi izločijo včasih povsem zdravega mladiča; zgolj zato, ker je “deseti brat”. Če mu uspe, mu, če ne ne. Ena izmed anomalij živalskega sveta smo zagotovo “homiči” (sapiensi, dane bo kdo kaj drugega pomislil), ki smo nad bogom. Ubijamo v genocidnih razsežnostih povsem zdrave in dokazano sposobne primerke svoje vrste, zdravimo pa bolnike vseh vrst in sort. Tema je seveda zapletena, ker dovoliti umor otroka, bi pomenilo, da bi se morilo tudi povsem OK otroke, ki so slučajno zaobšli kontracepcijo. Kje povleči mejo? Druga skrajnost, ko se daje človekove pravice nad materjo že oplojenim celicam, prav tako ni prava.

    In potem se zgodi, da je otrok s kromosomsko napako največji znanstvenih vseh časov, drug povsem normalen pa serijski morilec milijonov. Res se to ne da vedeti ob rojstvu. Če verjamem, da narava že ve, da si tudi vsaka duša SAMA izbere svoj cikel na zemlji, potem tako ni problema. Ona ve kam in zakaj se je utelesila.

  13. Film sem si ogledala in sočustvovala s starši, ki se jim rodijo taki otroci. STARŠI, ki sprejmejo otroka takega kot je, so vredni vsega spoštovanja. V filmu je bil pokazan boj pred odločitvijo v katrem primeru je nastopil še problem s srčkom, ki bi po porodu zahteval veliko operacij. Jaz sem razumela, da je mama sprejela tako odločitev kot jo je zato, da bi otroku po rojstvu odvzela trpljenje za poznejše operacije, ki bi jih na otroku delali in je bil njihov uspeh malo verjeten.

    Sicer razmišljam podobno kot Irena. Vseeno mislim, da bi mama lažje živela, če bi ji otrok umrl na operacijski mizi, kot če so ga umorili v maternici. Tu ni vprašanje vere, ampak vesti. Pred lastno vestjo pa se ne da ubežati.

Komentiraj